Ana Lorger, 12. 4. 2024

Meditativni pogovor med umetnico in biologinjo

Tery Žeželj: Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi?, Bunker, 14.–17. 3. 2024.
:
:

Foto: Nada Žgank

Zvočni sprehod Tery Žeželj, ki smo ga lahko poslušale_i v okviru festivala Trigger(platforme slovenskih neodvisnih scenskih umetnosti), je dvajsetminutni sprehod po poti, ki jo je umetnica pred leti prehodila s svojo zdaj že pokojno psičko Piko. Slednji je namreč delo Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi? tudi posvečeno. Posnetek, ki je na spletni strani dostopen vsakomur, je sestavljen iz uvoda, kjer se avtorica spominja žalovanja za svojo psičko, nato pa nas povabi na dvajsetminutni sprehod. Zvočni posnetek je sestavljen iz intervjuja z Leo Leskovec z Biotehniške fakultete, ki z umetnico govori o izumrtju avtohtonih dreves in spremembah v ekosistemu nasploh, med njenim monologom pa Tery Žeželj vnaša poetične premisleke o žalovanju ter citate o smrti in življenju različnih avtoric in avtorjev (Vinciane Despret, Judith Butler, Jacques Derrida). Zvočni posnetek ne vsebuje glasbenih vložkov, v ozadju lahko slišimo le zvok premikanja snemalke med hojo, nekateri citati pa se med seboj prelivajo ali pa vsebujejo minimalne zvočne efekte (odmev).

Zvočni sprehod sem opravila s svojo psičko, ta je ob spokojnem večeru na travniku pod drevesi vohljala po zemlji. Meditativni pogovor med umetnico in biologinjo je spodbudil senzibilizacijo okolice; drevesa in travnik, ki so se prej zdeli samoumeven del soseske, so postali pomemben del sprehoda tudi zame, ne le za psičko, ki veliko pozornejše prepoznava spremembe vonjav in spremembo okolice nasploh. Prav (pre)hitro spreminjanje okolja kot rezultat človeškega invazivnega izčrpavanja narave za potrebe nenehne produkcije in potrošnje se kaže v prilagajanju rastlin na nove razmere. Zvočni sprehod nas sicer spomni tudi na to, da so bile rastline in živali nenehno podvržene spremembam, izumirale so in rojevale so se nove vrste, vendar je bil čas za njihovo adaptacijo veliko daljši kot zdaj. Ekosistem se zaradi človeškega invazivnega poseganja v naravo spreminja hitreje, drevesa, čeprav se nenehno prilagajajo, pa takšnim spremembam težko sledijo.

Zvočni sprehod poudarja pomembnost samega žalovanja kot rituala, ki ni vezan zgolj na osebno izgubo in osamljeno žalost, temveč na kolektivno prepoznanje pomembnosti izgube. Z ritualom žalovanja kolektivno pripoznamo pomembnost padlega drevesa, izgubo vode ali smrt travnika.

Pogovor z Leo Leskovec spodbudi tudi premislek o tem, da je narava izjemna v svoji prilagodljivosti, saj invazivne vrste ves čas nadomeščajo avtohtone rastline, ki umirajo zaradi porušenega ekosistema. Tako narava pravzaprav nikoli zares ne umre, se pa ves čas spreminja. Spreminja se tiho, spremembe opažamo počasi, pa vendar jih skozi leta opazimo. Mesto in podeželje sta se v letih mojega življenja vidno transformirala. Zvočni sprehod prevpraša, kako to, da žalujemo za bližnjimi – za drevesi, ki vsak dan leta in leta rastejo poleg nas, pa ne. Kako žalujemo za živalmi in kako za rastlinami? Ali za rastlinami sploh žalujemo? Zvočni sprehod poudarja pomembnost samega žalovanja kot rituala, ki ni vezan zgolj na osebno izgubo in osamljeno žalost, temveč na kolektivno prepoznanje pomembnosti izgube. Z ritualom žalovanja kolektivno pripoznamo pomembnost padlega drevesa, izgubo vode ali smrt travnika. A če bi žalovali za naravo, bi jo res še vedno tako uničevali?

Zvočni sprehod spodbudi etični premislek o tem, kako v antropocentričnem svetu pozabljamo na tihe izgube in neslišne smrti, ki se dogajajo vsak dan, vsako uro, na travniku v bližini ali pa na drugem kontinentu. Prevpraša našo ignoranco do nečloveških bitij, ki govorijo svoj jezik in jih prav zato velikokrat spregledamo. Individualni potopitveni dogodek, ki ga vsak_a lahko opravi v samoti in tišini, hkrati postane kolektivno dejanje žalovanja. Več teles se je namreč v tem času z zvočnim posnetkom sprehajalo po parkih in se kljub anonimnosti na nek način povezalo med seboj. Kolektivno pa smo odžalovali_e tudi smrt avtoričine psičke Pike in vseh tistih smrti, ki nam jih še ni uspelo odžalovati.

Povezava do zvočnega sprehoda Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi?

Tery Žeželj, Vinciane Despret, Lea Leskovec, Jacques Derrida, Judith Butler

Povezani dogodki

Ana Lorger, 16. 5. 2024
Preciznost starih teles
Ana Lorger, 11. 4. 2024
Tesnoba slovenstva
Ana Lorger, 15. 3. 2024
Arhiviranje neponovljivih trenutkov