Habitat, ki ga je v Stari mestni elektrarni sredi junija zasnoval Jurij Konjar s svojimi sodelavkami in sodelavci, ki so vanj vstopali v času slabega tedna Habitatovega obstoja, je v svojem bistvu preprosta forma – coworking za sodobni ples, pri čemer je oblika prakse prosta in (vsaj načeloma) lahko vase vsrka tudi ostale produkcijske izraze. Habitat je izraz konkretnih potreb na polju sodobnega plesa. Je hkrati okvir, institucija, in orodje ustvarjalnega procesa. Je prostor v nenehnem nastajanju, prednastavljen, a hkrati vsakič znova vzpostavljen na drugačen način, vedno izhajajoč iz potreb skupnosti, ki ga oblikuje in uporablja. Habitat ima dimenzijo odprtosti in je v svoji začasnosti osredotočen na trajanje. Je eksperiment z oblikami soustvarjanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici dovoljuje razvoj lastnega izraza, a hkrati spodbuja kreiranje vsakokratne skupnostne dinamike. In čeprav gre za že nekaj desetletij poznano obliko osredotočanja na ustvarjalni proces namesto na končno produkcijo, je Habitat nekaj, kar je sodobni ples pri nas že dolgo čakal.
Za vse tiste, ki smo vanj vstopili zgolj občasno, pa še to s praksami, ki med njegovimi ustvarjalci in ustvarjalkami niso bile prevladujoče, je Habitat odprl vrsto vprašanj. V prvi vrsti seveda, kako pisati o skupnostnem projektu, ki temelji na vključevanju, če vanj vstopaš zgolj občasno, Podobno, kot se znotraj akademskega polja vse več raziskovalk in raziskovalcev odloča za zavračanje objektivnega pogleda kot nečesa, kar je mogoče na realen teren usmerjati iz slonokoščenega stolpa, in se raje prepušča militantnemu raziskovanju, kjer je sovplivanje na potek dogodkov bistvenega pomena, se pri vsakem skupnostno naravnanem projektu seveda zastavlja vprašanje, kako ga obravnavati na način, da vanj ne projiciraš idej, ki jih v resnici nima, hkrati pa ti vseeno uspe zavzeti pozicijo, ki ti mogoča obravnavanje skupnostnega delovanja ter njegovega medsebojnega vpliva na širšo družbeno in prostorsko skupnost. Oziroma še več, kako s projektom vzpostaviš konstruktiven dialog na enakovreden način, ki se ne boji medsebojnega vpliva na proces ustvarjanja in mišljenja.
Kako se torej znotraj Habitata gradi odnos med zunanjim in notranjim? Kako je Habitat lahko tudi orodje vseh tistih, ki ga kot svoj delovni prostor uporabijo zgolj za nekaj ur? Načeloma je odgovor preprost: seveda z občasnim vstopanjem v prostor ni nič narobe, saj koncept od posameznice oziroma posameznika ne terja stalne prisotnosti. A seveda se tu porodi nujno vprašanje dinamike in medsebojnega (ne)udobja med rednimi in občasnimi ustvarjalci in ustvarjalkami, še bolj pa med tistimi, ki so petkov dan odprtih vrat resnično razumeli kot predstavitev in ne vpogled v delo ustvarjalcev in ustvarjalk, ter performerji samimi.
