V preteklih tednih sta bili prvič javno predvajani kratki radijski igri Zimsko popoldne in Naša. Kot literarna predloga za prvo je (po izboru Vilme Štritof) služila istoimenska kratka zgodba Zofke Kveder, medtem ko gre pri drugi za izvirno avtorsko besedilo Simone Hamer. Obe sta nastali kot poklon pomembnim obletnicam: letos namreč mineva sto let od smrti pisateljice, publicistke in urednice Zofke Kveder,[1] lani pa smo obeležili osemdesetletnico konca druge svetovne vojne. Monološka Naša je tako nastala na pobudo Mestnega muzeja Ljubljana, kot del spremljevalnega programa ob izteku razstave 1495 dni: Ljubljana v času 2. svetovne vojne.[2] Režijo in dramaturgijo obeh kratkih radijskih iger podpisuje Klemen Markovčič.
Literaturo Zofke Kveder močno zaznamuje občutljivo motrenje socialnih vprašanj, še posebej »ženskega vprašanja«. Tudi kratka zgodba Zimsko popoldne nosi duha kritičnega vpogleda v družbeno tkivo – v njej spremlja pogovor dveh študentov, Medena (Urban Kuntarič) in Trave (Klemen Kovačič), ki se le s težavo prebijata iz dneva v dan. Njuna stiska je tako huda, da sta oba zastavila že (skoraj) vse imetje, »pušita«, da ne bi občutila lakote, Trava pa že nima več strehe nad glavo in preživlja noči po kavarnah ali kjer pač najde kot. Njunemu pogovoru prisluškujemo sredi zimskega popoldneva, ko Trava obišče Medena, da bi si od njega izposodil denar za znamko, s katero bi pismo s prošnjo za podporo spravil do očeta.
Režiser se je odločil, da v besedilu popolnoma ohrani njegovo arhaičnost, sicer pa naj bi jo – tako radijska napoved – »z mladimi glasovi igralcev Urbana Kuntariča in Klemna Kovačiča postavil v sedanji trenutek. Jezik je tudi sicer edina sled do avtorice in preteklosti, saj problemski in sporočilni vidik igre žal ostaja tako rekoč nespremenjen, s tem pa na moč sodoben.« S pričujočo napovedjo pa se na podlagi slišanega ne moremo strinjati. Mlada igralska glasova namreč z ničimer ne izdajata dobe, v kateri živita – prav tako pa nam niti zvočno okolje igre z ničemer ne da slutiti sedanjega trenutka. Ker vse informacije prejemamo le v slišni obliki, nas dialog v starinskem jeziku, ki poteka v tihi sobi (tonski mojster Urban Gruden), popolnoma prestavi na začetek 20. stoletja in nam v mislih naslika razmere oz. prizorišče tistega časa. Čeprav se lahko strinjamo, da sporočilno jedro igre ostaja aktualno do današnjega dne, pa si moramo priznati, da so se v zgodbi opisane bedne razmere študentskega življenja, sploh v zadnjem polstoletju, zelo spremenile. Sodobno študentsko življenje, čeprav skromno, je skoraj brez izjeme podprto z možnostmi bivanja v študentskih domovih, prehranjevanja s študentskimi boni, štipendij in služenja denarja s študentskimi deli. Res pa je, da znanje samo po sebi še vedno ni osrednja vrednota (in zato ni najvišje poplačano z denarjem) – a zgolj aktualnost sporočila igre nas kot poslušalce še ne prestavi v sedanjost.
Pri prestavitvi v sedanjost – če naj bi to bila namera ustvarjalcev – bi gotovo pomagali jezikovna posodobitev ter ustrezna zvočna podoba. V pričujoči uprizoritvi pa se zdi neizkoriščen sam potencial zvočne podobe revne študentske sobe 20. stoletja (kamor hočeš nočeš vstopimo na leteči preprogi arhaičnega govora). Meden govori o »škalah«, ki jih sleherno uro nad njim igra učiteljica klavirja – zakaj jih ne slišimo? Tudi nobenih drugih zvokov iz sosednjih stanovanj ni, pa vendar si lahko predstavljamo, da so tedaj v »vražje, mrzle luknje, kjer se dobi jetiko in smrt«, prodirali otroški jok, robantenje pijancev, prepiri, klepet in hrušč z ulice … Ko tišino med razgretim Medenovim monologom o nepravičnosti zamenja melanholična klavirska skladba (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina), je to po svoje kar prava podlaga za njegovo romantično vero v moč kapitala. Ker pa želi glasba v poslušalcu predvsem zganiti sočutje do nezavidljivega položaja protagonista, klavir izzveneva kot preočitna zvočna podlaga, ki ne ponuja prostora za kritični premislek Medenovih malodane manifestativnih predpostavk.
