Majda Hostnik se je z delovnega mesta novinarke pri časopisu Dnevnik leta 1992 preselila na mesto urednice kulturne rubrike. To delo je opravljala dvanajst let. Potem je dve leti urejala rubriko Feljton, komentirala predvsem zdravstvo, postala urednica Ospredja (osrednjega sklopa časopisa Dnevnik) in se leta 2015 iz novinarskih vod poslovila. Danes deluje kot vodja kabineta Zagovornika načela enakosti. Še vedno spremlja kulturo in obiskuje uprizoritve. V intervjuju za Kritiko je spregovorila o svojem uredniškem delu.
Za razliko od kritikov in novinarjev v kulturnih redakcijah uredniki ostajajo bolj v ozadju ne glede na to, da gre za odgovoren položaj v hierarhiji posameznega medija. Zato me zanima, kako nastane dober urednik, kako se je začela vaša uredniška pot?
Urednica sem postala leta 1992, bilo je turbulentno leto takoj po osamosvojitvi. Takrat sta se zamenjala odgovorni urednik in glavni urednik Dnevnika, v pokoj je šla tudi naša dolgoletna in cenjena urednica gospa Snežna Šlamberger. Jaz sem bila na porodniški, moji kolegi Milan Dekleva, Zdenko Vrdlovec in Mitja Košir so me obiskali in predlagali, naj se prijavim za mesto urednice kulture, ker me tudi oni želijo za svojo urednico. To so bili vsi starejši kolegi, z uglednimi opusi. Razveselilo me je, da so v meni prepoznali te kapacitete, po drugi strani pa me je bilo strah, kako bom vse to zmogla, saj sem v redakcijo prišla zadnja in bila sem tudi najmlajša. Zdelo se mi je, da sem najmanj vedela, najmanj znala, a če parafraziram slavni Predinov verz, sem bolj mlada, bolj nora sprejela to ponudbo. S tem pa, po mojem, bila tudi ena redkih žensk, ki je bila na porodniški povišana, iz novinarke v urednico.
Že med porodniško sem po malem delala, kmalu pa sem začela pripravljati tudi koncept za kulturne strani, da bi lahko jeseni, skupaj s sezono, začeli tudi mi. To je pomenilo, da sem obiskala nekaj uglednih ljudi, na primer profesorja Andreja Inkreta, s katerim sva govorila o gledaliških refleksijah v tisku, na informativni in na kritiški ravni. Priporočil mi je tudi nekaj svojih študentov ... Imela sem srečo, da je bilo ravno tako obdobje, ko sem imela čas, da sem se res pripravila na jesenski začetek dela.
Imeli pa ste tudi čas in možnost oblikovati svojo vizijo.
Da, čisto svojo vizijo, ki je bila, ko sem izbrala nove kritike, kar manjši pretres, še posebej za gledališčnike. Kritike so takrat pisali predvsem zunanji, tako imenovani honorarni sodelavci. Samo gospo Rapo Šuklje sem prosila, če bi še naprej pisala tudi za Dnevnik, ker se mi je zdelo pomembno, da imamo v ekipi tudi osebnosti, ki premorejo znanje in modrost. Večinoma je ocenjevala predstave Mestnega gledališča ljubljanskega. Včasih nam je besedilo prinesla napisano na roke in smo ga morali pretipkati na pisalni stroj, kasneje pa je pisala na tipkalni stroj, mi pa smo pretipkavali v računalnik. Vedno, ko je prišla v redakcijo, je bila res draga, fina sogovornica, vedno na voljo za nasvet, in tako je dolgo ostala pri nas kot starosta kritiške ekipe.
Angažirala sem nove, večinoma mlajše kritike, kar je povzročilo negativen odziv, predvsem pri tistih, od katerih sem se poslovila. Med ustvarjalci je bila menjava generacij, če hočete, dobro sprejeta. Klicala me je na primer ena od umetniških vodij z zahvalo in mislijo, da se mora vsake toliko časa scena malo prevetriti.
Ali ste imeli ob imenovanju svobodo, da res lahko naredite, kar hočete? Gotovo so bile tudi pri vašem delu določene omejitve ali težave.
