Letošnja sezona na Mali sceni MGL se zaključuje s kultno politično satiro 20. stoletja – uprizoritev je hkrati posvečena stoti obletnici rojstva Daria Foja. Zaplet temelji na resničnih dogodkih iz leta 1969, povezanih s smrtjo milanskega železničarja Giuseppeja Pinellija, ki je, obtožen anarhističnega delovanja, med zaslišanjem padel skozi okno policijske postaje. Fo je iz te tragedije, nabite z državno manipulacijo in medijsko kooperacijo, izluščil forco – posebno tehniko nastopanja, ki temelji na tradiciji commedie dell'arte, ljudskem gledališču, političnem naboju, groteski in klovnadi, ki telo preobrazijo v glavno orodje za izražanje upora in komične kritike družbe. Besedilo, izhajajoče iz preprostega, a brutalnega paradoksa (resničnost sama je pogosto absurdnejša od satire), razkriva policijsko korupcijo in mehanizem oblasti: način, kako sistem proizvaja resnico skozi jezik, birokracijo in performans.

Režija Gregorja Grudna se zavestno izogne neposredni aktualizaciji skozi konkretna politična imena ali reference. Namesto tega vztraja pri besedilu samem: pri jeziku kot prostoru manipulacije, konstrukcije resnice in razpadanja institucionalne logike. Prevod in priredba dramaturginje Ire Ratej ohranjata Fojevo verbalno ostrino, Gruden pa fokus z njegovih konkretnih sodobnih obrazov premakne predvsem na mehanizme policijskega nasilja in proizvodnje uradne resnice. Prav v tej zadržanosti je uprizoritev hkrati najbolj precizna in najbolj omejena. Fo je bil namreč avtor, ki farse ni uporabljal kot lahkoten žanr, temveč kot obliko političnega napada. Groteska, commedia dell’arte in absurd so pri njem načini razkrivanja oblasti: orodja, s katerimi je sistem potiskal do točke, ko se je začel sesuvati pod težo lastnih protislovij. Ko jo prenesemo v kontekst, iz katerega je izginila neposredna provokacija, ostane sicer bleščeča, a nekoliko otopela forma. Še najbolj se to pokaže v režijski odločitvi, da predstava ohranja četrto steno. Fo je svoje igre sprva igral na ulicah in v tovarnah, kjer četrte stene sploh ni bilo, gledalec pa se je iz priče preobrazil v sokrivca. V uprizoritvi MGL občinstvo ostane na varni strani stekla: opazujemo institucijo, a vanjo ne vstopamo. Ta odtujenost ima svojo logiko (morda ji lahko pripišemo namerno obtožbo pasivnosti), toda pri besedilu, ki je bilo izvirno agitprop, je cena visoka. Smeh, ki ga sproži Norec, ostane smeh priče, ne sokrivca.

Zasliševalnico, v kateri se ta boj odvija, scenograf Darjan Mihajlović Cerar zasnuje kot institucijo samo. Stene, obložene s sivimi geometričnimi akustičnimi paneli, gradijo prostor, ki je hkrati funkcionalen in vizualno obsesiven: romboidni relief se ponavlja v neskončnost, kot birokratski vzorec brez začetka ali konca. Okno, ki v tem kontekstu ni zgolj arhitekturni element, postane meja med uradno verzijo dogodkov in realnostjo, ki jo sistem skuša prikriti. Kamera na stativu in video monitor na steni razširita to logiko v sodobnost: nadzor oblasti je s fizične represije prešel na arhiviranje, snemanje, interpretacije. Sistem ne potrebuje verjetne zgodbe, dovolj je, da nadzoruje njeno distribucijo.

V ta zaprti, paranoični prostor vstopi Norec in ga začne razstavljati od znotraj. Uroš Smolej je sidro in motor predstave hkrati: izjemen komik z občutkom za večplastnost, ki mu omogoča, da v istem trenutku biva na več ravneh – farsični in filozofski, telesni in besedni – ne da bi katera od njih prevladala. Sistema ne napade od zunaj kot revolucionar ali moralni junak; policijsko logiko žene do absurda, njihove razlage jemlje resneje kot oni sami, iz vejic v zapisnikih dela pravne katastrofe. Ko obsesivno analizira birokratske formulacije ali iz njih razvija skoraj filozofske razprave, postane jasno, da Fojeva drama oblast razume kot administrativni aparat jezika. Njegova fizična dominantnost je gravitacijska: preostali liki se organizirajo okoli njega, tudi ko se mu upirajo. Telesna komika, ki iz tega izhaja, je mestoma precej klasična: temelji na padcih, sunkovitih vstopih in izstopih, komičnem nasilju ter skoraj burleskni kinetiki teles, mestoma pa je precej precizna. Predvsem tam, kjer gagi namesto iz farsične razpuščenosti izhajajo iz natančno koreografirane razlike med institucionalno resnostjo in popolnim nesmislom situacije. Norec ni klovn niti politični komentator, je figura samega gledališča, gledališki virus, ki okuži sistem prav z njegovimi lastnimi orodji. Rekviziti, kot so povečevalno steklo, eksploziv iz budilk in očesna preveza, ves čas prehajajo iz uporabnih objektov v groteskne simbole sistema nadzora.

