Poka je gledališko-plesna predstava z elementi performansa in improvizacije. Avtorja predstave sta koreograf in plesalec Jurij Konjar ter režiserka, performerka in dramatičarka Mirjana Medojević. Zanimiv je že sam prihod publike na prizorišče, saj gledalci ne vstopijo v dvorano skozi glavni vhod, temveč skozi stranska vrata, na katerih jasno piše, da je obiskovalcem prehod prepovedan. Gledalci se sprehodijo skozi zakulisje in se posedejo na stole, ki so umeščeni na stranski rob sicer praznega odra. Gledalec je tako del odrskega dogajanja, saj je fizično prisoten na odru. Pri tem pa ima vpogled v notranje ogrodje gledališke dvorane, kjer so dobro vidni zaodrje, scenski in lučni mehanizmi, vidni pa so tudi prostori za shranjevanje in tehniko. Z odra se vidi tudi parter in celotna dvorana. Konjar v prvem delu predstave s svojim gibanjem usmerja gledalčev pogled, da mu mora ta slediti po vsej dvorani, giba se po parterju, po balkonu, po odrih in mostovih za scenske delavce, po zaodrju ter po odru. Tako se ukinja ločnica med publiko in ustvarjalci, hkrati pa uprizoritev razkazuje tehnično opremljenost in odrske mehanizme, ki so sicer običajno skriti, da gledalec nanje pozabi in se prej potopi v odrsko fikcijo (oblikovanje prostora: Jaka Šimenc, Mirjana Medojević, Jurij Konjar). 

Razgrnitev uprizoritvenih mehanizmov pa se kaže tudi v tem, da Konjar v prvem delu predstave svoje početje pogosto opiše z razlago oziroma komentira razvoj dogajanja. Njegov ples oziroma gibanje je pospremljeno s posneto razlago o tem, kaj počne, ki jo slišimo po zvočniku. Tako se dogaja podvojitev vsebine, saj velikokrat najprej slišimo posneto razlago oziroma napoved, potem pa Konjar omenjeno akcijo tudi izvede. Pri tem se razmeroma redko zgodi, da performer svoje izvajanje komentira tudi za nazaj, šele po realiziranem prizoru, in tako spodbuja primerjavo z gledalčevo lastno interpretacijo.

Po začetnem delu predstave, v katerem se Konjar giba po celotni dvorani, se dogajanje preusmeri na oder. Spusti se sprednja zavesa, tako da se ustvari manjši, intimnejši prostor, kjer so skupaj gledalci, oba performerja in tehniški delavci za mešalnimi mizami. Z zoženjem prostora se odpre tematika vojne in vojnega nasilja. V prvem delu predstave je na odru večinoma prisoten samo Konjar. Tema vojne se odraža v njegovih plesnih gibih, ki so napeti, togi, grobi, njegovo telo na trenutke deluje, kot da se bojuje samo s seboj, na trenutke pa so gibi hitri, odsekani, odtujeni in spominjajo na neracionalnost vojnega nasilja ter vojaško strogost.

Vloga Mirjane Medojević je v prvem delu predstave zapletena, saj hkrati prevzema delo scenske delavke, rekviziterke, tehniške delavke in performerke. Ustvarjalca z uporabo različnih materialov, kot so vojne pesmi, odlomki iz vojnih romanov, odlomki iz dnevnega časopisja ipd., temo vojne odpirata zelo na široko, na trenutke nekoliko prepovršno, saj je omenjenih zelo veliko motivov, ki pa niso poglobljeno obravnavani niti ne tvorijo povezane celote, zato nekako zdrsijo mimo in ne sprožijo globljega razmisleka ali emocionalnega učinka. Omenjena je vojna v Ukrajini, v Bosni in Hercegovini. Potem slišimo petje, ki spominja na islamsko molitev, in zagledamo sliko mesta, ki spominja na mesto z mošejo. Ta je težko prepoznavna, saj je platno postavljeno čisto pod strop in sliko mesta komaj vidimo. Potem je zelo na hitro omenjeno tudi tihotapljenje orožja prek Slovenije v času balkanske vojne in sporna vloga politikov pri tem. Poleg tega poslušamo odlomke iz različnih pesmi o vojnem nasilju in trpljenju, o puškah in orožju. Konjar zapoje tudi domoljubno slovensko pesem, saj če govorimo o vojni, moramo omeniti tudi patriotizem in domoljubje. A spet gre samo za površno omembo, ki na gledalca ne učinkuje dovolj izrazito.

