Še tako tiha in čemerna nedelja lahko kdaj nudi mirno zavetje, v katerem na večer odzveni veliko smeha. Tako se začne in odvije kabaretna predstava Realisti v stolpu Škrlovec v Kranju, ki jo je nič kaj amatersko ustvarila sicer amaterska gledališka skupina pod vodstvom Ajdina Huzejrovića. Pravzaprav se kar prileže občasno odpeljati še kam drugam – ne le iz domačega v drugo mesto, ampak tudi iz krogov in s terena, kjer se običajno giblješ, še v kaj drugega: npr. v dramsko in celo kabaretno gledališče, ki ima bolj malo skupnega s plesnim, pa čeprav oboje sodi v uprizoritveno umetnost.
Da se bo predstava ukvarjala z nečim sodobnim, je očitno dandanes še najlažje nazorno ponazoriti tako, da igralec/lik na odru »drka« po telefonu. In da ob prihodu drugega lika niti med dialogom ne dvigne glave, ga komaj kdaj bežno ošine s pogledom. Predobro znan prizor iz našega vsakdana. Tako vemo, da se bo notranji čas igre odvijal nekje tu in zdaj. Morda pa je to tudi prijazen način za premagovanje začetne treme: kratka tranzicija, ko je performer že na odru, a se mu ni treba že kar takoj zazreti gledalcem v oči. Kakorkoli obrneš, se režiser tokrat odloči, da nas bo že v prvih minutah malce preizkusil, premetal kovček, v katerem so zbrani (zmečkani in zlikani) časi, stili, znane drame pa tudi gledalske percepcije. Ko ravno dobro pomislim, da sem spet tam, v tistem dramskem »fazonu«, ko imajo igralci preveč teksta ter hodijo gor in dol, mahajoč z rokami, kot da jim je telo odveč in ga v poplavi verbalnosti nimajo kam dati, se prizor že kar dvakrat zasuče. Iz nečesa vsakdanjega v afektirano recitiranje Hamleta, ki to niti ni, ker si nekdo sploh ni dobro zapomnil teksta, v zafrkantski komentar na slednje in potem – hop: naenkrat vsi skupaj postavijo dva metra široko stojalo, na katero med dinamičnim izmenjevanjem dialoga med sabo ter preskoki v tretjega pripovedovalca obesijo … o, madona, svetlečo živo rdečo zaveso. Ok, dovolj ste me presenetili, da lahko grem naprej z vami. Tale rdeča grdobija pa, hm – je pač res kabaret. Pravzaprav zanimiva scenografska (in obenem dramaturška) odločitev. Ravno zaradi svojih dimenzij – širine le za dva človeka in višine ravno nad glavo najvišjega igralca – bolj kot klasična gledališka zavesa daje vtis nekakšne erektirane rdeče preproge: svet elit, ki se je postavil pokonci in stoji pravokotno na naša mala »nepomembna« življenja. Tista, katerih pet minut slave od tu dalje razpira rastoča burleska.
Kar torej navadno v družbi ostaja v ozadju, se v tej predstavi postavi za glavno temo. In kar navadno ostaja v ozadju v gledališču, je tu sopostavljeno – z majhno garderobno omarico v zadnjem kotu odra, ob kateri se med igro igralci pred našimi očmi pripravljajo na naslednji prizor. Medtem ko se tako pred zaveso odvija posamezen prizor v različni kombinaciji igralcev, vseeno vsi ves čas ostajajo angažirani. Se pravi, vsi so ves čas »na vrsti«, ne glede na to, ali je nek prizor njihov ali ne. V hitenju menjave kostumov, pritajenem klepetu ter z občasnimi komentarji, ki prekinejo ali dopolnijo glavno dogajanje, ustvarjajo prepleteno skupno dinamiko. Ta večdimenzijskost odrskega prostora pri tem ne izpusti niti pianistke za klaviaturami v sprednjem kotu in slednjič, nekje sredi predstave, vključi celo samega režiserja: nek suženj pač mora dostaviti težko pričakovano Woltovo malico. Pristop, ki spodbuja kooperativnost namesto hierarhije (vlog in zasedbe), se tako čisto zares izkaže za pravokotnega na logiko elit. Izkaže pa se tudi za dobrodejnega v luči tega, kar stoji v ozadju predstave: gledališke predloge. Tekstu, ki v največji meri že določa vsebino in nastavi usodo poteka predstave, tako da ta pač po ločenih kosih ves čas enako skače iz teme 1 v temo 2 v temo 3 itd., režija z raznolikimi dinamičnimi elementi ponudi roko iz potencialne kompozicijske duhamornosti. Tranzicije med deli so tako izpeljane vsakič nekoliko drugače in na trenutke postanejo skoraj pomembnejše od samega prizora.