Fo je pisal besedila, ki so bila vedno rahlo pred časom in so anticipirala, provocirala, dražila. Uprizoritev MGL je z njim v koraku. A Fo je hotel teči.

Norčevo nenehno preoblačenje ima natančno vizualno logiko, ki jo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov izpelje z eno samo, a dosledno idejo. Vsaka nova vloga je nova maska – duhovniški ovratnik, plašč, očesna preveza – in vsak nov kostumski element deluje brechtovsko: identiteta ni rezultat psihološke globine, ampak performativnega znaka. Pod vsako od teh mask pa ostaja rdeča kot viden del oblačila, ki ga ni mogoče popolnoma skriti ali zamenjati. V scenskem svetu, kjer vse ostalo teži k sivi institucionalni monotonosti, je rdeča edino živo tkivo. Oblast ga ne more asimilirati, ker se pod vsako njeno uniformo vidi, da ni njen. Fo je bil komunist; Gruden te reference ne eksplicira, kostumografija pa jo vpiše v telo igralca.

Od preostalega ansambla je Tina Potočnik Vrhovnik kot novinarka edini lik, ki naj bi potencialno predstavljal zunanji pogled na institucijo. Če policisti predstavljajo sistem, norec pa njegovo destabilizacijo od znotraj, novinarka vstopi kot figura preverjanja, razkritja in javnosti, a manj prostora nameni notranjemu protislovju lika, ki je hkrati zunaj sistema in že ujeta v logiko medijske reprezentacije, spektakla in uprizarjanja resnice. Boris Ostan kot policijski načelnik je sicer prepoznaven in učinkovit, a ostaja v okvirih klasične komične figure. Njegova funkcija v besedilu ni, da bi bil individualno psihološko kompleksen antagonist, temveč da predstavlja institucionalni center sistema, figuro avtoritete, ki mora za vsako ceno ohranjati videz reda, racionalnosti in legitimnosti, čeprav se vse okoli njega že sesuva. Pri Foju načelnik ni samo smešen predstavnik oblasti, je figura sistema, ki lahko popolnoma mirno administrira nasilje in manipulacijo. Pri Ostanu ta dimenzija občasno ostane v ozadju, ker predstava bolj poudari farsično nemoč lika kot pa njegovo dejansko represivno moč. Matic Lukšič kot Inšpektor Bertozzo in Filip Samobor kot Inšpektor športnega videza v teh burkaških vlogah ostajata pri prepoznavnih tipologijah karakterne komike, ne da bi povsem prišla do človeka za njo. In prav tu se najjasneje pokaže strukturna slabost ansambla: ko policisti postanejo zgolj smešni, nehamo biti prestrašeni. Fo je hotel oboje hkrati.

Na slepo pego uprizoritev naleti pri ravnanju s telesom novinarkinega lika. Prizor, v katerem Norec z umetno roko otipava novinarko, je uprizorjen kot komični gag – eden tistih klasičnih farsičnih postopkov, ki jih gledališče reproducira že desetletja skoraj avtomatično. Problem ni v tem, da je prizor »neprimeren«, temveč da ostane popolnoma nekritičen ravno v predstavi, ki sicer vztrajno razgalja mehanizme oblasti, manipulacije in zlorabe moči. Žensko telo v tistem trenutku zdrsne v funkcijo rekvizita komedije, objekta, prek katerega se proizvaja smeh, brez kakršnegakoli premisleka o nasilju, ki ga takšna gesta nosi. Franca Rame ni bila zgolj soavtorica besedila, ampak umetnica, ki je lastno izkušnjo spolnega nasilja pretvorila v politično gledališče. Zato odsotnost kakršnekoli distance do tega gaga ne deluje kot nevtralna zvestoba tradiciji, ampak prej kot simptom lahkotnosti, s katero se »klasična« farsa pogosto izogne odgovornosti, kadar nasilje zakrije pod mehanizem smeha.

Kar ostane po predstavi, je predvsem občutek, da smo gledali besedilo, ki je preživelo petdeset let zato, ker govori o mehanizmih, ki se ne izpojejo, ampak samo menjajo obraze. Gruden to razume in iz tega izhaja njegova temeljna režijska odločitev: ne posodabljati, ne razlagati, ne iskati prisilnih aktualizacij, ampak besedilu preprosto prepustiti prostor, da ponovno vzpostavi lastno ostrino. Večino časa to zadošča, včasih pa se zgodi, da ravno ta zvestoba postane ovira. Fo je pisal besedila, ki so bila vedno rahlo pred časom in so anticipirala, provocirala, dražila. Uprizoritev MGL je z njim v koraku. A Fo je hotel teči.