Prednost Habitata je, da ruši ustaljene delavnike in je ustvarjalcem na voljo 24 ur na dan. Ker je v dneh njegovega obstoja prostor Stare mestne elektrarne postal tudi kraj bivanja, je to med delom njegovih uporabnikov nujno gradilo dinamiko, ki je občasnemu souporabniku lahko dajala občutek zunanjosti, dvotirnosti, morda celo hierarhije. Seveda gre v veliki meri tu za stvar percepcije – kako vstopamo v tovrstne projekte in prostore. Jih razumemo kot nekaj, kar potrebuje vodilo, ali nase prevzamemo breme samoorganizacije ter prostor zavzamemo suvereno ter ga napolnimo s svojo prakso? V idealnem svetu bi slednje seveda bilo optimalno, a v realnosti ne moremo mimo dejstva, da v prostore vstopamo opremljeni z različnimi predznanji, praksami, občutki ter zgodovinami. Zato prostori, kot je Habitat, hodijo po zahtevni meji med zavračanjem avtomatične predpostavke, da operirajo s povsem enakovrednimi opolnomočenimi subjekti, ter nevarnostjo pokroviteljstva, ki lahko nastane, če agenturo subjektu povsem odvzamemo. V praksi bi to tanko linijo morda lahko držali s sistemom neformalne začetne razlage koncepta prostora na mestu samem, ki pa ne predpostavlja nujno, da v tem procesu nekateri akterji zavzamejo klasične hierarhične pozicije moči. Vsakič znova vzpostavljati Habitat kot prostor odprtosti je namreč nekaj, kar se ne zgodi samo od sebe, ko to odprtost razglasimo, ampak z vsakdanjo prakso, skozi katero se lahko posamezniki počutijo povabljene v prostor, četudi s tovrstnim eksperimentom še nimajo (veliko) izkušenj. K temu pa je vendarle treba dodati še en premislek: če predpostavljamo, da Habitat izhaja iz konkretne potrebe specifičnega dela ustvarjalk in ustvarjalcev, njegovega odpiranja in dostopnosti v resnici ni treba razumeti v absolutnem smislu. Dokler namreč opravlja svojo funkcijo, s tem, da se omeji na izpolnjevanje potreb svojih primarnih uporabnic in uporabnikov, v resnici že izpolni svoje poslanstvo.
Vprašanje razporejanja moči v tovrstnem eksperimentu se sicer zdi eno izmed ključnih vprašanj, ki se odpirajo ob njegovem sodoživljanju. V vabilu na Habitat je namreč jasno zapisano, da tu ne gre za delavnico, mentoriranje, niti ne nujno ustvarjanje kolektiva kot takšnega (kar seveda ne izključuje kolektivnosti same). Da bi samoorganizacija dejansko zaživela, se hitro izkaže, da tudi v praktično optimalnih razmerah (na voljo sta prostor in oder z vso potrebno opremo) to ni povsem enostavna naloga, saj zahteva veliko mero lastne odgovornosti do procesa ter sestop iz klasičnih vlog mentorja-učenca, voditelja-sledilca. Zasledovati svoj izraz ter hkrati prispevati h gradnji skupnosti ni vedno enostavno, še posebej, ker zahteva lom z ustaljenimi praksami podrejanja v družbi. Hkrati se je v Habitatu izkazalo, da se pogosto soočimo s klasično zagato vzpostavljanja kolektivne dinamike, ne da pri tem izgubimo lasten izraz.