Na splošno bi rekla, da je komedija spolzek teren. Po eni strani je relativno lahko dobiti pozornost publike, če ji namesto resnih in težkih tem ponudiš nekaj smešnega. A prav s tem je komedija izpostavljena tudi nevarnosti, da zdrsne v pogrošnost. Tekstovna predloga, za katero šele po predstavi izvem, da je niti niso mogli kaj prida spreminjati, ekipo in gledalca tako vodi preko precej stereotipnih tem zakonskega življenja s pijancem, tekmovalnosti med pari, natolcevanja o migrantih, maminega sinčka, zvedave sosede itd. Kljub celi paleti sicer besedilno predelanih in odlično odpetih pesmi (vse od starih slovenskih viž do Bohemian Rhapsody Queenov) pa nas pri tem zadržuje predvsem znotraj okvirjev malega slovenskega imaginarija, ki mu – tako v tekstu kot tudi v realnosti – akutno manjka svetovljanstva. To, da enkrat omeniš Trumpa in aludiraš na EU fašizem z zeleno ideologijo »ločevanja, ki združuje«, namreč še ni svetovljanstvo – je kvečjemu prav ta ozki razpon, do kamor povprečnemu slovenskemu človeku nese koncept biti-del-kompleksnega-sveta. Da sta smisel za humor, ki drsi zgolj po površini (na prvo žogo), pa tudi imperativ veselosti lahko problematična, pravzaprav še najbolj plastično izpostavi prizor, v katerem dva v standup slogu tekmujeta v šalah, tretja pa vsako ubije z zgodbo, kako se je nekaj takega nekomu zares zgodilo in zato trpi. Zoprn mrzel tuš za šalo, ki pa ni samo enosmeren, ampak se sopostavi z možno neokusnostjo šale in pokaže, da sta tako zagrenjenost kot nesenzibilna veselost lahko enako in vzajemno ubijajoča. Da smeh in veselost nista nekaj, kar lahko terjamo, pričakujemo, češ da sta že sama po sebi »boljša« od vseh drugih človeških čustev. Kakorkoli že, kaže, da je z iskrivo režijo in igro vseeno mogoče dostojno obiti tovrstne vsebinsko že določene čeri v predstavi.
Z raznolikimi izrazi in nenehnimi premenami, ki se valijo iz igralskih teles, se tako rojeva razgibanost, ki razbije in obogati tekstovno stereotipnost.
