Brina Jenček, 19. 10. 2021

Neulovljiva pokrajina sočutja

Arne Lygre: IZGINEM. Gledališče Glej, AGRFT, 16. 10. 2021.
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler

Časi niso najbolj rožnati. Ampak zmeraj bi bilo lahko še slabše. Zato smo srečni. Hvaležni. Privilegirani. Ker je nekje drugje, nekje tako daleč stran, da se nas res ne tiče, vse še precej bedneje. Ob ekološko katastrofi, političnih zaostritvah in na videz neskončni epidemiji smo s slabimi novicami bombardirani od jutra do večera. Človek pa se vsega navadi in tako niti trznemo ne več ob podobah vseh grozot. Prva premiera nove gledališke sezone v Gledališču Glej – predstava Izginem v koprodukciji z AGRFT – postavi na preizkušnjo gledalsko sposobnost pristnega sočutja z neznanci, o katerih ne vemo praktično ničesar. Režiser in dramaturg Jaka Smerkolj Simoneti je za izhodišče svoje magistrske produkcije iz gledališke režije vzel besedilo priznanega norveškega pisatelja in dramatika Arneta Lygra, ki orisuje slike iz življenja brezimnih likov in več odgovorov odpira kot ponuja. V podobni maniri neulovljivemu tekstu sledi neulovljiva predstava.

Iz dramskega besedila so ustvarjalci predstave napravili montažo materiala in mu dodali avtorske vložke, ki so besedilu dodali tudi humorno plat. Ohranili so osrednjo pripoved, ki jo kreirata Jaz (Tamara Avguštin) in Moja prijateljica (Anuša Kodelja). Srečo imata. Hišo, hčerko, moža in druga drugo. Njun dialog prekinjajo vložene pripovedi o ljudeh, ki nimajo take sreče. Posojata jim svoj glas, preostali igralci – Bernarda Oman, Lovro Zafred in Živa Selan – pa svoja telesa. A že naslednji hip telesa spregovorijo, začasno prevzamejo vlogo naključnega trpečega lika, hkrati pa se vsi nastopajoči izmenjujejo v vlogi potujitvenega pripovedovalca. Tako situacijo ves čas simultano opazujemo od zunaj in znotraj. Ravno preplet vseh zgodb, hitrega spreminjanja dogajanja in nejasnost konteksta, ki ga ne začrtajo niti avtor niti ustvarjalci predstave, pa gledalca pusti v neprestanem iskanju rešitve uganke in širšega smisla videnega, osebne stične točke za poistovetenje, za sočutje. In to je pravzaprav cilj in preizkušnja – ali nam bo iskanje smisla preprečilo, da na stran postavimo svojo človeškost, svoje sočutje. Ker je slovenski prevod besedila nastal po angleškem prevodu, pa se vendarle lahko vprašamo, kaj vse se je izgubilo s prevodom prevoda.

Če je Lygrovo besedilo napisano v minimalističnem slogu z ves čas prisotno hladno distanco, je uprizoritev nasprotno nabita z emocijami in scenskimi elementi. Za fizično dvojno vizuro dogajanja poskrbi veliko okroglo zrcalo, osrednji kos scenografije Urše Vidic, v katerem se publika ves čas zrcali – fizično in metaforično. Oder so zapolnjevale še kartonaste škatle, polne starih oblačil, sledov človeških življenj. Oblačila so razobešena tudi po nosilnih stebrih, saj igralci ves čas spreminjajo svojo podobo z novo zgodbo, v katero vstopijo. Kostumografija Timoteja Rosca je tako mešanica praktičnosti, dosežene s čebulasto večplastnostjo, ki z majhnimi posegi omogoča vtis povsem novega kostuma, nove osebe, in sofisticirane brezčasnosti, ki gledalcem spet ne dovoljuje, da bi si ustvarili dokončno sliko o ozadju oseb in kontekstu uprizoritev. Pod subtilno oblikovanje svetlobe se je podpisala Mojca Sarjaš. Sinteza vseh vizualnih elementov predstave ustvarja močne slike, zelo jasna pa je tudi želja po izkoristku specifik prostora, ki jih ponuja Gledališče Glej. Med drugim igralci odprejo stranska vrata v dvorani, ki odpirajo pogled na Gregorčičevo ulico, s tem pa zabrišejo ločnico med gledališko fikcijo in zunanjim svetom. 