Rada rečem, da so bili to v novinarstvu res dobri, zame najboljši časi. Imeli smo odlično direktorico podjetja, gospo Ado Gorjup, in glavnega urednika Zlatka Šetinca, ki sta razumela pomembnost našega dela. Takoj smo pripravili štiristransko kulturno prilogo, ki je izhajala ob torkih. Skupaj z ekipo smo jo zasnovali tako, da je vsebovala vsa področja kulture. Imeli smo na primer gloso – norost tedna – pa tudi kratko zgodbo (ta literarna zvrst sicer nima prostora v časopisu), oceno plošče, različnih glasbenih zvrsti, od popa do klasike, imeli smo različne kritike, ocene in literaturo pa tudi kak intervju. Na zadnji strani smo vedno imeli pesem. S tem v zvezi morda ena anekdota. Milan Dekleva je prosil Svetlano Makarovič, ali lahko objavimo neko njeno pesem. Takrat so časopis postavljali še na roke in na koncu verza si moral postaviti poševnici, da je stavec vedel, da gre za novo vrstico. Vsi smo vedno pazili in tudi s Svetlanino poezijo smo še posebej pozorno ravnali. Nakar sem naslednje jutro, ko sem odprla časopis, zagledala pesem v eni vrsti, kot prozo in ne kot poezijo. Mislila sem, da se bom kar zjokala. Nato sva Makarovičevo z Milanom klicala, da sva se opravičila. Sledilo je še opravičilo bralcem, njim v verzih, z naslovom Ker so stavci sralci.
No, to je bil res en svoboden čas, svoboden v smislu duha in denarja. Čeprav v resnici je bila leta 1992 ekonomska kriza, vsaj kar se tiče plač, je bilo pa polno optimizma in pričakovanj, da bo, če se malo pošalim, »Slovenija postala svetilnik«. Verjeli smo v to, da se vse da. Ne nazadnje smo poleg rednih kulturnih strani naredili še dodatne štiri strani kulturne priloge na teden, imeli ogromno zunanjih sodelavcev, pokrivali smo vse, celotno kulturno produkcijo. In kot rečeno, direktorica Ada Gorjup je prepoznala to kreativno potenco in jo tudi finančno podprla. To so bili časi, ko smo lahko organizirali piknik za celotno kulturno redakcijo in vse zunanje sodelavce. Zbralo se nas je 60 do 70 ljudi. In dogajale so se res nepozabne stvari. Leta 1993 smo skupaj s takratno založbo Mihelač na pobudo Nika Grafenauerja in z veliko pomočjo Milana Dekleve začeli podeljevati Rožančevo nagrado za najboljši esej v Volčjem Gradu na Krasu. To je bil vsako leto vsaj tako pomemben dogodek, kot je sedaj Kresnik za najboljši roman. Za prireditev, kjer se je zbralo res veliko ustvarjalcev, založnikov pa tudi domačinov s Krasa, je vrata njune domačije prijazno odpirala gospa Janja Rožanc, finančno breme dogodka in nagrade pa sta si delila Dnevnik in založba Mihelač. Nadaljevali smo tudi z nagrajevanjem (tudi finančnim) najboljših igralskih stvaritev v minuli sezoni v Mestnem gledališču ljubljanskem, kar se je sicer začelo že leta 1988.
Kako se je spreminjal način dela skozi vsa ta leta? Morda je celo vsako leto prineslo nekaj novega ...
Prvo obdobje mojega urednikovanja so zaznamovali oglasi. In to množica oglasov. V redakciji smo se neizmerno borili proti njim, saj smo menili, da kulturnim vsebinam ne smejo odžirati prostora. Vsakič, ko je šel kdo v tujino in je prinesel časopise, sem jih tako rahlo vehementno metala na mizo na uredniških sejah, češ, a ste mogoče videli v Le Mondu ali Süddeutsche Zeitungu pol- ali celo celostranski oglas na kulturni strani?! Skratka, borili smo se proti oglasom, ki so sicer prinašali denar, zato da bi imeli prostor za vsebine. Včasih smo bili bolj, včasih manj uspešni.