Medojević se dokaj pozno vključi v predstavo z lastnimi performativnimi vložki, ki pa so premalo učinkoviti in se nejasno povezujejo v zastavljeni vojni kontekst. Zdi se, da skuša poustvariti vtis bombardiranja in posledic vojnega nasilja, pri tem pa nosi majico z napisom »Volounteer« (prostovoljka). Čeprav se Mirjana kot performerka z lastnim telesom vključuje v dogajanje na odru, pa z Jurijem skorajda nimata nobene interakcije ali pa je ta precej mimobežna.

Ironično je, da se Jurij v predstavi večkrat sklicuje na Steva Paxtona, začetnika kontaktne improvizacije, performerja pa v predstavi, ki je dolga več kot dve uri, skorajda nimata stika.

V drugem delu predstave (po odmoru) se gledalci preselijo na balkon, performerja pa sta na odru. Na sredini je samo ena velika srebrna zavesa, ki sčasoma postaja vedno bolj krvavo rdeča. Konjar pleše okrog zavese. Njegov ples je v tem delu bolj razgiban, poskočen, celo veder, kar je v nasprotju s tematiko prvega dela predstave. Konjar pleše na klasično glasbo in gibi spominjajo na baletno tehniko. Pri tem uporablja celotno površino odra in njegovo telo virtuozno stopa v stik tako s tlemi (veliko je »padcev« in drsenja po tleh) kot z zaveso, ki jo spretno uporabi pri gibanju. Medtem pa Mirjana sama v zatemnjenem ozadju počasi zlaga skupaj svojo (ogromno) rdečo zaveso, ki jo kasneje kot breme prenaša na svojem hrbtu. Zdi se, kot da je tematika vojne pozabljena, v ospredje pa stopita sam ples in raziskovanje giba.

A baletni stil in klasična glasba sta v drugem delu prisotna samo na začetku. Potem se stil gibanja in uprizoritveni postopki še večkrat spremenijo. Sledi nekaj prizorov, kjer Konjar vzpostavi intenzivnejšo interakcijo s publiko, se z njo poigrava, tudi pogovarja in pripoveduje anekdote. Lahko bi rekli, da v tem delu gledamo neke vrste informans, in sicer si Konjar vzame razmeroma (pre)dolgo časa, da publiki obrazloži svojo izkušnjo daljšega gostovanja v ZDA in pri tem predava tudi o Stevu Paxtonu, ki je bil začetnik kontaktne plesne improvizacije in je sprožil revolucijo v razvoju sodobnega plesa. Jasno je, da je Paxton vplival na Konjarja in njegov plesni izraz, ni pa povsem jasno, zakaj sta se performerja odločila za tako dolgo pripoved, ki opeva Paxtona, hkrati pa graja konkretne delovne pogoje v ZDA in izpeljavo nekega tamkajšnjega festivala. Dolgo govorjenje povzroči zastoj v dogajanju in upad ritma predstave. 

Predstava odpira ogromno zanimivih tem, od vojnega nasilja, patriotizma, preprodaje orožja, strahu pred islamom, bombardiranja mest do povsem osebnih zgodb iz življenja in dela performerjev v času epidemije kovida 19. A vse te teme so preohlapno povezane, performerja sta zbrala ogromno materiala, kjer pa bi prav prišla selekcija in bolj jasno ter poglobljeno oblikovanje celote.

Šele proti koncu predstave se Konjar in Medojević končno tudi sama lotita neke vrste kontaktne improvizacije, in sicer gre za prizor, v katerem si Jurij najprej oblači, nato pa slači več deset majic, pri tem pa mu Medojević pomaga. Ironično je, da se Konjar v predstavi večkrat sklicuje na Steva Paxtona, začetnika kontaktne improvizacije, performerja pa v predstavi, ki je dolga več kot dve uri, skorajda nimata stika. Ko se ta končno zgodi, deluje nerodno in prisiljeno. Predstava se ukvarja z vojno, hkrati pa je podnaslovljena »oda plesu«. Morda bi lahko že samo kontaktno improvizacijo dojeli kot pacifistično v smislu, da povezuje ljudi in ustvarja globlje medčloveške vezi, a kaj, ko je na odru Jurij večino časa sam in skoraj nima fizičnega stika s svojo soustvarjalko.