Miselni eksperiment o ladji Argo, ki ji pomorščaki Argonavti sčasoma zamenjajo vse dele, je eksperiment, ki preizkuša tesnobno težnjo človeka po nenehnem določanju, uokvirjanju in označevanju, da bi svet spravili v red, ga imeli pod nadzorom in ga obvladovali. Ali je ladja Argo, če zamenjamo vse njene dele, še vedno ista ladja? To vprašanje si zastavlja ameriška pisateljica Maggie Nelson v romanu Argonavti, mešanici avtobiografije, citatov in fikcije, in se istočasno sprašuje, ali so besede zadostne, da bi človek lahko z njimi opisal vse spremembe, občutke in metamorfoze v svetu in ljudeh.

To je tudi rdeča nit predstave Argonavti poljskega režiserja Michała Borczucha, ki z dramaturško senzibilnostjo (Tomasz Śpiewak) med seboj prepleta tri pripovedne nivoje. Življenje Maggie Nelson (Daša Doberšek), ki v romanu piše o izkušnji svoje nosečnosti in partnerskem razmerju s transmoškim, se prepleta s pogovorom med umetno inteligenco Alice (Damjana Černe) in dečkom Iggyjem (Voranc Mandić) iz romana ter dokumentarnim gradivom, ki so ga igralke in igralci pripravili za predstavo. Slednje je sestavljeno iz pogovorov z različnimi nenormativnimi slovenskimi družinami in pari. Gre za zgodbo dveh starejših cisgejev, ki ji sledi zgodba dveh lezbijk z otrokom, nato je tu še intervju z dekletom in njenim transpartnerjem. Predstavo zaključi zgodba o Nomadu, ki še najbolj od vseh pod vprašanje postavi formo družine, monogamna razmerja in s tem povezano odgovornost.

Ustvarjalna ekipa se v predstavi ne osredotoča na čustva žalosti in tesnobe, ki priplavajo na plan zaradi diskriminacije in nesprejemanja okolice glede spolne usmerjenosti, ali na občutje disforije transspolnih oseb in neskladja med spolom, ki je bil osebam dodeljen ob rojstvu, ter tem, kako se same glede tega razumejo, čutijo in opredeljujejo. Tudi dialogi in intervjuji so na odru prikazani izjemno hladno, pogovori med nastopajočimi pa zamaknjeni, počasni, pogosto tudi zelo odmaknjeni (tiha glasba). Tudi če scenografija (Dorota Nawrot) s pisanimi vitraži obeta elemente mistike in težnje po potopitvi v estetiko igre barv z odrskimi lučmi, se njihov barvni odsev prikaže le nekajkrat. Kamera na odru v živo snema izraze na obrazih in jih projicira na valovito bež zaveso, tam pa se mimike popačijo, ta virtualna bližina pogleda prinaša včasih komično parodičen in odtujen občutek. Način pripovedovanja zgodb ljudi, ki jih je igralski ansambel intervjuval, spominja na verbatim tehniko govora, dobesedno ponavljanje zapisane transkripcije, značilno za dokumentarno gledališče. Najbolj klasično postavljen dramski lik na odru je Maggie Nelson. A tudi ta v ospredje dialoga postavlja analitični um in filozofske premisleke, ki jih izjemno dobro izriše Daša Doberšek.

Zahteva po enakopravnosti je namreč pomembna zahteva po sprejemajoči zdajšnjosti in bližnji prihodnosti, vztrajanje na poziciji drugačnosti poliamornih in nekonformnih skupnosti pa je zahteva po daljnosežnem cilju, ki bi nas popeljal do razpustitve do zdaj znanih kategorij in presegel omejenost jezika.

Režijska odločitev, ki zahteva natančne časovne presledke, počasne premike, brisanje ekscesa, popolno regulacijo občutkov in premišljene izjave, izhaja iz zavedanja o tem, da bi z reprezentacijo izkušnje spolno nekonformnih oseb hitro lahko zadeli ob meje nerazumevanja in nekritičnega predstavljanja. Tako kot v samem besedilu Maggiejin partner Harry kritizira njen roman, saj naj v njem ne bi popolnoma zaobjela njegove osebnosti, tudi v podtekstu te predstave razbiramo težnjo po nenehnem zavedanju in kritičnosti do lastnega mesta izrekanja. Institucionalno gledališče, prepojeno z normativnimi telesi, bi namreč bilo vse preveč naivno, če bi se odločilo prisvajati estetiko in izrekanje, kot ga na primer izvajajo umetniki_ce, kot sta Gaya de Medeiros ali Daniel Mariblanca, ki o svoji transspolni izkušnji govorita iz lastnega telesa, na čustveno nabit, erotiziran, z goloto in neposrednostjo prepojen način.

Kadar govorimo o spolno nekonformnih telesih, gledališče – polje preobleke in mask – še vedno trči ob meje materialnosti telesa na odru. Z režijsko odločitvijo, da Maggiejinega transspolnega partnerja Harryja odigra Matija Vastl, ki na prvi pogled ustreza vsem družbenim stereotipom o moškosti, se predstava izogne gledališkemu preoblačenju in metaforiziranju, ki bi nas bolj kot na sprejemanje tega lika kot transspolne osebe usmerjala na performiranje, preoblačenje in igro vlog, s čimer bi hitro zgrešili bistvo njegove pozicije in bi to telo brali kot show ali drag. Po drugi strani pa se za odločitvijo za Matijo Vastla skriva logika, ki pokaže na to, kaj je za našo družbo passing. Preizkuša tesnobo tega, da smo še vedno ukalupljeni v binarno razmišljanje o spolih, kjer je na primer transmoškemu po ulicah varneje hoditi, če mu uspe uspešno prečkati vse kategorije o moškosti oziroma o tem, kaj je naša predstava o moškem. Tukaj zadenemo ob izkušnjo nebinarnih oseb oziroma vseh oseb, ki nas postavljajo pred dejstvo, kako daleč smo od preseganja binarnih kategorij družbenega spola, v katere smo formirani. Transtelo pa po drugi strani na odru beremo drugače, transgresivno, saj bomo z njim neposredno vrženi v transcendentiranje družbenega spola kot takega.

Tudi dokumentarno gradivo, nastalo na podlagi intervjujev s spolno nekonformnimi osebami, v veliki meri izraža željo po tem, da bi intervjuvane osebe živele »normalno« življenje, se kljub svoji nekonformnosti konformirale, da bi se lahko poročile, ustvarjale družino in se čim bolj prilagodile svojemu okolju. Predstava se namreč zelo intenzivno dotika tudi vprašanja otrok, ki odraščajo v neheteronormativnih skupnostih, in nagovarja družbene prepreke in diskriminatorne prakse, ki tem družinam na pravni in administrativni ravni otežujejo življenje (čeprav se predstava problema pravnih tegob in medikalizacije transspolnosti le deloma dotakne). Protipol težnji po pripadnosti heteronormativnim kategorijam družine in odnosov predstavlja zadnji intervju z Nomadom, ki ga utelesi Damjana Černe, spraševalec pa je tokrat Voranc Mandić. Nomad namreč izraža drugačnost kot mesto moči, iz katere lahko črpamo voljo za družbeno transformacijo. Zahteva po enakopravnosti je namreč pomembna zahteva po sprejemajoči zdajšnjosti in bližnji prihodnosti, vztrajanje na poziciji drugačnosti poliamornih in nekonformnih skupnosti pa je zahteva po daljnosežnem cilju, ki bi nas popeljal do razpustitve do zdaj znanih kategorij in presegel omejenost jezika.