Dramsko besedilo Kot vsa svobodna dekleta (Kao i sve slobodne djevojke) bosanske dramatičarke Tanje Šljivar je nastalo na podlagi raziskave dogodka, ki je leta 2014 pretresel bosansko javnost. Na osnovnošolski ekskurziji je namreč zanosilo sedem deklet, ki so pozneje na zahtevo komisije za nacionalno zdravje abortirale. Čeprav se zdi, da dogodek kaže na svojevrsten družbeni paradoks, kjer so zagovorniki življenja v imenu zdravja trinajstletnic splav zagovarjali, pa ostaja osnova družbene represije ženskega telesa konsistentna: v imenu skrbi za otroke reprodukcija ostaja pod družbenim nadzorom, telo deklet pa oropano avtonomije.
Tanja Šljivar je med raziskavo medijskega poročanja o sedmih dekletih ugotovila, da dogodek odpira mnogo spekulacij o tem, kaj se je zares zgodilo, saj dekleta o načinu zanositve nikoli niso spregovorila. Avtorica na odru da besedo dekletom, ki tokrat o drugih zgolj pripovedujejo (na odru ni drugih ljudi, vključenih v zgodbo), o samem dogodku pa govorijo na ravni možnega; kje vse in kako bi se lahko zgodilo, pri čemer nikoli zares ne vemo, ali je to res. Ta oblika pripovedi se ne zapira v dokumentaristično navajanje dejstev, temveč odpira prostor spekulacijam, možnostim in predvsem človeški domišljiji.
Na odru lahko ves čas spremljamo sedem igralk različnih generacij (Vesna Pernarčič, Živa Selan, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Vesna Slapar, Tamara Avguštin, Miranda Trnjanin) v vlogah trinajstletnic, ki svojo pripoved sprva začnejo na delno praznem odru, nato pa odprejo črna vrata za svojimi hrbti, kjer lahko vidimo hotelsko sobo, nad njo pa svetleč napis Don't dream dreams. Delno kronološka pripoved, ki se prekinja z zastranitvami v polje možnega ali v podrobne opise socialnih in družinskih situacij, v katerih dekleta odraščajo, ne odstira individualnih razlogov za zanositev, temveč v ospredje postavlja odzive okolice, kot so ginekološko nasilje ali odzivi družine in lekarničarke, ter osebne izkušnje, prek katerih se dekleta povežejo. Dekleta spremljamo kot kolektiv.
Čeprav konec predstave ponuja zgolj slabe alternative in je prihodnost lahko le na drugačne načine temačna, se predstava naposled vrne k eni izmed pomembnejših tem, ki jo med vrsticami ves čas spleta. To so močne prijateljske vezi in zahteva po vnovičnem grajenju skupnosti, kjer bi vsi skrbeli za vse in kjer avtonomija ženskih teles ne bi bila več v rokah cerkve, družine ali države.
Težka tema, ki odstira vaško okolje brez prihodnosti, se tako na ravni besedila kot tudi z režijskimi posegi razbremeni s pomočjo situacijskega humorja, karikiranih likov (mama, duhovnik) in rekvizitov (maskota Vučko), pozornost pa vzbudi tudi podoba fetusa (Darja Reichman) v svetlo roza kostumu, ki najprej zagovarja življenje, kar lahko beremo kot parodijo, saj kostum med predstavo simbolično sleče in s tem podčrta sporočilnost besedila kot zagovora reproduktivnih pravic. Teža zgodbe pa pade z ramen deklet takoj, ko se med seboj povežejo, gredo skupaj v trgovino, si prek socialnih omrežij pošiljajo slike bruhanja ali govorijo o doživljanju sebe in svojega telesa. Pri tem je najprepričljivejša Tamara Avguštin, ki svojo igrivost postopoma zapelje na mejo z norostjo, prvotni dekliški smeh potisne v histerijo, oboje pa ves čas lucidno obvladuje.
Besedilo, polno podob, premislekov in motivov, predstavlja izziv za režijo, navsezadnje se zdi, da bi lahko predstava prav zaradi pripovednega formata zelo dobro delovala v obliki dramske uprizoritve – jezik pred nami izrisuje močne podobe in prepričljive predstave. Režija Mojce Madon v nekaterih delih besedilo premišljeno dopolnjuje in z minimalnimi posegi, kot so pihanje mehurčkov s slamico v kozarcu z vodo, uporaba nosečniških testov, ki se pojavljajo v obliki cigaret, ali reklama za najboljšo ginekologinjo v regiji, besedilu dodaja vizualno dimenzijo. Slabše pa delujejo elementi, ki pripoved podčrtujejo ali sporočilnost ponavljajo, kot so nosečniški trebuhi, ki jih igralke nosijo velik del predstave, plastični dojenčki ali preoblačenje Mirande Trnjanin v moška oblačila.
Čeprav konec predstave ponuja zgolj slabe alternative in je prihodnost lahko le na različne načine temačna, se predstava naposled vrne k eni izmed pomembnejših tem, ki jo med vrsticami ves čas spleta. To so močne prijateljske vezi in zahteva po vnovičnem grajenju skupnosti, kjer bi vsi skrbeli za vse in kjer avtonomija ženskih teles ne bi bila več v rokah cerkve, družine ali države. Ta sporočilnost je v teh dneh še toliko bolj aktualna, saj se tudi ta in naslednji mesec vnovič soočamo s Pohodom za življenje v Kopru, Mariboru in Ljubljani.