Potem so se pojavile želje, da bi naredili kulturo bolj komunikativno. Na primer, ko so vsebine iz tako imenovanega Magazina želeli prenesti na kulturne strani. Tako naj bi kultura postala všečna, lahkotnejša, privlačna za širše množice. Tako so se npr. dogodki s filmskega festivala v Cannesu v celoti, ne samo kritiški, filmski del, znašli na kulturnih straneh. Morda na začetku to ni bil tako velik problem, saj smo še vedno obdržali veliko kritike, veliko zahtevnih vsebin. Proti koncu mojega mandata, urednica sem bila namreč dvanajst let, pa so se stopnjevali tudi pritiski o smislu kritik, češ, kdo jih sploh bere. In sem morala kar naprej utemeljevati, da imamo v državi toliko in toliko glasbenih, gledaliških, plesnih abonentov, ki berejo kritike. Vedno znova sem poslušala pavšalne ocene, da je kritika brez veze, da je nihče ne bere, da je to drago za časopis … Moji, naši argumenti pa tedanjega vodstva časopisa niso prepričali. Težave so nastale tudi pri pokrivanju potnih stroškov do oddaljenih gledališč, na primer do Ptuja ter drugod, in tako so postali razlog za ukinjanje kritik že potni stroški.
Tam po letu 2001, ko je Dnevnik dobil novega direktorja, Branka Pavlina, se je začel neoliberalni proces vzpostavljanja tako imenovane vitke organizacije časopisa. Mislim, da je bil Dnevnik eden prvih časopisov oz. medijev nasploh, ki je dejansko šel skozi to neoliberalistično racionalizacijo delovnih mest in vsebine. Zmanjšati smo morali število zunanjih sodelavcev, nato še število strani kulture. In še kot zanimivost, na neki točki, proti koncu mojega mandata, smo ugotovile, da smo v državi same kulturne urednice. Pred tem je bilo veliko kulturnih urednikov. Nato smo se občasno dobile, morda enkrat na leto in malo za hec, ampak tudi precej zares ugotavljale, da se kulturi slabo piše, saj ko pridemo ženske na položaje, to zagotovo niso več mesta, ki bi bila donosna ali vplivna.
Govorite o precej težkih odločitvah, ki jih mora sprejeti urednik, urednica. Ne nazadnje lahko vplivajo na celoten kulturni prostor. S kakšnimi dilemami ste se srečevali?
Zelo težko je najti argumente za to, kaj je pomembnejše. Ali je pomembnejše, na primer, da imamo kritiko iz ljubljanske Drame ali s festivala Mladi levi ali katere druge neinstitucionalne produkcije. S tem sem se veliko ukvarjala, imela sem tudi krasne sodelavce, s katerimi smo vse to predebatirali in poskusili izbrati manjše zlo. Moj moto je bil, in še danes mislim tako, da so kritike pomembnejše za začetnike kot za uveljavljene ustvarjalce. Prepričana sem, da je zanje kritika dejansko pomembnejša. Za tiste, ki se vključujejo v nek milje, je kritika namreč prvi odziv stroke, ne glede na to, ali se z njo strinjajo ali ne. Prav tako je tudi pomembnejša za neinstitucionalne producente kot za institucionalne, ki imajo zagotovljen denar iz proračuna. Ni pa enostavne rešitve, vedno smo morali tehtati.
Izredno dobro ste zapisani pri kolegih, o vašem delu govorijo zelo naklonjeno. Kakšen je vaš spomin na sodelovanja med urednico in avtorji?