V dojemanju prostora in samem pristopu k režiji so jasne sledi režijske poetike Nine Rajić Kranjac, ki jo je režiser Jaka Smerkolj Simoneti proučeval v svojem diplomskem delu Uprizoritveni jeziki gledališke poetike Nine Rajić Kranjac, s katerim je zaključil prvostopenjski študij dramaturgije in scenskih umetnosti ter zanj prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Z delom Rajić Kranjac se je seznanil tudi v praksi kot asistent režije pri predstavi Požigi v SNG Drama Ljubljana, zagotovo pa je njen vpliv deloma tudi odraz distinktivnega scenografskega jezika Vidic, ki je med drugim stalna scenografska sodelavka Rajić Kranjac.

Ravno preplet vseh zgodb, hitrega spreminjanja dogajanja in nejasnost konteksta, ki ga ne začrtajo niti avtor niti ustvarjalci predstave, pa gledalca pusti v neprestanem iskanju rešitve uganke in širšega smisla videnega, osebne stične točke za poistovetenje, za sočutje.

Posebno atmosfero daje predstavi avtorska glasba Eme Kobal, ki gradi sentimentalno-katastrofične zvočne pokrajine. Dodatno ta občutek potrjujejo kratki piski, ki jih lahko beremo kot odštevanje do poka tempirane bombe ali samo kot ves čas prisoten opomnik memento mori. Vstopna točka uprizoritve je namreč pogreb, ki ga prekine Bernarda Oman s humornim preklinjanjem mulca – režiserja, ki jo je zadnjič zvabil na off sceno. Zatem pa zareže v bistvo predstave in dramskega teksta z razmišljanjem o sočutju in ali je to čustvo sploh kdaj pristno, smo ga danes še sposobni čutiti. Kljub temu da je Oman velikokrat že dokazala svojo vsestranskost, njena uvodna šala skriva zrno resnice. Očitno je, da v tem okolju ni najbolj domača. Nasprotno Tamara Avguštin v kontekstu pripovedovanja, razgradnje in improvizacijske svobode deluje kot najmočnejša prezenca, ves čas zavedajoča se svojega učinka na publiko. Živa Selan prepriča s svojo energično in izrazno igro, Anuša Kodelja ubere bolj zadržan pristop v skladu s svojim likom, pokaže pa tudi emotivni razpon. Edina moška prezenca v predstavi je Lovro Zafred, ki distancirano in racionalno prikaže lik moža, ki se odloči za novo življenje in pusti svojo ženo – Jaz – za sabo. 

Celotna zasedba sicer deluje kot dobro uigran kolektiv. Humor in kritika sodobne družbe se zgostita v efektivnem prizoru, ko si privilegirane prijateljice skoraj pokvarijo dan na plaži ob razmišljanju o tem, kako se imajo dobro in kako se nekje drugje ljudje nimajo tako dobro. Ker ljudje trpijo, bežijo, umirajo. One pa se kot edinega načina za potešitev vesti domislijo poklicati na dobrodelno telefonsko številko in donirati par evrov. Pa še to je nekaterim težko. Potem pa se nekdo spomni, da bi bilo najbolje, če vse pokličejo kar dvakrat. In jim je še težje. K sreči pa zavrtijo napačno številko in tako se smejijo svoji nerodnosti, prave številke pa ne poiščejo, saj so vest potešile že tako, da so poskusile. Pomemben je namen, kajne? 

Tako uprizoritev besedila Izginem posredno in neposredno odpre pomembne tematike, kot so egocentrizem, izguba otroka, človeška sebičnost, neizogibno umiranje, migrantska kriza, krhkost medsebojnih odnosov in vse bolj prevladujoča apatičnost. V odpiranju vsega tega in nedefiniranosti pa se občasno izgubi v lastni konfuznosti. Četudi Smerkolj Simoneti izhaja iz dramaturškega ozadja, pa se predstavi pozna manko zunanjega dramaturškega očesa. Kljub temu gre za celosten študijski izdelek z raznolikimi igralskimi nastopi, ki predstavlja prve režijske korake Smerkolja Simonetija v profesionalnem gledališkem prostoru. Publika pa je primorana objektivno preveriti svoje dojemanje sveta in udejstvovanje v njem. Smo res nezmožni sočutja? Nam je res tako zelo vseeno? In če nam je, lahko to sploh še spremenimo?

Tamara Avguštin, Živa Selan, Bernarda Oman, Anuša Kodelja, Urša Vidic, Ema Kobal, Lovro Zafred, Jaka Smerkolj Simoneti, Mojca Sarjaš, Timotej Rosc

Povezani dogodki

Brina Jenček, 4. 4. 2022
Sladkobna čehovljanska enolončnica
Brina Jenček, 22. 12. 2021
Stereotipno o stereotipih
Brina Jenček, 8. 11. 2021
Hočeš nadaljevati igro?