Kriplov zagovor je avtorska monodrama igralca in lektorja Simona Šerbineka, ki je v mladosti zaradi poskusa samomora ostal brez obeh nog. Ta dogodek pomembno določa tako Šerbinekovo igralsko kariero kot njegovo zasebno življenje in konec koncev je tudi osrednje gibalo predstave Kriplov zagovor. Šerbinek je v sodelovanju z režiserjem Matjažem Latinom ustvaril predstavo o življenjskem dogodku, ki je Šerbineka kot mladega igralca za vedno zaznamoval, in o posledicah, ki so temu dogodku sledile. Žanrsko se predstava giblje med informansom, dokumentaristično monodramo in standup komedijo. Šerbinek namreč z veliko mero humorja in samoironije uprizarja nekatere komične in tiste manj komične oziroma skrajno resne anekdote iz lastnega življenja in življenja bližnjih.
Predstava je izrazito komunikativna, Šerbinek je ves čas v interakciji s publiko. Že na začetku občinstvu naznani namen predstave, da se je odločil javno spregovoriti o tem, kako je postal invalid, kar deluje iskreno in avtentično: »Ej, stari, povej končno v predstavi, kdo si. Kdaj si postal takšen.« Uprizarjanja telesne invalidnosti se loti na več načinov, od karikiranega cirkuškega razkazovanja, standup vicev, posnemanja medijske forme intervjuja do informativnega predavanja o različnih vrstah invalidnosti.
V začetnem delu predstave Šerbinek izvede performans razkazovanja lastnega invalidnega telesa, pri čemer z gibi, pisanim kostumom, spremljajočo glasbo in komentiranjem lastnega početja aludira na cirkuško predstavo, kjer si gledalci ogledujejo cirkuške spačke. Šerbinek tako osrednjo temo odpre na direkten, sarkastičen in samoironičen način, s čimer začrta iskren in neposreden odnos do publike, ironično vzdušje in hiter tempo predstave. Po uvodnem delu se Šerbinek preobleče iz klovnovskega pajaca v običajna oziroma nevtralna oblačila. Od cirkusa ostane samo še klovnovska troblja, na katero Šerbinek še večkrat potrobi in s tem ohranja delček aluzije na cirkuško razkazovanje telesne drugačnosti.
Gledalec je soočen s surovo ranljivostjo, ki jo Šerbinek mehča s samoironičnimi gestami, a kljub temu ali pa ravno zato ranljivost sama stopi v ospredje.
Šerbinek pri razpiranju svoje zgodbe in razkrivanju intimnih podrobnosti doživljanja poskusa samomora in posledične invalidnosti razgali svojo ranljivost. S suvereno telesno prisotnostjo uprizarja tako svojo vsakdanjo intimno ranljivost kot tudi ranljivost invalidnega igralca. Pri tem je iskren in brezkompromisen. Predstava je njegov osebni material, Šerbinek ga čuti in živi. Svoj globoki uvid v življenjsko situacijo igralca in človeka brez nog pogumno, s premagovanjem zadržkov, blokad in strahov, deli z občinstvom. Pri tem bolečino zaradi travme vedno znova blaži s pomočjo humorja in ironične distance. Gledalec je soočen s surovo ranljivostjo, ki jo Šerbinek mehča s samoironičnimi gestami, a kljub temu ali pa ravno zato ranljivost sama stopi v ospredje.
Šerbinek z nenehnim ukvarjanjem z lastno travmo hodi po tankem robu nevarnosti, da se ujame v zanko zgolj vase zazrte avtoreferencialnosti in ponavljajočih se samoironičnih gest. Po drugi strani pa poskuša z različnimi uprizoritvenimi postopki temo invalidnosti in nesprejemanja drugačnosti razpreti širše. Z vključevanjem anekdot iz različnih sfer družbenega življenja se poskuša dvigniti nad partikularnost lastne izkušnje in spodbuditi širšo družbeno kritiko ter razmislek o odnosu do invalidnosti, do ljudi, ki so drugačni.
Šerbinekovo osebno zgodbo in predelovanje lastne travme tako prepričljivo dopolnjujejo prizori, kjer Šerbinek pri orisu in uprizarjanju dogodkov interpretira še različne druge like in z njimi vstopa v interakcijo. Izpostaviti velja prizor, v katerem Šerbinek uteleša lik novinarja, ki na neustrezen način vodi intervju na temo življenja z invalidnostjo. Pri tem se odpira širši družbeni kontekst in vloga medijev pri ohranjanju stereotipnih predstav in predsodkov do invalidov, do drugačnih.
V sklepnem delu uprizoritve Šerbinek naredi korak naprej pri soočanju s travmatičnim dogodkom. Po 25 letih mu končno uspe odigrati vlogo Miklavža. Prvo vlogo, ki jo je moral kot mlad igralec odpovedati takoj po poskusu samomora, pri katerem je izgubil obe nogi. Hkrati se naveže na pravljico Svetlane Makarovič z naslovom Veveriček posebne sorte, ki jo kot Miklavž prebere otrokom, torej občinstvu. Sam akt pripovedovanja pravljice, ki je zelo premišljeno izbrana, pomeni pomemben korak pri soočanju z osebno travmo, hkrati pa je tudi povabilo publiki, da se sooči z jasnim in univerzalnim sporočilom predstave: da ima vsak invalid, vsak pripadnik manjšine, vsak človek svojo lastno zgodbo. Vprašati se moramo, ali smo pripravljeni slišati to zgodbo, brez vnaprejšnjih sodb in vsiljevanja lastnih predsodkov.