»Lutkovno-dramsko potovanje« za otroke od 8. leta starosti, za katero sta režiser Luka Marcen in dramaturginja Tatjana Doma, že ustaljen ustvarjalni tandem, pripravila dramatizacijo po istoimenskem romanu iz priljubljene in nagrajevane otroške knjižne serije Andyja Stantona, je fantastična gledališka pripoved s čudaškimi liki, nekoliko grotesknim humorjem in dobro mero zapletov. Model, v katerega se ti elementi vpenjajo, sicer ne ponuja presenečenj, uprizoritev pa po svojih strukturnih značilnostih pravzaprav vzbuja številne spominske priklice drugih del za podobno ali nekoliko nižjo starostno skupino. Gre za osnovo narativnega modela, ukoreninjenega v vsebinsko in uprizoritveno dinamično dogajalno pot, na kateri se situacije menjajo v presenetljivih obratih in glavna junaka – devetletno Poli iz Poprovega Gradca in medveda, igračo iz blaga, ki je med presenečene vaščane padel z neba – vodijo od ene do druge nevarnosti oziroma – na osebni ravni – skozi izzive in preizkušnje nekega ključnega izkustva in spoznanj.

Tudi fantastični elementi pri tem niso nič novega, pa vendar Gospoda Gnilca in plešočega medveda zaznamuje izrazitejša, nekoliko bizarna fantastičnost na ravni zgodbe in oseb, že kar nadrealistični pridih, ki ga uprizoritev gradi na vseh ravneh vizualne podobe, igralskega registra in animacijskih rešitev ter ta svoj specifični izraz odtiskuje v prepletu dramskega in lutkovnega. Absurdni humor, izražen tudi v jeziku – prevajalec Stantonovih knjig o Gnilcu, ki sodijo tudi med nagrajence Roalda Dahla za najbolj zabavno otroško knjigo, je Boštjan Gorenc - Pižama, med drugim v uprizoritvi slišimo tudi nadrobljene tujke iz pogovorne stvarnosti starševske generacije, ki se nesramežljivo naselijo v govorico brez obremenjenosti, da mladi česa ne bi razumeli – tako dobi sočno paralelo ali nadgradnjo v živi, parodično groteskni žmohtnosti gledaliških likov. 

Ključno os ali vsaj podlago pri oblikovanju in doživljanju tega specifičnega tona uprizoritve določata likovna podoba in scenografija Volhe Milović ter kostumografija Ane Janc. Premišljeno preproste prelomljene oblike toplo rjavkastih rjastih premičnih scenografskih objektov tvorijo obrise fiktivnega mesta Poprov Gradec ali vasi, kjer se vsi poznajo in v kateri osebnostne posebnosti vsakogar spletejo slikovito podobo nenavadne druščine, njegovih stavb, v katerih vsak skriva svoje skrivnosti ali iz njih kuka na osrednji trg, kjer se prebivalci menjajo v čuvanju kipa vaške maskote. Lovro Finžgar, Alja Krhin, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Ajda Pirtovšek in Alenka Tetičkovič v tem začetnem prizoru izoblikujejo igralsko vitalne karakterje, diferencirano skupnost, v kateri vsak dobi svoj specifični, izstopajoči značaj. Karikirana telesna (koreografka Lara Ekar Grlj) in govorna podoba teh likov se ubrano spenjata z vsebinsko določenimi individualnimi značaji ter njihovo kostumsko opravo, pri kateri Ana Janc spretno kombinira črtaste, kariraste in druge (v okviru vsakdanjega pretirano) nasičene vzorce, a v usklajenem koloritu zelene, rjave in črno-bele ter z večinoma starinskim videzom. To so ne nazadnje čudaški liki iz nekega drugega sveta (z izjemo deklice Alje Krhin), čeprav z zlahka prepoznavnimi vzorci – pa naj gre za zgovorno babico Alenke Tetičkovič, požrešnega županskega gospoda z ogromnim trebuhom Lovra Finžgarja, lepo gospodično slaščičarko Ajde Pirtovšek, pametnega strička Maje Kunšič ali za dežurni barabi in lažnivca: mesarja Gašperja Malnarja (Gnilc) in Iztoka Lužarja (njegov asistent Ivan Janez Tretji).              
  

Ko ta prevaranta ugrabita medveda, da bi z njegovimi plesnimi nastopi zaslužila, in se deklica Poli odpravi na njegovo reševanje, se dogajanje spremeni v divjo pustolovščino in se iz mesta preseli v pristanišče, na morje, na gusarsko ladjo, v balon med oblaki, mimo katerega je ravno pripotoval debeli sladkosned Jakob Žolcar, in nazadnje na otok, kamor pade balon in kjer medved spet najde svojo družino. Na tej poti sta v ospredju Poli in medved, pa tudi zlikovca, ki se poženeta za njima, igralci in animatorji se tu levijo v druge, manj individualizirane, a nič manj čudaške vloge pristaniških obstrancev in gusarjev, uprizoritev pa režiser razgiba tudi lutkovno in animacijsko. Nekateri igralci tu dobijo svoje lutkovne dvojnike, pri čemer izstopata lutki ugrabiteljev, groteskni karikaturi s podaljšanima nosovoma, ogromnimi usti in dolgimi, mehko pregibnimi rokami, ki odslikavajo njuna značaja. Na majhnem čolnu, ki ga izgubljenega premetava po morju, tudi Poli nastopi kot majhna lutka deklice, ki ne vidi rešitve. S spretno zasnovo in uporabo različnih uprizoritvenih elementov uprizoritev izstopa predvsem v vzpostavljanju posameznih situacij in njihovih vzdušij (k čemur prispeva tudi svetlobno oblikovanje Maše Avsec).