Moram reči, da je bilo meni to obdobje, kar se tiče profesionalnega dela, najljubše do sedaj. Imela sem res najboljše sodelavce. V grobem rečeno, je bilo vzdušje perfektno. V prvih letih smo imeli res nek optimističen pogled, prav igrali smo se, kaj bi si še izmislili, razvijali smo vsebine in bili zelo ustvarjalni znotraj časopisa. Imela sem srečo, da sem lahko izbrala take sodelavce. Kot sem rekla, v redakciji so bili Dekleva, Vrdlovec pa Mitja Košir, Manja Anderle, ki se je potem upokojila. Kasneje sem povabila še Tanjo Lesničar Pučko. Zunanje sodelavce mi je kar nerodno naštevati, saj bom gotovo koga izpustila, pa vseeno bi jih nekaj naštela, saj se mi zdi to izrednega pomena, večina jih je namreč tudi danes vpetih v kulturo, mnogi od njih tudi na zelo izpostavljenih mestih. Vsi so se razvili, ne samo znotraj novinarstva in publicistike, ampak tudi širše, delajo pomembne stvari v kulturi in družbi nasploh. Prijetno je spremljati, kako se je ta ekipa razvila, kako je zrasla. Če omenim samo Petro Pogorevc, Barbaro Sterle Vurnik, Anjo Zag Golob, Jedrt Jež Furlan, Judito Krivec Dragan, Vilmo Štritof, Uršo Dolinšek, Ženjo Leiler, Blaža Lukana, Mojco Jan Zoran, Mateja Bogataja, Amelio Kraigher, Gregorja Pompeta, Uršulo Cetinski, Tadeja Čatra, Vladimirja Frantarja, Stojana Pelka ...
Kakšna fascinantna ekipa ...
No, a vidite. Mislim, da če si kot urednik odprt in poslušaš ljudi, vzpostaviš stik z njimi, lahko vsi napredujemo. To je bila ekipa, v kateri smo se konstruktivno dopolnjevali, intelektualno in idejno. Res je bil užitek delati v njej. Kljub vsem težavam, ki smo jih imeli. Tudi pri uredniškem delu, ki zna biti kar zoprno, ko je treba povedati, kaj ni dobro, kaj je treba popraviti, sanirati, torej pri vseh lastnostih, ki jih urednik mora imeti. Ampak pravila igre, in verjamem, da tudi vrednote, so bila jasna in morda smo tudi zato lahko kreativno sodelovali.
Katere so torej tiste lastnosti dobrega urednika, ki morajo prevladovati za usklajevanje dela, za uresničevanje vizije te ekipe. Morda iz čisto vaše izkušnje, ki je bila očitno uspešna.
Če si lahko sam izbereš sodelavce in imaš pri tem srečno roko, potem je vse lažje. Kot sem že rekla, sem se pred začetkom veliko posvetovala z ljudmi z različnih področij in se odločila, s kom želim sodelovati. Z Inkretom sva se pogovarjala o gledališču, z drugimi strokovnjaki o drugih področjih. Lahko sem izbrala to res mlado ekipo, ki je bila zagnana, in vsi so se razvijali, zato so tudi danes tam, kjer so.
Seveda pa morajo tudi drugi uredniki in odgovorni uredniki razumeti, da kar delaš kot kulturni urednik, je pomembno. V Dnevniku smo imeli ogromno stvari iz kulture na prvi strani. Imeli smo šefa deska Slobodana Valentinčiča, ki se je včasih ukvarjal s kulturo, in on mi je večkrat rekel: »Kaj imaš danes za prvo stran?« Zato sem vedno delala na vsebinah z idejo, da bo šla ena napoved na prvo stran. Ni bilo dovolj, da je bila kulturna stran zapolnjena s teksti, šlo je tudi za to, kaj imamo na prvi strani. Enkrat, ko sem Slobodanu rekla, da nimamo nič za prvo stran, mi je rekel: »Ja, potem pa ne potrebuješ strani.« In to sem razumela tako, da mora kultura imeti vsak dan eno stvar, ki bo šla ob bok športu, gospodarstvu, lokalnim novicam, Ljubljani, ki bo kandidirala za prvo stran. Zato smo imeli veliko kulture na prvih straneh. Torej, urednik mora biti tudi nekdo, ki se zna pogajati. Jaz sem se ves čas pogajala, da ne bi imela oglasov, da bi uprava dala več denarja za več kulturnih strani, pogajala sem se za prostor na prvi in zadnji strani. Vse mogoče trike smo uporabljali, da smo to izpeljali. Tudi s pomočjo izvrstnih fotografij, ki so jih prispevali Matej Povše, Tomaž Skale, Nace Bizilj, Bojan Velikonja in drugi. In mislim, da smo bili pri tem uspešni.