Habitat je tokrat resda prvič potekal v Ljubljani, a gre že za njegovo tretjo in (verjetno) ne zadnjo izvedbo. Zavzel je uprizoritveni prostor v upravljanju nevladne organizacije in v svojem specifično pogojenem okolju začel kreirati začasno cono umetniškega ustvarjanja. S svojimi smernicami delovanja, časovnostjo in načini samorefleksije ter redefiniranja svoje poetike. Kot takšen se seveda nujno vzpostavi proti, onkraj in navkljub instituciji, v kateri domuje, hkrati sam postane institucija z vnaprej zastavljenimi smernicami delovanja (ki se sicer lahko premišljujejo in nadgrajujejo), obenem pa njegova začasnost omogoča, da se ne institucionalizira v negativnem smislu. Z vnaprejšnjim izborom tematik načrtno usmerja pozornost svojih uporabnic in uporabnikov v proces ustvarjanja in neustvarjanja razmer (pa čeprav brez pogovorov o klimah in odprtih oknih ne gre). Habitatova začasnost je jamstvo, da svojih smernic na zapiše v kamen, temveč jih lahko vsakič znova preizprašuje, predeluje, na novo osmišlja, zavrača in gradi v drugo smer. Njegova začasnost ga tako varuje pred vdorom birokratizacije v proces ustvarjanja. Vztrajanja ustvarjalcev, da gre za prazen prostor, ki ga moramo šele zapolniti z vsebino in procesom, seveda ne moremo razumeti v absolutnem smislu. Prostor Habitata ni pogojen zgolj s fizičnimi, pravnimi in siceršnjimi pogoji zgradbe, v katero se naseli, temveč tudi z odnosi moči in nadmoči, ki nas prečijo v družbi sicer in ki jih bolj ali manj (ne)kritično vnašamo v prostor Habitata. Habitat je tako na vsak način odraz družbe, ki ga obdaja, moč njegove avtonomije pa se kaže v tem, ali je sposoben vloge ter njim pripisane moči nenehno ne le preizpraševati, temveč izumljati in graditi odnose, ki jih bodo vsakič znova rušili. Tako še naprej poskuša graditi nehierarhično skupnost, ki omogoča tako individualni pristop kot afinitetno organiziranje in kolektivno skupnostno delovanje.
Eden izmed poudarkov Habitata je, da je brezplačen in torej (vsaj cenovno) dostopen vsem ter da za delo v njem ni nihče plačan. Ob hkratnem dejstvu, da je odprt 24 ur na dan, se s tem na zanimiv način vzpostavi do koncepta mezdnega dela in prekarizacije. Dejstvo, da Habitat omogoča prosti kreativni proces (torej načeloma tudi sredi noči, če komu to ustreza), ga seveda umika ven iz polja fordističnega delavnika. Po drugi strani vztrajanje pri brezplačnem delu odpira vprašanja možnosti za delovanje na polju sodobnega plesa, ki je izrazito nepodprt s strani državnih subvencij, nima svoje lastne javne institucije in je odvisen od vsakokratnega podeljevanja (pre)nizkih sredstev, ki onemogočajo, da bi bila z ustrezno razvitimi podpornimi sistemi mogoča eksperimentiranja z delavnikom in vrednotenjem dela, ki bi uhajalo klasičnemu tovarniškemu urniku, a hkrati ne bi pomenilo izgona v popolno prekarizacijo socialne eksistence. Habitat ravno zaradi načela brezplačnega dela in svojega načina hipnega vzpostavljanja odpira ključno vprašanje, kakšne podporne mehanizme potrebuje sodobna plesna scena. Je lahko tako želeni center sodobnega plesa na pogorišču poskusa vzpostavitve javnega zavoda nova oblika institucije, ki ni ujeta med štiri stene, temveč se vsakič znova vzpostavlja v specifičnem prostoru in času?
Dragocenost Habitata je (med drugim) prav v preizpraševanju obstoječe forme povezovanja sodobnih plesalk in plesalcev v obstoječe formalne oblike delovanja, ki pogosto ne odražajo realnih potreb na terenu: javna ustanova je ujeta v rigidnosti lastne birokracije, nevladne organizacije so prepuščene netrajnostnemu projektno-programskemu financiranju, obe obliki organiziranja pa procesno naravnano delo umikata iz polja vidnega ter proces podrejata končnemu produktu. Habitat z zavrnitvijo prezentiranja (tudi odprtje procesa javnosti je samo to – ni ne predstava, ne vaja, je le proces, ki ne vodi nujno h končnemu produktu) zavrne tudi dominantni način delovanja obstoječih institucij. S tem kot umetniški projekt zareže v bistvo dolgoletne debate o delovnih razmerah na sodobni plesni sceni. Če vemo, da je ideja Habitata, da se v vsakem danem trenutku izvaja in dogaja nekje na svetu, da so različni habitati med seboj organsko pomreženi, to namreč vnaša sveže dimenzije premišljanja razmer delovanja, nenehnega postajanja in gradnje podpornih sistemov za dolgoročno ustvarjanje.
***
Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/