Tako Zimsko popoldne kot Naša pa v nas vzbudita tudi občutke dobro znanega, a nekako tujega – oddaljenega in vendar bližnjega. Kratkost radijskih iger nam da vsake zgodbe le za vzorec – a dovolj, da zaslutimo vzorce zgodovine, ki so trdno zapisani v našo sedanjost.
Nasprotno pa glasbena podlaga dua Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) sedemminutne radijske igre Naša predvsem podpira ritem in poudarke protagonistkine misli. V monološki pripovedi sledimo notranjemu toku Vide Pregarc, ki je resnična zgodovinska oseba – aktivistka OF, katere dvaindvajsetletno življenje sta prekinili salvi iz dvanajstih pušk italijanskih okupatorskih vojakov. Čeprav je zgodovinski trenutek pripovedi točno definiran (Vida je bila usmrčena 31. avgusta 1942), mu glasbena spremljava z očitno sodobnim odzvenom elektronskih zvokov odpira vrata v aktualnost.
Čeprav je bila Vida Pregarc po nasilni smrti povzdignjena v simbol revolucionarnega odpora in njeno ime nosijo tako ulica in šola kot tudi nekaj društev, pa je njena biografija precej skopa s podatki o njenem (zasebnem) življenju. Kljub temu je avtorica Simona Hamer v radijsko miniaturko vključila pomenljivejše podatke o Pregarc, ki je odraščala na italijanski strani primorske meje v času, ko so se fašistične sile krepile – od prepovedi slovenščine ob Gentilejevi fašistični šolski reformi do karakterno povedne izjave »Rajši pokonci umrem, kakor pa da kleče živim!«, s katero naj bi se poslovila od sestre v Milanu; od sumničenja sodelavcev v Saturnusu do poskusa uničenja protifašističnih dokumentov z žvečenjem in požiranjem. Po asociativni logiki se junakinji v zavest vračajo razni spominski drobci, nakar jo v tukaj in zdaj prikličejo klofute, prisotnost vojakov in njihove nasilne zahteve.
Režija sledi logiki asociativno trdno povezanega prepleta misli predsmrtnih trenutkov in jih pregledno razgrinja. Preskoke misli in neizprosno naraščajoči tempo dogodkov podkrepi s prostorskim umeščanjem izvora glasu (tonski mojster Urban Gruden), ki doseže vtis, da je Vida povsod okoli nas – ali pa da smo ujeti v njeni glavi in se od nas iz vseh smeri odbijajo hitri prebliski njenih misli. Dramaturgiji pripovedi in zvočnega oblikovanja sledi tudi dramaturgija glasbe, ki se postopoma razvija in krepi – sprva vzbuja slutnje, nato napoveduje nevarnost, nakar jasno izrazi grožnjo. V trenutku nepovratnosti glasba utihne: Vida je pripeljana pred strelski vod. Pokončno se sooči z neizbežnim – izdihne – in sprejme smrt.
V vlogi Vide nastopi Mila Peršin. Igralka nam jo predstavi kot trmasto in pokončno žensko, ki skoraj ne pozna strahu, saj je trdno zakoreninjena v idealih za »našo« stvar. Glasovna interpretacija je polna napetosti, strumnosti in odločnosti, da bo dokazala ponos in zvestobo ter ne klonila pred smrtjo. Vida Mile Peršin deluje precej racionalno in monolitno – v interpretaciji pogrešamo nekoliko večje emotivno valovanje – res pa je, da je že izpisani lok karakterja zelo kratek in očrtava zgolj herojski obris Vidinega karakterja, kar pomeni tudi manj igralskega manevrskega prostora.
Tako Zimsko popoldne kot Naša pa v nas vzbudita tudi občutke dobro znanega, a nekako tujega – oddaljenega in vendar bližnjega. Kratkost radijskih iger nam da vsake zgodbe le za vzorec – a dovolj, da zaslutimo vzorce zgodovine, ki so trdno zapisani v našo sedanjost. In dovolj, da tudi v načinu podajanja pripovedi prepoznamo trdno usidran vzorec.