Ko govorimo o mladih slovenskih gledaliških ustvarjalkah_, ne moremo mimo Varje Hrvatin, nagrajene dramatičarke, dramaturginje in avtorice več gledaliških projektov, ki v prostor slovenskega gledališča vpeljuje igričarske principe in internetno estetiko. Je najvidnejša ustvarjalka pri nas, ki v svojih projektih raziskuje in dosledno tematizira družbeno odgovornost v poznokapitalistični (če ne kar tehnofevdalni) družbi, pri tem pa se pri praktično vsaki njeni uprizoritvi pojavi vprašanje uspešnosti participacije, h kateri stremi avtorski izraz njenega gledališča. Participacija občinstva, ki bolj ali manj prispeva k dogodku, dostikrat poteka prek za namen uprizoritve ustvarjenih mobilnih aplikacij. V zadnjem projektu Varje Hrvatin, ki nosi naslov Stampedo, pa se je pokazalo, da je participacijo občinstva – z njo pa aktivno udeležbo v dogodku – moč doseči tudi z na videz preprostejšimi prijemi.

V Stampedu, kjer je tehnično zasnovo domislil in sprogramiral Jurij Smrke, vodenje občinstva poteka prek majhnih beeperjev, kakršnih smo navajeni iz raznih restavracij s hitro hrano. Gledalka pred vstopom v dvorano dobi svoj beeper, ki ji ga podeli član_ica avtorske ekipe s kapo Stampedo Security. Iz dvorane se razlega elektronska glasba (avtor glasbe in oblikovalec zvoka je Gašper Lovrec), ki nas vpelje v svet nočnih zabav, še preden vstopimo v krožno Štihovo dvorano. Ta je obdana z belimi prosojnimi platni, izza katerih nas vabita glasna glasba in topot plešočih nog. Četudi smo nekoliko zadržane, nas shot rakije, ki nam ga ponudi ena od nastopajočih, opogumi, da vsaj rahlo zazibljemo boke po plesišču, ki zavzema prostor na sredini dvorane. Potem pa se iznad naših glav že oglasi druga igralka – Živa Selan, ki kot moderatorka zabave energično nagovori stoječe občinstvo z vrha dvorane in nam predstavi avtorsko ekipo, ki jo preobrazi v party crew, predstavi pa tudi soigralki, Ajdo Pirtovšek in Mirando Trnjanin. Selannas kot nekakšna hypewoman spodbuja pri plesanju in nas nauči preproste koreografije, ki gledalkam deluje kot nedolžen prispevek k sproščeni atmosferi začetka dogodka, za katero sicer pričakujemo, da se bo prelomila v nekaj zloveščega, ne vemo pa še točno, kdaj in kako. Sicer dobimo navodila, naj se premaknemo na eno ali drugo stran dvorane, ko zapiska naš beeper, in že čutimo tesnobo ob navigiranju čez maso teles – nič preveč novega: če smo navajene na prebijanje skozi gnečo decembrske prestolnice, nam je utesnjenost pač relativno domača, gotovo nas je pa večina bila v kakšnem klubu, koncertu oziroma na kakršnemkoli dogodku, kjer je množica teles gostila zrak in zapolnjevala prostor.

Naslov uprizoritve je Stampedo, a se tiste rojene ob prelomu tisočletja dogodka, o katerem bodo kmalu spregovorile performerke, ne spomnimo zadosti dobro, da bi se nam že v žurerskem uvodu zarisale dovolj konkretne asociacije. Oris naslovnega stampeda se odvija počasi; dogodek iz začetne lahkotne koreografije preide v predstavitev likinj, ki so tri anonimne – nikakor pa ne brezosebne – najstnice z začetka tisočletja. Zgodbe likinj, ki jih utelešajo igralke, se prepletajo in nas povedejo nas v čase GlasujZame, miniaturnih miničev čez hlače na zvonecin brezprstnih rokavic (skok v preteklost je s skrajno prepričljivo kostumografijo omogočila Lea Culetto), natančneje točno 20 let nazaj, ko se je v predprazničnem času zgodil stampedo pred diskoteko Lipa – dogodek, kjer so v topotu množice življenje izgubile tri najstnice, ki bi bile danes stare med 35 in 37 let. Posedeno občinstvo počasi spoznava, da so Selan, Pirtovšek in Trnjanin najstnice, ki bodo ta večer izgubile življenje, ko se bo množica začela gnesti pred vhodom v klub, kamor večstoglavo množico skozi betonski koridor spušča en sam varnostnik, zadnje minute brezplačnih vstopnic pa se iztekajo.