Pomembno je tudi znanje. Čeprav sem študirala novinarstvo, sta mi psihologija in sociologija, ki sta me zelo zanimali in sem zato znanje o njiju pridobivala sproti, zelo prav prišli pri delu z ljudmi, množicami, pri odločanju, soočanju moči ... Izkazalo se je sicer, da ni dovolj, če je urednik samo res dober strokovnjak za neko ozko področje. Za urednika smo namreč imeli vrhunskega strokovnjaka, a bil je čisto brez organizacijskih sposobnosti. Urednik mora razumeti in imeti odprt pogled na vsa področja ter predvsem imeti organizacijske in komunikacijske sposobnosti. In biti mora odprt in dojemljiv za pobude sodelavcev in okolja.
Kaj pa vaše preteklo delo, na mesto urednice ste prišli že z nekaj novinarskimi izkušnjami. Kakšne so bile vaše neposredne izkušnje, preden ste začeli z uredništvom?
Preden sem prišla na Dnevnik, sem honorarno delala na Mladini kot študentka, potem malo na televiziji, kjer sem kot scenaristka sodelovala pri enem dokumentarnem filmu. Čeprav so me snubili, da bi v »hollywoodu« ostala, se v tistem okolju nisem (z)našla. Bolj po naključju sem prišla kot honorarka v ljubljansko redakcijo Dnevnika. Ampak kultura me je ves čas zanimala, ne nazadnje sem se med študijem želela vpisati še na dramaturgijo. Prosila sem Sandija Sitarja, takratnega urednika Dnevnikove sobotne priloge, ali lahko opravim intervju s kakšnim kulturnikom. Privolil je in tudi naslednji intervjuji so bili dobro sprejeti. Očitno jih je opazil tudi tedanji glavni urednik Milan Meden in me podprl, da sem lahko postala novinarka v kulturni redakciji. Takrat jo je vodila gospa Šlamberger in je veljala za zelo zaprto. Novega sodelavca je morala soglasno sprejeti cela redakcija, leta pred tem ni prišel nihče nov. Potem sem delala tam kot novinarka, približno dve leti.
Ste iz teh izkušenj lahko črpali navdih za svoje uredniško delo, so vam koristile?
Veliko. Opazovala sem delo urednikov drugih redakcij v časopisu in tudi urednikov kulture v drugih medijih ter se učila, kaj je dobro in kaj bi sama počela drugače. Takrat sem bila tudi priča poskusu vzpostavitve kulturne priloge, ki je propadla in sem jo že omenila. Tedaj so me bile same oči in ušesa in učila sem se na uspehih in napakah drugih.
Gotovo sta bila pomembna tudi ta neposredni stik s prakso in nato prenos teh izkušenj v vaše delo.
Ja, predvsem praksa je bila pomembna, ker na novinarstvu nas niso učili, kaj pomeni biti dober urednik. Tega sem se morala priučiti predvsem s trdim delom.
Zakaj so kulturne strani nujne in kako jih oblikovati, da jih ne bi sestavljale samo napovedi dogodkov in reklame zanje?
To je pa težka in obsežna tema. Po eni strani lahko rečemo, da se vse spreminja, tudi kulturne strani. Medijska krajina se spreminja, s spletom, družabnimi omrežji. Po drugi strani pa lahko rečemo tudi kakšno o intelektualni lagodnosti, ker smo ljudje pač po naravi leni ... Bojim se, da smo zdaj na nek način v obdobju kruha in iger. Nisem naklonjena teorijam zarot, ampak mogoče je to prinesel neoliberalizem, da pozornost usmerimo stran od perečih problemov oziroma problemov sploh in da je vse dosegljivo hitro in instant. Zato so v ospredju lahkotnejše vsebine, zabava, šport … saj poznate tudi zelo resne tuje časopise, ki strežejo okusu bralcev s prilogami, kot je How to spend it … Ta trend materialnega blagostanja ali, pri večini, želja po njem je prezrl potrebo po refleksiji. Žalosti me, da moram tudi jaz primerjati obravnavo športnikov in njihovih uspehov z uspehi kulturnikov in znanstvenikov. To se lahko sliši zelo grdo, mogoče mi bodo športniki celo zamerili, ampak res nimam nič proti športu, konec koncev sem bila republiška prvakinja v floretu. Ampak dejansko gre za to, da so področja, ki zahtevajo intelektualni napor, spregledana. Poleg kulture je tako slabega odnosa deležna tudi znanost, ki je skoraj ne najdemo več v medijskih objavah. Samo če odkrijejo zdravilo, ki bo ljudem podaljšalo življenje, se prebije med top novice. Ali pa eden zadnjih, zame bolj izstopajočih primerov, ko me je začudil odnos do drugega mesta pianista Aleksandra Gadžijeva v Varšavi. Ko so Iva Pogorelića izključili pred tretjim krogom na Chopinovem tekmovanju in je to postal škandal, se je o tem pri nas ogromno govorilo in pisalo. Zdaj pa Gadžijeva, ki je tako rekoč Slovenec, skorajda ni v naših medijih. In za povrhu ga sprejme italijanski minister za kulturo, slovenski pa ne.
