Dihotomija dialog-monolog je etimološko jasna, prvi izraz denotira izmenjujoč se govor dveh akterk_jev, medtem ko je pri drugem komunikacija zgolj enosmerna. Uporaba te dihotomije v solo plesni predstavi nam že takoj da vedeti, da bo naslovna denotativna raven dialoškosti razvejana s pomočjo avtorske poetike, saj gledališka situacija, nekonvencionalnim pristopom mnogih umetnic_kov navkljub, implicira zgolj enosmerno komunikacijo.

Ko občinstvo zapolni veliko dvorano Španskih borcev, je Nik Rajšek že na odru. Pokončen stoji sredi odra s stripovskim oblačkom pred svojim obrazom, na katerem piše »Hi«. Koreograf, plesalec, avtor besedila in kostumov ter soavtor koncepta, glasbe in svetlobe s preprosto odrsko kompozicijo doseže tri učinke: pozdrav občinstvu (po nekajletni odsotnosti s slovenskih odrov), simbolno predstavitev sebe novi publiki ter in medias res predstavitev protagonista avtorske plesne predstave Dialog. Ko kabli začno dvigati stripovski oblaček proti stopu, v offu začnejo odmevati vprašanja (glas: Christopher), ki so projicirana tudi na zadnjo stran odra. Sprva icebreakerji, kot je »How are you«, nato tudi bolj osebna in bolj (namerno) klišejska. Spoznavna vprašanja, ki se drugo za drugim predvajajo iz zvočnikov, spominjajo na seznam stotih vprašanj za prvi zmenek, katerih poplavo je moč najti na internetu. Ta vprašanja najočitneje korespondirajo z naslovom predstave Dialog, saj njihova vprašanjska formulacija implicira prostor za odgovor, Rajšek mirujoč in molčeč odigra vlogo naslovnika, publika v dvorani, s katero plesalec vzpostavlja nenehen očesni stik, pa je postavljena v vlogo tvorca. Zvočni kanal pa je le eden izmed štirih elementov uprizoritve, ki ga dopolnjujejo/kontrastirajo še kratke sekvence utripanja pisanih reflektorjev, Rajškove interakcije z belo izložbeno lutko ter seveda Rajškov gib.

Prav gib je najbolj dodelan, razgiban in prepričljiv element predstave. Do te mere, da po nizu metov ob tla, spiralnih skokov in teka, v trenutku, ko se Rajšek požene v met čez rob odra v avditorij, publika za trenutek z vzdihom ustvari občutek, da je bil padec nenačrtovan. Vendar je situacija prav nasprotna. Vsak Rajškov zamah z rokami, korak in skok je natančen ter skladen z ritmizirano brnečo zvočno podlago (soavtor glasbe: Jesse Sep van Aalderen). Tako gibalno kot s pomočjo svetlobe, glasbe, bele izložbene lutke in vprašanj predstavo razdeli na sedem poglavij, ki jih med seboj loči vizualno atraktivno utripanje pisanih reflektorjev (soavtor osvetljave: Hotimir Knific). V poglavju, kjer je povezanost giba in vprašanj najočitnejša, do mere osladnosti, se Rajšek sprehaja po dolžini odra, ki odigra vlogo modne brvi, sprva zelo suvereno in samozavestno, ko pa vprašanja prevzamejo eksistencialno noto, vedno bolj zaprt vase, sključen in mimično žalosten.

Poetska razširitev denotativne ožine termina dialog, ki smo jo imeli na začetku predstave in dotične kritike, se na koncu izkaže za zamujeno priložnost. Predstava kljub nemalo premetenim uprizoritvenim strategijam in izjemni gibalni dovršenosti ostane precej zaprta v svojo konstrukcijo, ki dialoškosti ne dopušča.

Ton poglavij, kot nakazano, pa z začetkom vsakega prizora vzpostavi tudi s pomočjo izložbene lutke, ki ji odvzema roke, noge, glavo, z drugimi besedami, jo dekonstruira. S sopostavitvijo zmenkarskih spoznavnih vprašanj in z uprizarjanjem fragmentacije telesa Rajšek (s soavtorico ideje Veroniko Valdés) vzpostavi povezavo med ljubeznijo in potrošništvom. Kot naslovnik mnogoterih vprašanj, na katera sicer ne odgovarja,  stoji na odru in se prodaja. Interpretacijo podkrepljuje tudi njegova primerjava z izložbeno lutko, ob kateri stoji. Rajškovo telo in lutka sta oba hitro prepoznavna kot idealni maskulini telesi, le da je Rajškovo nekoliko nižje, od lutke pa se loči tudi po dlakavosti, barvi, genitalijah in obrazu. Njegovo sprva sofisticirano seciranje sodobnega potrošniškega subjekta včasih vendarle zaplava v patetiko na prvo žogo, tudi na koncu, ko se v sicer prisrčnem sklepnem prizoru usede na rob odra ter tudi sam zastavi vprašanje, kaj, če bi te kdo vprašal nekaj, o čemer dejansko sam želiš nekaj povedati?

Po koncu odrskega dela uprizoritve pa se predstava še ne konča. Drugi del predstave (ali prvi, odvisno od zaporedja ogleda) naslovljen Monolog – polurna VR-izkušnja, izvedena v tehnologiji Oder360 – se odvije še v mali dvorani Španskih borcev (idejna zasnova: Rajšek, Veronika Valdés; montaža: Andrej Lamut; VR-režija in svetovanje: Enya Belak). V njej s pomočjo slušalk, VR-očal in vrtljivih stolov spremljamo Rajška, kako šteje do tisoč, medtem pa se okoli nas menjujejo prizori, v katerih nastopajo Rajšek, Enej Zidar, ki odigra otroško verzijo Rajška, ter robot EVA (programiranje in upravljanje: Žan Rajšek). Monolog podčrtava vse pomanjkljivosti Dialoga, glavna izmed njih je neizčiščena mizanscena, ki lovi ravnotežje med pripovednostjo in abstraktnostjo, na koncu pa pade v vodo zmešnjave. Četudi naj bi Monolog, po brošuri sodeč, predstavljal dopolnitev Dialoga, kjer pobliže spoznamo sebe in to, zaradi česar smo unikatni, se njegov format (ki ne dopolnjuje formata plesne predstave), štorasta izvedba (zrnasta slika in distorzija slike v prehajanju med prizori) in prazna zasnova (menjajoči prizori otroštva, robota, različnih person Rajška) po ogledu izkažejo za nepotrebno zastranitev. Manko osmišljenosti njegovega formata in povezave z Dialogom pa pod vprašaj postavi tudi odgovor direktorja Zavoda En-Knap Iztoka Kovača na pomisleke, ki so vzniknili že ob lanskem lansiranju tehnologije Oder360, namreč, da naj slednja ne bi želela nadomestiti klasičnega ogleda predstav v gledališču. Ambicije so bile tu očitno globlje.

Poetska razširitev denotativne ožine termina dialog, ki smo jo imeli na začetku predstave in dotične kritike, se na koncu izkaže za zamujeno priložnost. Predstava kljub nemalo premetenim uprizoritvenim strategijam in izjemni gibalni dovršenosti ostane precej zaprta v svojo konstrukcijo, ki dialoškosti ne dopušča.