Z raznolikimi izrazi in nenehnimi premenami, ki se valijo iz igralskih teles, se tako rojeva razgibanost, ki razbije in obogati tekstovno stereotipnost. Zagledamo lahko še kaj več: kako se npr. v tekmi med ženama telesni »slow motion« na ciljni črti sopostavi z mentalno »počasnostjo« njunih ne ravno sodelujočih mož. Kako psihiater – sam bolj travmatiziran od pacienta – v suspenzu svojega jezika mastno »zaliže« davni spomin na nesojeno ljubezen. Tako močen moment izvedbe, da si zaželiš, da bi se v katerem drugem prizoru spet vrnil, kot tiha referenca. Kot nekaj, kar preprosto obvisi v zraku (na isti prostorski lokaciji) in zato malo kasneje nek nepovezan lik (recimo soseda) zakoraka vanj ter nenadoma brez vzroka začuti ta nevidni slinasti jezik na svojem licu. Oplazi ga »iz nič«, ker se energije zatikajo in prenašajo med ljudmi tudi širše relacijsko, ne le v neposrednih odnosih. A tudi brez tega, v celoti vsaj jaz še najbolj opazim tiste dele in izvedbo, ki so preprosto nedolžno prikupni in zato še najlepše presežejo plehkost: npr. pogled in gibalnost v prikazu »Kitajke«, ki spominjata na risanko in odlično dopolnita zlajnano gesto ustvarjanja »poševnih« oči s prsti. V tovrstni prikupnosti pa so vsekakor zmagovalni trije nogavični »čapci«. Tako preprosta rešitev/ideja – navleči si nogavico na roke in ustvariti domačo lutko, ki odpira usta. Ko se tako pojavijo nad zaveso in vsak s čisto svojo dinamiko uprizorijo tri tipčke, ki se z »mekimi l-ji« prcajo, kaj bi bilo bolje obleči za na žur, spominjajo na muppetke. Zazreš se v drobne detajle v njihovih »pogledih«, v to, da poglede dejansko razbiraš – in tako tudi tekstu oprostiš njegovo ploščatost. Pravzaprav se mi vedno zdi zanimivo, ko predstave sprožijo v meni ravno dovolj imaginacije, da si jo lahko tudi sama odvijem naprej po svoje. In tako se mi tokrat zgodi, da si enega od prizorov v celoti predvajam drugače. Ko se igralec iz ozadja začne s čudnim renčanjem in pohrkovanjem ritensko pomikati naprej, se postavi pred zaveso, ki jo nekaj časa še popravlja s hrbtom obrnjen k nam … in se šele nato obrne, da zagledamo joškasto mamo (prizor o večno patroniziranem sinčku), začutim, da bi to pravzaprav moral ostati samostojen prizor. Kot nek povsem abstrakten insert, ki ne predstavlja nobenega lika in zgodbe, vnese pa zato toliko močnejšo atmosferičnost: stanje uma in/ali sveta. Nekaj, kar pretrese predvidljivost, te nasloni nazaj v presunjenem »Kaj za vraga!?« Hrbet, ki v grozljivo čudni zvočnosti, podobni tisti iz filma Blood quantum, zgrize zaveso in v svoji brezobličnosti tudi izgine. Prizor, v katerem se iz ozadja zavesti prikrade nek sebi nepoznani jaz in odzveni kot tisto nedoumljivo, kar se tiho pretaka med in pod lahkotno vsakdanjostjo življenja. Tisto, kar šine izza zavese in vse postavi na glavo: pravokotno na vse, kar si verjel o sebi in drugih. Od nikoder in nemara samo zato, da opomni, kako med vsem tem neprizadetim hehetom tudi rdeča preproga lahko pokaže režo. Enako tisti v zaves(t)i, skozi katero kdaj pokuka kak zloben angel z blazino za dušenje in zaradi katere se zato lahko slej ko prej tudi rdeča preproga vdre pod nogami slehernika, ne le elite – ker smo tej inherentni nevarnosti narcisizma, grabežljivosti in zla podvrženi vsi, kot ljudje.
Tudi če se komedija ne spusti tako daleč, vendarle lahko najde ravnovesje med pogrošnim in razmišljujočim. Začuda prav na temo požrešnosti in šele na pivu po koncu predstave tako prisluškujem, kako se del ekipe zafrkava o fenomenu »zlate ptičke«, v iskrivem čudenju takemu nagrajevanju hlastavosti. Izkaže se, da se to ravnovesje razpira v razliki med golim poustvarjanjem in komentarjem ter refleksivnostjo, ki se kljub zafrkanciji vseeno tudi sprašuje o smislu. Glede na to, da si tako humorno refleksijo dramski kadilci, se pravi drumski igralci, skratka člani zasedbe med zvijanjem vsak svojega Drum tobaka, izmislijo mimogrede, bi si po mojem mnenju prav lahko dopustili vsaj toliko svobode, da jih kot inserte vnesejo tudi v predstavo.