Tega prispevka ne piše poznavalec plesa, pravzaprav nasprotno: pisan je iz perspektive nepoznavalca, želi izraziti stališče analfabeta, kar je, po mojem opažanju, povsem prikladno objektu pisanja, javni predstavitvi delavnice Jurija Konjarja. Kajti javna predstavitev delavnice, ki je odprta za vse – ne samo za poklicne plesalce –, bržčas predvideva tudi, da gledalci, ki se je bodo udeležili in bodo o njej pisali, niso nujno poklicni gledalci.

Torej, ob vstopu v dvorano Stare elektrarne, ob za javno predstavitev določeni uri, sem opazil ljudi, ki so v tišini plesali po podiju, deloma medsebojno usklajeno in deloma ne. Kasneje sem izvedel, da je bil poudarek delavnice na kolektivu, še prej pa mi je poklicna plesalka povedala, da so tovrstne delavnice vse bolj pogosta praksa na mednarodni sceni, hkrati pa ta praksa še ni institucionalno pripoznana in financirana. Kolektivni vidik sem, ne glede na neposredno gibalno dogajanje na odru, lahko opazil: šlo je za tihi konsenz, da vsakdo pleše, kakor in kolikor ga je volja, da je njegovemu kreativnemu izrazu prepuščena prosta pot, vključno s svobodnim združevanjem v plesnih aktih – morda tudi, da obstaja dogovor, da se vse počne v tišini in da komunikacija poteka neverbalno. Plesali so ob odprtem oknu, dan je bil sončen in svetloba se je lomila na lep način ter prijetno vstopala v prostor. Vse skupaj je bilo resnično pomirjujoče in v tem sem videl obliko odpora proti zunanjemu svetu: svetu nenehnega govoričenja, jezikovnih zablod, dnevne politike, vsesplošne agresije in prisile mnenja. Lepo je videti ljudi, ki se temu odpovejo, ki pristopijo k svoji človečnosti na neki način celovito, pri čemer se za začetek zdi nujno izstopiti iz jezika, njegovih stranpoti in zablod. Začutiti totalnost sveta, vključno z njegovo svetlobo, toploto in našo intuicijo ter spontanostjo. Temu lahko dodam tudi pomislek: kljub temu da obstajajo takšni prostori svobodnega izraza in da so v zadnji polovici stoletja pretresali našo kulturo, začenši s hipijevskim gibanjem, pa je svet še vedno grozen in tisto zunaj pritiska in ogroža. Mar je dovolj umakniti se ali bi bilo smiselno kombinirati umikanje z iskanjem možnosti aktivnega odpora – tako na ravni umetnosti kot na ravni praks uporabe, zasedanja drugih fizičnih in simbolnih prostorov? Zdi se mi, da to vprašanje pri predstavitvi ni bilo do konca domišljeno: videli smo denimo spontano slikanje, kombinirano s plesom, nekaj, kar deluje kot stereotipna praksa drugih desetletij, kot nekaj benignega.

Po drugi strani pa se je odprlo še eno vprašanje, vprašanje razmejitve med javnim in zasebnim. Glede na to, da sem bil priča početju delavničark in delavničarjev v terminu javne predstavitve, sem se vprašal, zakaj med javnim in zasebnim ni prehoda. Delavničarke in delavničarji bi mi lahko hitro ugovarjali, da je bila pravzaprav celotna delavnica odprta za javnost, za kogarkoli in da je prevprašala razmejitev med javnim in zasebnim, ki sploh ni tako samoumevna, kot si naš del sveta predstavlja zadnjih nekaj stoletij: tako kot ni samoumevna delitev med subjektom in objektom, med svetim in posvetnim. Vse te delitve so posledice zgodovinskih dogajanj in ne nesprejemljive ter univerzalne ter edine moralno ter spoznavno sprejemljive, kot si to pogosto predstavljamo. In temu ugovoru bi moral pritrditi. Pa vendarle, ko ta neprehod, to zabrisovanje meje povežem s prvim pomislekom, ga ne morem sprejeti v celoti; kajti zdi se mi, da ga je, zavoljo konteksta, v katerem živimo, kjer ne more biti splošno razumljen, treba nagovoriti bolj eksplicitno, ga vsaj nakazati, če že ne izgovoriti. Tu pa se pojavi pomislek: morda je ravno to nenakazanje oblika aktivnejšega zavzemanja prostora, nekakšen sredinec, ne zgolj umik, temveč tudi jasno zavzetje javnosti.

Ob vsem tem se ponuja še nekaj vprašanj, vsako pa bi najbrž vodilo v nekakšno regresijo, ki bi jo težko zaključil. Predstavitev, ki sem ji pričeval uro in približno petinštirideset minut, me je nekako premagala in mi pustila več vprašanj kot odgovorov. Ne vem, ali sem ji naklonjen ali ne. Morda bi mi bilo bolj jasno, če bi se udeležil celotnega procesa, delavnice kot takšne, to pa bi tudi pomenilo, vsaj deloma, vsaj načelno, da moram imeti dovolj prihranjenega, da si lahko vzamem čas zanjo, da se moram v svojem prekarnem delavniku prilagoditi (četudi bi v tem hipu imel priložnost za kaj takega, me koncepcija delavnice, ki izraža odprtost, po tej možnosti ne vpraša). Kar pa morda spet ni enoznačno slabo. Poleg tega udeležba na delavnici ni bila striktno časovno zapovedana. In nazadnje se tudi do svoje zmedenosti ne morem opredeliti – ali je upravičena ali ne in ali je ta zmedenost kot učinek videnega nekaj dobrega ali ne. Let it be.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/