V zaključnem dnevu 23. festivala Mesto žensk, ki se je letos dogajal pod gesli nacija_natura_norma, je uprizoritev Idealna, kot se v heteronormativnem diskurzu rado reče, "sedla kot ata na mamo". Le da si bom v nadaljnjem prizadevala do teh mačističnih rekov držati distanco, skladno z duhom te igre o materinskem mitu.

Osrednja podoba Idealne je mama, z elastikami in belimi platni vpeta v svojo vlogo brezpogojno ljubečega bitja, natančneje ženske. Igra jo Barbara Krajnc Avdić, besede, ki jih izreka, pa sta poleg nje prispevali še dve avtorici predstave, Pia Brezavšček in Saška Rakef. Vsem trem je skupno izvajanje materinske vloge v zasebnem življenju.

Kronologija v Idealni se sicer začne že prej: s časom pred porodom, ki je nakazan predvsem v lahkotnem gibanju performerke v staroveškem spodnjem perilu. Temu sledi porod, prikazan z izvajanjem zvočne partiture za stojalom za note. Porod je (bil), kot slišimo in vidimo, ekstremno dejanje, za to priložnost preslikan v umetniško izvedbo skrajnih glasovnih razponov, prežeto predvsem z osamljenostjo, prestrašenostjo in bolečinami. Rojevanje je v Idealni predvsem akcija surovih medicinskih postopkov nad pacientko v podrejeni vlogi, brez kakršnegakoli triumfa ob čudeža rojstva. Vzneseno petje Ave Marije trpljenje prekine le toliko, da se v naslednjem dihu mučenje lahko poglobi.

Naslednji korak je začetek materinske institucije, vstop v steznik in prostorno krinolino, ki jo držijo črne palice in bele plahte na elastikah, rjuhe ter kvačkane tkanine. Zraven je tudi beli dojenček v zibki, ki je na dosegu mamine roke. Mami je pripravljena in naracija se nadaljuje. Ta je bolj umirjena, a pričakovano v začetku ni dosti bolj optimistična kot porodna zgodba pred njo. Pripoved prekinja dojenčkov jok (natančneje je zapisati – zahtevek za pozornost), ki ga slišimo kot monotono ponavljanje enega zvoka (kot npr. avtomobilsko piskanje za opozarjanje vzvratne vožnje ali odpetega varnostnega pasu). Idealna mama se nanj vedno odzove, dete podoji, po potrebi pa tudi podira kupček in previja. Rada ga ima, to svoje dete, to je jasno. A to uprizarjanje ljubezni ogrožajo agresivne kretnje, ki zrastejo iz pomirjevalnih gest, pripoved o vnetju dojk, krvi in bolečini, pa cel kup drugih zgodb, v katerih je materinska ljubezen omadeževana (tukaj se tudi zunajinstitucionalna scena s Skodelico kave poklanja bližajoči se stoti obletnici Cankarjeve smrti), zlorabljena, ženska pa zavržena, sežgana na grmadi ali pa kot Medeja razmišlja o pomoru svojih otrok. Idealna se za ta ukrep ne odloči, Barbara Krajnc Avdić iz steznika izstopi skupaj z detetom in se usede med občinstvo, da si lahko še zadnjič skupaj ogledamo izpraznjeno poosebljenost materinske ljubezni. Optimističen konec, torej.

