Slavni lovec Ježek Bodiček lepega dne prejme vabilo Mice Lisice k njej na gostijo. Ježek se veselo odpravi na obisk in pri Lisici dodobra napolni svoj želodček. Po večerji jo kljub njenemu gostoljubnemu prigovarjanju, naj ostane čez noč, mahne skoz temno hosto proti domu, kar pri Lisici zaneti plamtečo radovednost … le kakšna je ta Ježeva hišica, da se mu tako mudi tja?
Basen v verzih bosansko-hercegovskega avtorja Branka Ćopića Ježeva hišica ostaja tudi po sedemdesetih letih priljubljeno delo med mladimi poslušalci in bralci – gledalstvu ga je pred nekaj leti približal kratki animirani film Eve Cvijanović* – zdaj pa je slovensko otroško publiko obiskal tudi v gledališki preobleki. Režiser Jaka Ivanc je predstavo osnoval na petem pripovedovanju igralca ob spremljavi klavirja in menjajočih se scenskih poslikavah. Že ob prihodu v dvorano na odru stoji slikovit potovalni vagonček, v kakršnem bi prav lahko živel cirkusant ali kake druge sorodne sorte vandrovec (tudi scenografija je delo Jake Ivanca) – in kmalu iz njega izstopi lik ravno prave baže. V fraku in s pikasto pentljo okrog vratu, rusobrad in z ocvetličenim klobukom (kostumografija Anja Ukovič), je Rok Matek že na pogled čarodejno pravljičarski. Nenavadni gospod očividno mora poznati prav posebne skrivnosti – in hitro naveže stik z otroki. Predstavi se jim s pravim imenom, jim vnaprej pojasni, kako bo predstava potekala, ter jim približa tudi svojega glasbenega kolega na odru, Davorja Herzoga. Herzog ni le korepetitor Matkovega petega pripovedovanja, temveč tudi avtor glasbe. Ta je obarvana s poudarjenimi ritmičnimi posebnostmi, ki dišijo po džezu, vendar tematsko dovolj preprosta, da zdrsne skoz ušesne vijuge in se hitro zapiše glasbenemu spominu. Tema glavnega junaka je prepoznavna in vpeljava novih oseb v pripoved (Lisica, Vovk, Medved, Divja Svinja) je jasno pospremljena s karakterizacijo v glasbenem tkivu, prav tako pa glasba bistveno vpliva na atmosferske spremembe (npr. ko se Ježek z gostije odpravi na samotno pot skoz nočni gozd svojemu ljubemu bivališču naproti).
Glasba pa ni edini podporni steber igralčeve pripovedi. Matek pred pričetkom pripovedovanja odgrne žametasto zeleno zavesico na oknu vagončka in razkrije prvo ilustracijo bodičastega junaka. Predstava si za svojo osnovo tako izposodi tradicionalno japonsko kamišibajsko gledališče, pri katerem je pripovedovanje pospremljeno z menjavanjem v lesen okvir vpetih ilustracij. Ilustracije, uporabljene v predstavi, v marsičem spominjajo na tiste iz slikanice (katerih avtor je Vinko Selan Gliha), a so avtorsko delo Vedrana Mutavčića in lepo dopolnjujejo scensko interpretacijo. Vso predstavo po zraku tudi »letijo snežinke« (gre za projekcijo na sceno; oblikovalca svetlobe Jaka Ivanc in Siniša Milić), kar je sicer lepo videti, vendar se ne poveže z ničimer ne v zgodbi ne v igralčevih pogovorih z otroki.
Glasba pa ni edini podporni steber igralčeve pripovedi. Matek pred pričetkom pripovedovanja odgrne žametasto zeleno zavesico na oknu vagončka in razkrije prvo ilustracijo bodičastega junaka. Predstava si za svojo osnovo tako izposodi tradicionalno japonsko kamišibajsko gledališče, pri katerem je pripovedovanje pospremljeno z menjavanjem v lesen okvir vpetih ilustracij.
Uglasbena zgodba Ježka Bodička se namreč vso predstavo prepleta s prekinitvami, v katerih igralec nagovarja otroke. Matek je v dialogu z otroki sproščen in naraven, na sobotni premieri se je s toplino in lahkoto odzival na njihove odgovore poprej zastavljenim vprašanjem. Prekinjanje pripovedi in pogovor z otroškim občinstvom (večina prisotnih otrok najverjetneje ni bila stara prek pet let) se tako izkažeta za dober način ohranjanja njihove pozornosti in poglabljanja razumevanja ter ne nazadnje za najenostavnejši način pritegnitve otrok k (osebnemu) angažmaju.
No, in kakšen je vendarle ta Ježev domek, ki ga Bodiček ne bi zamenjal za nič na svetu? »Majhen je, skromen, vendar je moj, v njem sem svoboden gazda sam svoj.« (Ćopić, prev. Severin Šali) – V tem duhu je zgrajena tudi hišica pričujoče predstave: z majhno zasedbo, kratke dolžine, preprostih sredstev, vendar ravno pravšnja za predajo zgodbe in njenega sporočila najmlajši publiki.
*Eva Cvijanovič: Ježeva kućica (animirani film, 2017)