Gledališče ima med drugim tudi značilnost, da ga ustvarja prisotnost teles, tako tistih v publiki kot tistih na odru. Včasih govorimo o reprezentaciji, ogledalu resničnosti, včasih o prezenci, pristnosti, morda celo naseljevanju prostora in časa. Telo s seboj vedno prinese nekaj »navlake« kolektivnega spomina, označevalcev, estetsko vrednotenje, trenutne predstave o lepem, normativnem in »pravilnem«. Ker telo na odru zasije kot gledališki znak, vzpostavlja skupaj s tekstom drugačno, vzporedno interpretacijsko verigo, znotraj katere lahko gledališče govori drugače, včasih celo nasprotno temu, kar ponuja dramsko besedilo.

V nemških gledališčih smo lahko videli Hamleta v ženski podobi ali pa temnopolto Gertrudo, na odru Nove pošte so pričevanja begunk in beguncev zasedli belopolti igralci in igralke. Žal pa se slovenska gledališča prevečkrat zapletajo v format reprezentacije, ki ne dela krivice zgolj tistim, v imenu katerih govorimo, temveč tudi tistim, ki se v gledališkem prostoru ne skladajo z njegovimi vnaprej postavljenimi normativi. Seveda bo igralka Lina Akif igrala Palestinko, begunko ali tujko, če se seveda ne bo raje skrila kar za lutko! Prav to je tudi eden izmed problemov, ki jih nagovarja predstava Črna koža, bele maske koreografinje in plesalke Maše Kagao Knez. Premiero je predstava v času korone sicer doživela prek spletnega prenosa, v živo smo si jo lahko ogledali na odru Anton Podbevšek Teatra.

Ustvarjalci oziroma ustvarjalke plesno-glasbeno-gledališke predstave so, poleg Kagao Knez, že omenjena mlada igralka Lina Akif, rapar Joseph Nzobandora – Jose, pevka Irena Yebuah Tiran in tolkalka Leticia Slapnik Yebuah. Vse nastopajoče druži ista izkušnja, to je izkušnja rasizma v slovenskem prostoru, predvsem znotraj umetniških in performativnih krogov, kjer telo postane tvoja usoda. Vloge, ki jih na primer zasedajo igralke, so po navadi vezane na begunke, afriške prišleke ali pa »tujke«, pripisano jim je stereotipno obvladovanje ritma in giba, kot da jim je vse to že pisano »na kožo«. Predstava s tovrstnimi označevalci polemizira, kritizira ozkoglednost gledaliških institucij. Nastopajoče govorijo iz lastnih izkušenj, od Fanonovega besedila Črna koža, bele maske pa je ostal le košček, ki ga na koncu citira Jose.

Predstava Črna koža, bele maske ponuja veliko razmislekov o sodobnem rasizmu, podaja dobro kritiko še živečih stereotipov in je istočasno zmožna o tem govoriti na lahkoten, zabaven način. Duh časa, usodnost telesa in njegova frustracija gledališču ponujajo to, o čemer sicer molčimo: temnopolto telo je takrat, ko mu je dan oder, zmožno govoriti predvsem o svoji zatiralski izkušnji, o rasizmu in krivicah, ki jih doživlja.

Predstava je sestavljena kot kolaž različnih postaj, glasbeno-plesnih in igralskih točk, v katerih zasijejo talenti vseh nastopajočih. Od arijskega in jazzovskega glasu do prepričljive igre, ritma in sodobnega plesa. Predstava se razvija izjemno počasi, osrednji odrski prostor se zdi premalo izkoriščen, nastopajoče se v večini postavljajo ob stran odra. Tudi projekcija v ozadju, kjer se vrstijo rasistični naslovi raznoraznih člankov in zgodovinskih dejstev, je neprepričljiva, deloma odvečna in v neskladju z estetiko odrske postavitve. Razlog za navedene pomanjkljivosti korenini v umanjkanju režije, a zgolj v prvi polovici dogajanja. Tako kot se projekcija postopoma umakne v ozadje, se tudi nejasnost prehodov, odhodov in gibanj na odru na polovici predstave izkristalizira. Koreografija postane veliko bolj precizna, vsaka od nastopajočih ve, kje je njeno mesto, nerodni prehodi in postavanja izginejo. Predstava zelo dobro ustvarja napetost in se postopoma razvije: čeprav na začetku morda od nje terjamo več pompoznosti, se ta s počasnim stopnjevanjem pritihotapi na oder ob koncu. Zaradi bleščečih kostumov, ritma in glasbeno-pevskih točk predstava spominja na cirkuški format, čeprav nobeno telo v resnici ne izvaja cirkuških disciplin. Morda se na tej točki vprašamo, ali nas predstava s tem, ko nam ponuja toliko blišča in užitka, ne zavaja?

Poleg rasizma in ozkoglednosti gledaliških institucij, ki reducirajo telesa zgolj v okvir reprezentacije, se predstava dotika tudi spontanega, nezavednega rasizma, ki so ga znotraj šolskih sistemov ali drugih institucij doživljali vsi nastopajoči. Načini pripovedovanja tovrstnih izkušenj so znotraj nekaterih točk izjemno komični, privedeni do absurda, žal pa ponekod tudi delno sentimentalni. Predstava nagovarja občinstvo tako, da ponuja užitek ob poslušanju komadov, glasu in ob pogledu na telo, ki je deloma tudi seksualizirano. Poleg vprašanja barve kože se postopoma izrisuje še vprašanje ženskega telesa, ki v tem kontekstu ostane nepolemizirano.

Predstava Črna koža, bele maske ponuja veliko razmislekov o sodobnem rasizmu, podaja dobro kritiko še obstoječih stereotipov in je istočasno zmožna o tem govoriti na lahkoten, zabaven način. Duh časa, usodnost telesa in njegova frustracija gledališču ponujajo to, o čemer sicer molčimo: temnopolto telo je takrat, ko mu je dan oder, zmožno govoriti predvsem o svoji zatiralski izkušnji, o rasizmu in krivicah, ki jih doživlja. Predstava, ki se sicer na začetku zdi neprepričljiva, nato pa se postopoma razvija in zasije, je vsekakor aktualen izraz duha našega časa, kjer prezenca telesa samonanšalno spregovori pravzaprav o tem, kar mu ostane: o svoji lastni prezenci.