"V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo," zapiše italijanski filozof Umberto Galimberti (Miti našega časa, str.13). Kadar so miti "ideje, ki udobno gnezdijo v naši miselni lenobi in nam ne dovolijo, da bi razumeli svet okoli sebe" (str. 14), povzročajo trpljenje in motnje – in to nam s kontrasti sporoča tudi Idealna. Na eni strani milozvočna glasba, na drugi strani raztrgane besede bolečine in razočaranj. V središču odra belina zavetniškega krila in bel novorojenček, v njegovem središču ujeta ženska, ki govori o mastitisu in čarovnicah. Mimogrede, žanrska ograditev na "zvočno igro o materinskem mitu" je odveč, sama izvedba in kolofon pričata, da gre za polnokrvno sodobno gledališče. Pripoved Barbare Krajnc Avdić je povečini emotivno zadržana, nekako na površini, afekti so uprizarjani z distanco do njih samih. Njeno telo v starinskem spodnjem perilu, pri čemer se nedrček sodobno odpenja za hitro dojenje in obenem razgaljenje, govori svojo zgodbo – o zdajšnji ženski seksualnosti, ki je zbežala ven iz materinskega mita, bolje rečeno – nikdar ni sodila v mit o materinstvu. Idealna je poleg ženskega spolnega užitka – ki ga vrednotim pozitivno, dejavna predvsem v prezentaciji idej, ki razkrajajo bistvo materinskega mita – tiho, neopazno brezpogojno ljubezen do otroka in sebe ter materinstvo kot vrhunec (ali pa kar edina pot do) ženske samoaktualizacije. V (slovenski) realnosti pogosto slišimo, kako glorifikacijo materinstva zatre že rutinsko hladna medicinska obravnava pred in med porodom, preobilje (nasprotujočih si) znanstvenih teorij in osamljenost (kot posledica individualistične družbe 21. stoletja) pa porodnici onemogočata tudi zdravorazumsko odločanje v času, ko dojenček raste. Ampak – še en kontekst se skriva ob rojstvu novega človeka, zveza, ki je pogosto zamolčana, skoraj v celoti pa ta del dekonstrukcije mita zaobidejo tudi v Idealni. Ženska, ki rojeva, povečini ni sama v tem dogodku. Večina otrok, ki se (pri nas) rodi, ima očeta, ki je lahko prisoten pred porodom, ob porodu, upravičen do očetovskega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka itd. V emancipiranem svetu bi pričakovali, da bo otrokov oče prevzel svoj delež v novi družinski situaciji, skrbel tako za otrokovo kot partnerkino zdravje in blaginjo, gospodinjstvo, količino spanja, izbor ustreznih teorij glede otroškega razvoja, skratka dejavno soustvarjal novo poglavje družinskega življenja. Idealna mama z antičnimi referencami (Odisej, Jazon) sicer naslovi – tudi danes pogosto – očetovsko odsotnost, a kaj dosti bolj neposredno pa se predstava tega ne dotika. Je to tista tabuizirana tema, o kateri še nismo pripravljene odprto spregovoriti na odru? Je ženska najbolj ogrožena, kadar je osamljena in trpi telesne bolečine, ali je morda še ranljivejša, ko mora od svojega partnerja zahtevati, da se drži svojega dela pogodbe? Je treba (občinstvo) najprej seznaniti z zamolčano sovražnostno sestavino materinskega mita, da lahko sploh zahtevamo enakopravnost v skrbi za potomce? Koliko ta strah pred partnersko zavrnitvijo ženske žene v pretirano prevzemanje odgovornosti, skrbi in dela na lastna pleča? Na letošnjem festivalu Mesto žensk smo imeli možnost spregovoriti tudi o drugačnih družinskih oblikah, tistih, ki širijo svojo osnovno celico zunaj zidov lastnih stanovanj in v katerih so posledično matere manj osamljene, očetje pa se namesto pehanja za zaslužek (in posledično za lastno samoaktualizacijo) ukvarjajo z družinskimi opravili. Govorili smo tudi o lezbičnih družinah, v katerih ni očetov, ki bi si lahko privoščili prepustiti skrb za potomce rodiljam. Sprašujem se, če se v zadnjih sedmih letih, ko so se v Sloveniji bile intenzivne bitke za nov Družinski zakonik, heteronormativna večina resnično ni ničesar naučila od manjšin? Pri čemer ne trdim, da so prav lezbične družine vedno imune proti pastem tradicionalnih razmerij in teorij. Primer za nasprotno je pogovor s t. i. socialno mamo (tj. mamo, ki ni rodila otroka in ni nujno biološko povezana z otrokom, za katerega skrbi), ki se je v želji za čim zgodnejšo skrb za otroka podvrgla hormonski terapiji, s katero bi lahko pri sebi vzpostavila možnosti za dojenje in si tako zagotovila bližino z otrokom že od zgodnjih dni (aspiracija se nikakor ni posrečila). Sorodne so številne zgodbe heteroseksualnih mam, katerih dojenje ne zadošča za otrokovo prehrano in si pri tem mleko še dodatno črpajo, pri čemer izčrpajo predvsem lastno zmogljivost dostojnega delovanja v vsakdanu ... Mit o nekakšni nujnosti zgodnje navezanosti (in zanj so po mojem mnenju krive predvsem različne veje psihoanalize) je še ena ideja, ki lahko oteži poporodni čas in deluje predvsem razdiralno.

V Idealni smo priča večno aktualni tematiki, saj smo vsi del nje, rojeni iz materinega telesa, vsak dan se, ne glede na to, kaj počnemo sami, rojevajo nova človeška bitja, z njimi pa nove mame in očetje. Pogosto se vanje naselijo sveže negativne izkušnje, tiste, ki hočejo ostati zamolčane. A o njih nujno moramo govoriti, da se očistimo strahov, obtoževanja, krivde. V teh okvirih nas nagovarja Idealna, ki (še enkrat) priča o nujnosti sporazumevanja in preseganja negotovosti. Ohranjanje malikovanja srečnih etap materinstva nas namreč utegne strmoglaviti v osamljenost, iz katere nas nobeno gledališče ne bo več rešilo.

Literatura: Galimberti, Umberto. Miti našega časa. Ljubljana: Modrijan, 2011.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/