Po drugi strani pa poslušamo o ekonomski neupravičenosti kulture oz. kritike v medijih.
Ah, denar je res priročen izgovor. Tudi to (pre)pozno objavo novice o Gadžijevem izjemnem nastopu na tem prestižnem tekmovanju v Varšavi je ena od dolgoletnih kulturnih novinark in urednic hitela pojasnjevat s tem, da bi »posnetek preveč stal«. Temu se reče profesionalna napaka in opravičila ni! Prav tako, kot je bila to profesionalna napaka slovenskega ministra za kulturo in še koga s politične scene. Ko se športniki vrnejo v Ljubljano s srebrno kolajno, jih mesto heroj sprejme na Kongresnem trgu. Torej? Italijanski kulturni minister je njegov veliki uspeh in tudi »blagovno znamko«, če hočete, prepoznal. Pri nas pa znanstveniki in kulturniki očitno niso blagovne znamke, očitno so to lahko samo športniki.
Ne glede na to, da so bili v času mojega urednikovanja dobri časi in da je kultura prosperirala, si je bilo treba za vse te reči prizadevati. Ker že osem let nisem vpeta v medijsko krajino, ne morem vedeti, ali si uredniki in novinarji zares prizadevajo ali ne, se pa sprašujem, ali res naredijo vse, da bi se neka stvar zgodila oziroma se pojavila ob pravem času na pravem mestu. Razumem, da človek potrebuje plačo, službo, a potem se ne smemo zgražati nad tem, kar se dogaja, ker na tak način soustvarjamo to medijsko krajino. Jaz sem jo, na srečo, lahko zapustila. Odšla sem iz poklica, za katerega sem mislila, da bo za celo življenje, saj je način življenja. Ampak na koncu sem odšla, ker je bilo iz dneva v dan slabše, nisem mogla več tako delati in s tem živeti. Verjetno se bo našel tudi kdo, ki bo rekel, da je najlažje oditi. Vsak verjetno ravna tako, da lahko s svojo odločitvijo živi.
Ampak kultura je še vedno izginjajoč prostor v medijih. Najbolj izginja kritika, nekatera področja umetnosti kritike v tiskanih medijih sploh niso več deležna. Zakaj je kritika pomembna?
Pomembna je z dveh aspektov: ustvarjalčevega in gledalčevega. Še ko sem vodila kulturno redakcijo, sem večkrat imela občutek, da določenih kritik ali kritikov ljudje sploh ne berejo. Vendar so jih, vedno in natančno, in bili so celo zelo užaljeni, če niso bili omenjeni, in še bolj, če so bili omenjeni v negativnem smislu. Navsezadnje gre za refleksijo tudi za ustvarjalce, kako so njihovo delo videli drugi, in gotovo jim lahko kritika pomaga pri razmislekih in napredovanju. Najpomembnejša je, kot sem že rekla, za mlade ustvarjalce. Zato smo za novo leto dolga leta pripravljali rubriko Mladi na odru novega leta, kjer smo z vsakega umetniškega področja izbrali nekoga, ki je zaznamoval minulo leto. Ker se mi je zdelo, da je mlade treba prepoznati, jim dati veljavo in s tem dodatno motivacijo za ustvarjanje.
