Dramatik Jaka Smerkolj Simoneti je bil letos z dramo Pesem ptic v drevesnih krošnjah na 53. Tednu slovenske drame nominiran za nagrado za mladega dramatika. Dramsko besedilo odlikuje pretanjen smisel za postopno razkrivanje vedno globljih intimnih plasti obeh glavnih likov, mladega moškega, ki hoče zaradi boleče izgube ljubezni narediti samomor, in starejše ženske, ki ji je pred kratkim umrl mož in je sredi procesa soočanja z izgubo. Avtor v drami prepričljivo slika psihična stanja obeh protagonistov, ki se srečata, lahko bi rekli, v usodnem trenutku. Čeprav se ne poznata, čeprav je med njima najmanj 30 let starostne razlike, se počasi odpirata drug drugemu in ugotavljata, da imata več skupnega, kot se jima je zdelo na prvi pogled.
Dialog med Mikijem in Natalijo je napisan v realističnem slogu, njuno srečanje se odvije brez časovnih preskokov in zastranitev. Poleg dialoga med glavnima osebama pa v dramskem besedilu spremljamo še eno raven dogajanja, in sicer gre za osebno izpoved neznanega lika oziroma za pismo ljubezni, kot to poimenuje Jaka Smerkolj Simoneti. Pismo ljubezni je napisano v obliki didaskalij, a te didaskalije niso v funkciji odrskih napotkov, ampak je to izpovedna lirična proza z bogatim metaforičnim jezikom, ki slika različna ljubezenska in emotivna stanja, od osamljenosti, žalosti in hrepenenja do razmišljanj o apokaliptičnem stanju sodobnega sveta.
Režiser Ivan Loboda je lirične didaskalije v uprizoritvi precej skrajšal, jih razdrobil na manjše kose in odlomke umestil v osrednji dramski dogodek srečanja obeh protagonistov na način, da okruške iz daljših proznih pasusov izmenično upovedujeta oba glavna lika, Natalija in Miki. Večkratna prehajanja z ene ravni dogajanja na drugo usklajeno podpirajo scenografija, spremembe luči in videoposnetki.
Scenografija (scenografka Lana Deu Angel) je preprosta, a učinkovita: rahlo dvignjena platforma, ki deluje kot betonska ograja terase na vrhu stolpnice, kjer se srečata Miki in Natalija. Zadaj stena, ki je popolnoma prekrita z različno dolgimi belimi trakovi, ki mečejo nežne in tanke sence ter ustvarjajo razgibanost prostora in spominjajo na sivino betona. Trakovi prekrivajo ves odrski prostor. Na zadnjo steno s trakovi pa so občasno projicirani tudi videoposnetki. Posnetki (oblikovalec svetlobe in snemalec videov Domen Lušin) vedno spremljajo izstope obeh likov iz realističnega dogajanja in njuno upovedovanje didaskalij, ko sta protagonista vsak zase in potopljena v lastne misli, spomine, metaforične podobe čustvenih stanj, vsak v svojo intimo. Na posnetkih od blizu in v počasnem tempu spremljamo različne čustvene izraze na obrazih protagonistov, kar še poudarja lirično in intimno atmosfero. K ustvarjanju atmosfere prispevajo tudi spremembe luči, hkrati pa označujejo prehode med obema ravnema dogajanja.
Izstopi iz dogajanja mestoma učinkovito delujejo kot odmiki v intimno sfero, kot spominjanje obeh likov na pretekle ljubezni, na pretekla čustva, ki imajo v sedanjosti še vedno močan vpliv, kot odmiki v lasten svet emocij. Po drugi strani pa lahko povzročajo moteče zastoje ...
Miki in Natalija se srečata v nenavadnem trenutku, ko je Miki prepričan, da bo naredil samomor, Natalija pa zaradi žalovanja ob izgubi moža pride obesit perilo šele pozno zvečer. Njuno spoznavanje, postopno zbliževanje, razkrivanje preteklosti in dogodkov, ki so ju pripeljali do trenutka srečanja, ves čas prekinjajo izstopi iz dogajanja, ko Natalija in Miki prevzameta glas liričnih didaskalij.
Igralca Vesna Jevnikar (Natalija) in Gašper Lovrec (Miki) v glavnem spretno manevrirata med obema ravnema, med vživljanjem v uprizarjanje realističnega dogajanja, psihološki razvoj čustvovanja in oblikovanje medosebnega odnosa, v medsebojno zbliževanje, kar je konec koncev glavna tema dramskega besedila, in med izstopanjem iz osrednjega dogajanja, ko igralca upovedujeta lirične didaskalije oziroma pismo ljubezni.
Izstopi iz dogajanja mestoma učinkovito delujejo kot odmiki v intimno sfero, kot spominjanje obeh likov na pretekle ljubezni, na pretekla čustva, ki imajo v sedanjosti še vedno močan vpliv, kot odmiki v lasten svet emocij. Po drugi strani pa lahko povzročajo moteče zastoje v razvoju osrednjega dogajanja, ki prikazuje zgodbo nenavadnega srečanja in močan vpliv, ki ga ima to srečanje na življenje obeh likov, še posebej na Mikija, saj ga ravno srečanje z Natalijo in odkrivanje njenega pogleda na svet in na ljubezen odvrne od poskusa samomora. Še zlasti proti koncu uprizoritve se zamaje ravnotežje med stopnjevanjem čustvene povezanosti med obema protagonistoma ter med njunimi izstopi iz osrednjega dogajanja, saj ti ustavljajo razvoj napetosti in pretirano mehčajo čustveni naboj med protagonistoma.
Uprizoritvi uspe prikazati večplastnost človeške samosti, osamljenosti, hrepenenja po bližini na eni strani in grenko-sladko lepoto (naključnih) srečanj, srečevanj in težavnih sobivanj na drugi strani. Naključna srečanja lahko vodijo v nadaljnja srečevanja, ta pa v nove ljubezni, nova prijateljstva in kajpak tudi v nova razočaranja ter nove žalosti. Kot pravi Natalija, zrak vedno izdihne vsak sam, vsak zase, nikoli zares v dvojini.