Avtorska ekipa pa, daleč od tega, da bi si želela (zgolj) čustvenega odziva gledalk_, zavzema jasno politično stališče; diskoteka je brez ustreznih licenc in z nezadostnimi (ali pa kar z ničnimi) varnostnimi ukrepi obratovala dolga leta, pristojne inšpekcije in organi pa glede tega niso naredili zadosti.

Naracija spretno izmenjuje prvoosebno doživljanje večera s faktografskimi podatki, ki se, složni z estetiko videoiger s preloma tisočletja (oblikovalka videa in prostora je Urša Čuk alias Rastrlab),izpisujejo na krožni projekciji okoli in okoli avditorija (projekcijske površine je zasnovala Culetto). Tu in tam jih presekajo poetični osebnoizpovedni momenti, ki aludirajo na vzporejanje množice z jato rib, kar je spretno osmišljeno tudi v sklepnem delu predstave, ko beeperji občinstvo postopoma povedejo na oder, kjer se jata občinstva združuje ali drobi na posamezna telesa v skladu z navodili performerk in vibracijami beeperjev, ki s svojim (ne)oglašanjem gledalko vodi skozi dogodek. Že na začetku smo se gledalke_ težko premikale po odru, ko nam je tako velel beeper, v sklepnem delu, kjer se mimo nas prerivajo še igralke, pa resnično občutimo kaotično tesnobnost, katere potenca nas zna popasti v primeru stampeda.

Za nazaj se osmisli tudi na začetku naučena koreografija, ki so bili pravzaprav gibi, s katerimi se zaščitimo pred zadušitvijo, največjim tveganjem med stampedom, ki je bil usoden tudi za tri najstnice tistega decembrskega večera 2005. Nelinearna dramaturgija in preplet več vzporednih kodov izrekanj, ki se stikajo in mestoma preraščajo v resnično domiselne uprizoritvene momente – kot so denimo plesni prizori utapljanja igralk za krožnim platnom (koreografinja Ena Kurtalić) – pripomoreta k sočasni faktografski, dokumentarni natančnosti (raziskovalna novinarka in strokovna sodelavka Eva Gračanin) prepričljivih dejstev in k stalnemu čustvenemu angažmaju občinstva.

Ravno fizična prisotnost gledalke_, ki jo uprizoritev izkorišča in osmišlja, je ključna za resnično živo predstavo tega, kar se je dogodilo pred diskoteko Lipa. Avtorska ekipa pa, daleč od tega, da bi si želela (zgolj) čustvenega odziva gledalk_, zavzema jasno politično stališče; diskoteka je brez ustreznih licenc in z nezadostnimi (ali pa kar ničnimi) varnostnimi ukrepi obratovala dolga leta, pristojne inšpekcije in organi pa glede tega niso naredili zadosti. Krivci so zaradi izogibanja zakonu in eventualnega zastaranja ostali na prostosti, spremenilo se ni nič.

Uprizoritev nas uspe prek preprostih, a premišljenih prijemov – vodenja občinstva z beeperji, igre senc (oblikovanje luči Domen Lušin), prepričljive estetike in prepleta raznolikih narativnih tokov – zatopiti v noč dogodka, predvsem v stanje panike, ki ga povzroči velika gneča, v kateri se na določenih trenutkih uprizoritve znajdemo tudi me. Prek participacije in fizične prisotnosti gledalke, ki se že na začetku poveže v začasno skupnost s prisotnimi na dogodku, lahko dogodke prevedemo skozi lastna telesa. Telesni in empatični angažma je ključen za vstop v uprizoritev, ki pa razkrije velike zdrse na vseh ravneh sistema, ki ljudem, kakršna je družina Zavašnik – ki je imela diskoteko v lasti še do nedavnega – dopušča, da nekaznovano zavajajo mlado občinstvo (obljubljen prost vstop do 22. ure, ki pa zaradi velike gneče in zgolj enega varnostnika večini ni bil omogočen) in mu ne zagovarjajo minimalne varnosti (samo en varnostnik za tolikšno maso ljudi, kar je proti vsem regulacijam). Poleg tega, da uprizoritev ponudi podrobno analizo in odskočno desko za nadaljnje raziskovanje dogodka – ki se je zgodil v milenijkam in zoomerkam tako domačem času – doseže, da gledalka lahko skozi lastno telo v varnem okolju preizkusi prijeme, ki bi ji v potencialnem stampedu – povsem zamisljivi situaciji – lahko rešili življenje.