Zakaj je pomembna za gledalca, za publiko? Tu pa lahko izhajam samo iz sebe. Rada se soočim z drugim mnenjem, saj želim vedeti, kaj je videl kritik, kaj sem prezrla, kaj videla drugače, v čem se strinjava, in zato so mi ti razmisleki pomembni. Ne hodim v gledališče samo zato, da grem tja, spijem pijačo in odidem domov.
Kako ste kot urednica doživljali odzive nezadovoljnih bralcev, ustvarjalcev? Ste morda prejemali zahteve po umiku nekega kritika ali besedila ...
Seveda. Veliko tega je bilo. V tistem obdobju sem sodelovala z direktorji različnih kulturnih ustanov. Ena izmed anekdot je povezana s kritiko pokojnega Petra Kušarja, ki je bil izjemen glasbeni kritik, morda je samo še Gregor Pompe takšen ali še boljši. Napisal je, da pianist Dimitris Sgouros igra, kot bi tolkel s kladivom po marjeticah. V burnem telefonskem pogovoru mi je tedanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik zatrjeval, da če se ne opravičimo, Sgouros ne bo odigral naslednjega koncerta. Bilo je še nekaj podobnih situacij, a smo jih vedno reševali v dobrem duhu. Sem pa vedno stala za svojimi kritiki in za svojimi novinarji, kar je zame tudi ena od pomembnih lastnosti urednika. Ker če tega ni, ne more biti dobrega sodelovanja.
Včasih so bile zaradi kritik prave polemike. Bili so primeri, ko so klicali, zakaj še nismo objavili določene kritike, včasih se je blazno mudilo. Spomnim se uprizoritve Jančarjevega Klementovega padca, ki ga je Janez Pipan režiral v MGL in nato imel dolgo polemiko s kritikom v Delu. Kasneje je, na primer, Ignacija J. Fridl odšla z Dnevnika, ker je imela polemiko zaradi svoje kritike. Zato ne drži, da ustvarjalci ne berejo, še kako berejo. In teh dialogov bi bilo lahko več in lahko bi bili plodovitejši.
Sem pa imela eno res neprijetno izkušnjo, ko je likovni kritik napisal kritiko o razstavi, ki je ni bilo. Kritik, ki je bil sicer zelo dober pisec, je napisal kritiko o delih, ki jih na tisti razstavi sploh ni bilo. Oglasil se je avtor, preverila sem pri kritiku, ker sama razstave nisem videla. Priznal mi je, da je bil prepozen, doma pa je vzel v roke napačen katalog, po katerem je napisal svojo kritiko. Seveda sem napisala opravičilo avtorju razstave in bralcem kulturnih strani ter jih tudi obvestila, da sem s kritikom prekinila sodelovanje, ker je dogodek načel zaupanje, in zaupanje je v tem sodelovanju bistveno. Urednik pa mora nositi posledice, tudi tako, da javno prizna napako in kritika odpusti.
Kakšne so lastnosti dobrega kritika, oziroma bolje, kaj ste vi pričakovali od svojih kritikov?
Predvsem bi bila zelo nesrečna, če bi samo opisovali dogodke ali stvaritve. Kritika ni samo opis tega, kar je na odru, ali predstavitev sodelavcev, vsebine, ki so jo povedali na novinarski konferenci. Predvsem je kritika nekaj več, je ocena, postavitev videnega v družbeni kontekst, v danes in zdaj. Povezanost in refleksija. Mogoče primer iz glasbe, kar odlično obvlada Gregor Pompe, ki je tudi izbor repertoarja postavil v kontekst, v glasbeni kontekst Slovenije, zakaj tak izbor zdaj ali zakaj že stotič igrajo isti komad. Seveda mora kritik obvladati svoje področje, svoj milje.
Mora pa kritik izbrati jezik, ki ga ljudje, ki niso ustvarjalci ali strokovnjaki, razumejo. Velikokrat sem govorila s katerim od kritikov, ali bi katero stvar lahko napisal razumljiveje ljudem. Ta komunikativnost se mi vseeno zdi bistvena, vedeti moraš, za koga pišeš, poznati moraš naslovnika. Kot pri vseh stvareh moraš pretehtati, ali boš razumljen ali ne. In veliko odpora do kritike izvira prav iz nerazumljivosti oziroma nejasnosti.