… zaznamuje izrazitejša, nekoliko bizarna fantastičnost na ravni zgodbe in oseb, že kar nadrealistični pridih, ki ga uprizoritev gradi na vseh ravneh vizualne podobe, igralskega registra in animacijskih rešitev.

Še posebej domiselno zgradi razpoloženje nevarnega, umazanega pristanišča, kjer se zbirajo pijanci, zavrženci, lopovi, malopridneži in suroveži vseh vrst. Pristaniški vrvež napolnijo velike strašljive lutkovne figure v nekakšni DIY estetiki grdega, deloma ploskih teles, z nekaj recikliranimi vsakdanjimi objekti in steklenicami nenavadnih oblik za glavo, v katerih valovi površina barvne tekočine, pa s podaljšanimi okončinami, dolgimi mehkimi kačami rok z razširjenimi prsti, s katerimi animatorji vijugajo po prostoru in segajo čez lastna telesa, da te okončine, včasih kot deli lutkovnih oseb iz ozadja, drugič kot lutkovni podaljški človeških teles, podčrtujejo grozeče in nič kaj prijazno okolje človeških nagonov. V podobni maniri je zastavljeno tudi nekakšno cirkuško gledališče, v katerem nastopa najnovejša atrakcija ugrabljenega plešočega medveda, kot ogromna usta, ki pogoltnejo vsakogar in v katerih se velikanski rdeč jezik iztegne v vijugasto in nestabilno talno površino, na kateri premetava telesi in usodi medveda ter deklice. Vzdušje je prepričljivo tudi v drugih prizorih: na morju, ki z modro tkanino protagoniste prestavi na odprto polje neznanega z majhnim čolnom med velikimi lutkami rib; na ladji gusarjev, enostavni platformi, na kateri se kot jadro dviguje gromozanska jakna krpanka z dlanmi in očesom na vrhu kot simbolom gusarske groze in nadzora kapitana; na ladji, na katero gusarji v oblačilih in klobukih, preraslih z morskim rastlinjem, rešijo deklico in medveda, a ju tudi sumničavo pogledujejo, delovno izkoriščajo in od njiju zahtevajo pretvarjanje, da sta deček in mačka, ki bo lovila miši.  

Gospod Gnilc in plešoči medved je v vsem tem tako dogajalno kot uprizoritveno razgibana in pestra uprizoritev, ki na tej postojanki gusarske ladje izpostavi jasno potrebo po tem, da se deklica upre in opravi svojo preizkušnjo odraščanja in samoopolnomočenja. V tem aspektu spominja tudi na prvo premiero aktualne sezone LGL-ja, Snežno kraljico, prav tako s Šentjakobskega odra, z odhodom od doma, izzivi na poti, še celo s posameznimi prizori – izgubljenost v morju, utapljanje, gusarkina ladja, nežno okolje zelenega vrta Zeliščarke oziroma prijaznost cvetočega otoka medvedov pri Gnilcu, hlad določenih okolij in skorajšnja smrt pa tudi spevni songi (tokrat sicer v manjši meri, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar). A če je Snežna kraljica v ospredje postavila notranje, osebno potovanje protagonistke, ima pri Gospodu Gnilcu dinamika fantastične dogodivščine prednost tako pred osebno zgodbo kot pred vidiki družbenih odnosov in vprašanj. Kaj protagonistko sploh žene? V toku dogajanja pred gusarsko ladjo se zdi, da deklico skupaj z medvedom okoliščine bolj ali manj same potiskajo in ju premetavajo med eno in drugo nevarno situacijo, iz katere se morata – kakor koli že – rešiti. Zunanje dogajanje prevzame glavnino pozornosti vsebinskim motiviranostim, tako da skozi razne dogodivščine že nekoliko pozabimo na začetek uprizoritve; na ugrabitev, na odnos vaščanov do medveda, ki ga z distance opevajo, kako srčkan in prijazen je, nihče pa z njim ne bi imel opravka ali se ukvarjal s tem, kaj z njim narediti ali kako mu pomagati. Če pomoč sploh potrebuje. Mala igrača medveda, nepremično postavljena sredi odra ali prehajajoča iz enega naročja v drugo poleg ekspresivnih igralcev – z izjemo ravnatelja, malega medenjaka, ki je vendarle animirana lutka, ki tudi govori – ničesar ne izraža. Je kot projekcijsko platno, a ni povsem jasno, za kakšne vsebine; deloma za odnos do živali in deloma za odnos do drugega nasploh, kar se izraža še prek gospoda Gnilca in njegovega pomočnika, pristaniškega in gusarskega življa, pa z izkoriščanjem medveda za plešočega zabavljača ter z izkoriščanjem obeh na gusarski ladji. Pa vendarle se ti vsebinski indici na račun dogodivščine, kjer so prvenstvene možnosti preživetja, nekoliko porazgubijo. Deklica izrazi svoj glas, svoj upor, šele na koncu te dogodivščine, kakor tudi medved oživi šele na otoku, ob srečanju s svojo družino. Posamezni prizori in njihove polnokrvne razpoloženjske podobe ostajajo v spominu, rdeča nit med njimi pa ostaja natrgana.