Esej Odvečni človek, ki ga je napisal bolgarsko-nemški pisatelj Ilija Trojanow, je kritika prepričanja, da je ljudi na svetu preveč, kar mnogi navajajo tudi kot razlog za ekološko krizo. Vendar kot poudarja sam, razlog za krizo tiči v multinacionalkah, globalni neenakosti in korporativnem kapitalizmu, kjer odvečni ljudje trošijo, »kdor ne troši, pa je ožigosan«. Od tod jemlje navdih tudi predstava Ožigosani v avtorstvu Iztoka Kovača.  

Predstava Ožigosani je nastala kot 3D-adaptacija v koronskem času nastale predstave Odvečni in je hkrati tudi ena izmed serij VR-predstav v okviru projekta Oder 360. Kot po navadi se znajdemo na praznem odru Španskih borcev, na glavo si nataknemo težka očala in na ušesa slušalke ter se za kratek čas potopimo svet, ki si ga v tistem trenutku na izjemno osamljen, individualiziran način delimo z ostalimi ljudmi v krogu. Sicer sta tokrat uvod in zaključek dogodka daljša, saj se v krogu obiskovalcev in obiskovalk vname debata o tem, kaj sodobna VR-tehnologija prinaša v svet umetnosti in v kakšnem odnosu se je znašla v razmerju do filma, televizije in navsezadnje gledališča.

Obiskovalke, ki nam ta medij ni več tako zelo nov, pa se poleg fenomena virtualne realnosti in režije pogleda osredotočamo predvsem na to, koliko je ustvarjalna skupina izkoristila potencial, ki ga prinaša tovrstna tehnologija. Slednja namreč omogoča igranje s perspektivo gledalkinega pogleda, preigravanje bližine in oddaljenosti, preizkuša meje gledalkinega udobja, lahko se igra z zvočno sliko v prostoru, predvsem pa omogoča hitro menjavanje prostorov. Vse našteto v tokratni virtualni adaptaciji ni bilo več središčno zanimanje.  

Ožigosani so nastali po principu instantne kompozicije, torej kot nabor improviziranih prizorov, ki jih v celoto spajajo in dramaturško uokvirjajo formalna kompozicijska pravila. Vsi improvizirani prizori plesalk in plesalcev EN KNAP Group so na vajah nastajali na temo eseja Trojanowa, ki se že sam po sebi giblje na meji moralizatorskega podtona. Temu je navsezadnje na polju kritike sodobnosti včasih težko ubežati. A prav moralizatorski podton je z instantnimi improviziranimi prizori priplaval v ospredje, razlog za to pa po vsej verjetnosti tiči v površnem razumevanju in nereflektiranosti problematike, ki jo odpira sam esej.

Plesno-zvočne elemente predstave prekinja črnina, na katero so izrisani citati iz eseja pa tudi citati nekaterih drugih mislecev, kritikov ali celo ideologov in zagovornikov sodobnega sistema. Tako vseskozi stopamo iz belega, stebrnega okroglega prostora (sicer posneta, a spremenjena dvorana Španskih borcev) v črnino citatov (montaža in kamera sta delo Andreja Lamuta). Plesalska skupina te citate pretvarja v gibe in glas, ki napisano zgolj podčrtujejo in ne dodajajo dodatne vsebine niti ne ponujajo drugačnih plasti ali perspektiv na izrečeno tematiko. Plesalke in plesalci se predvsem premikajo po prostoru, priča smo lahko zgolj nekaterim momentom sicer dokaj neusklajene koreografije. 

Ožigosani so nastali po principu instantne kompozicije, torej kot nabor improviziranih prizorov, ki jih v celoto spajajo in dramaturško uokvirjajo formalna kompozicijska pravila. Vsi improvizirani prizori so na vajah nastajali na temo eseja Trojanowa, ki se že sam po sebi giblje na meji moralizatorskega podtona.

Plesni kolektiv je paradoksalno uporabljal premalo giba in se izgovarjal predvsem skozi besede, simbole in znake. Zlate živalske glave, ogledalo in predvsem nenehno kričanje med seboj nejasno povezljivih stavkov so predstavo med drugim delali kaotično. Čeprav plesni kolektiv na čase tudi pogleda ali pokaže na gledalčevo mesto, delo ostaja zgolj prenos in ne adaptacija predstave, sicer ustvarjene za klasičen plesnogledališki format.

Kot se je sicer Iztok Kovač opravičil že pred začetkom ogleda, je bila vizualna podoba tokratnega doživetja slabše izvedena tudi na tehnični ravni, saj je bila resolucija plesnih slik izjemno nejasna. Zato je predstavi težko slediti, še posebej, ker naš pogled in način dojemanja prostora nista vajena takšnega načina premikanja pogleda po prostoru. Tudi besede, ki so jih plesalke in plesalci izgovarjali, so bile slabše razumljive. Žal je to veljalo tudi za celostno kvaliteto zvoka, čeprav je glasba predstavljala eno izmed najkakovostnejših dimenzij predstave. V rokovski, džezovski in atmosferični menjavi so jo soustvarjali Boštjan Gombač, Tomaž Grom in Damir Avdić, ki so nas popeljali v delno nadrealen, sanjski svet.

Želja ustvarjalnega kolektiva ni bila raziskava medija, temveč predvsem prenos plesne predstave, ki po vsej verjetnosti v mediju gledališča deluje močneje in prepričljivejše. Vendar pa specifičnost vsakega medija do neke mere določuje tudi vsebino, ki je v predstavi Ožigosani žal prav zaradi pomanjkljive adaptacije ostala osiromašena in sporočilno moralistična, četudi je hotela nagovoriti tako izjemno temo, kot je vloga odvečnega človeka in potrošnika v mreži globalnega kapitalizma in njegovih kriz.