Selitev je vselej prelomnica. Prav ob menjavi bivališča se največkrat soočimo z ostalinami preteklosti, ki jih je treba presortirati – nekaj zavreči, drugo spakirati – obenem pa se dvigujejo vizije bodočega življenja, upanja na nove začetke. Trčenje mnogokrat neprijetnega in napornega procesa poslavljanja ter vznemirljivega žgečkanja pričakovanja novega ustvari stresno situacijo. Kriza pa je lahko tudi priložnost za spremembo …

Monodramska uprizoritev Tako bližji avtorja in režiserja Luca Quaia je premiero v izvirniku (Così vicino) doživela že pred dobrim letom v Teatro dei Fabbri, slovensko (v prevodu Janka Petrovca) pa marca lani v Kulturnem domu Gorica. Quaia je besedilo napisal z mislijo na igralko Laro Komar, ki je (igralsko) suverena v obeh jezikih in v predstavi nastopi kot protagonistka Carla.

Protagonistko srečamo v trenutku selitve, ko njeno imetje, pospravljeno v škatle, že čaka na selitveni servis, njo pa izmenično preplavljajo valovi navdušenja in tesnobe. Že takoj se nam predstavi kot otrok svojega časa, pretirano navezana na mobilni telefon in socialna omrežja – kmalu pa tudi kot razvajena, vase zagledana posameznica, ki jo motijo vsi in vse, kar je izven njenega nadzora in drugačno od njenih želja. Kot prva težava uprizoritve se izkaže protagonistkina izumetničenost, ki deluje izrazito odbijajoče. Površnost in egocentričnost njenega lika gledalcu ne dopuščata prostora za vživljanje; čeprav bi morda lahko bila smešna, komični potencial ne prebije trdnega oklepa karakterne pretiranosti. Ta se še stopnjuje v drugem dejanju, ko sveže preseljena Carla že prvi dan naleti na temnopoltega soseda. Nad takim sosedstvom je naravnost zgrožena in nemudoma odpove prijateljsko srečanje, na katero se je odpravljala – naslednje jutro pa prijateljicam po telefonu razlaga o grozljivem dejstvu, na katero je nepremičninski agent ni opozoril. Polna naivnih, a tudi nedvoumno sovražnih predsodkov, se zabarikadira v svoje novo stanovanje.

Kako plasirati pristno izumetničenost – da torej ta ne bi delovala izumetničeno? Lari Komar kot Carli to tekom uprizoritve vse bolje in bolje uspeva, kljub temu da težko verjamemo besedilu, tj. karakterju in izpostavljenim dramatičnim dogodkom. Igralka navkljub obilici pozunanjenosti in plehkosti zlagoma dolbe globljo strugo, po kateri v zadnji tretjini predstave stečejo postopno sproščena čustva in občutja, ki so bila v protagonistkinem doživljajskem svetu dotlej zapostavljena ali potlačena. K vse bolj živi in polni igralski interpretaciji Laro Komar vodijo tudi prizori, ki prečijo glavno pripovedno nit o selitvi. Gre za prizore, ki se sicer zdijo bolj naključni drobci kot pa čvrsto zastavljena dramaturška linija in odsevajo notranje življenje Carle – njene sanje, spomine, rane, domišljijske polete. Največkrat gre za preprosto pripoved, ob kateri Lara Komar kot Carla odstre masko narcisoidne individualistke in osvetli njeno z dvomi in hrepenenji prepredeno notranjost. V teh prizorih se od običajne drže oddvoji tudi s pomočjo rekvizitov (balon, dežnik, mehurčki, gugalnica, voda), ki jo na skrivnosten način kličejo k pristnosti. Osvežilno avtentičnost prav tako prinesejo prizori, napolnjeni z glasbo, ki togost lika osvobodi v majhne plesne točke – pa četudi morda lik skoznje preizkuša novo persono. V teh kratkih prizorih plesa igralkina prezenca posebej zažari. Lara Komar je odlična tudi v pevski interpretaciji in občuteno podana skladba Man in the mirror Michaela Jacksona, ki je dramaturško točno umeščena v spoj vrha z razpletom, je eden najmočnejših trenutkov uprizoritve. Protagonistkin oklep iz strahu se sesuva v prah, Carla se sooča s seboj, da se pripravi na srečanje z drugim, »drugačnim«.

Kako verjetno bi moderna ženska, ki občasno poskuša meditirati, tako neposredno sovražno izrazila pretirane predsodke do soseda - priseljenca? 

Minimalistično scenografijo poleg okrog razpostavljenih kartonskih škatel določajo še vrata (ki se s selitvijo prestavijo na drugo stran odra in s tem učinkovito ustvarijo občutek drugega prostora) ter občasni zvočni učinki (hoja po stopnicah, odnašanje pohištva; efekt, ki je občasno označeval prehod med prizori), ki bi jih prav lahko pogrešali. Eden bolj posrečenih prizorov je magičen premik škatel, ki se ob pesmi I put a spell on you kot jata samodejno premaknejo na eno stran globine odra. Pripovedno linijo tudi sicer dopolnjujejo skladbe Nine Simone (izbor glasbe in glasbeni efekti Francesco Sgrò), s katerimi ustvarjalci verjetno želijo posredno namigniti na ustvarjalno mogočnost »drugačnih«.

Kot osrednja tema predstave se izpod balasta Carlinega samozadovoljstva v drugem dejanju namreč izlušči strah pred drugim, bližnjim, ki je od nje že na prvi pogled drugačen. Sama tema je povsem na mestu, vendar je v pričujoči postavitvi predstavljena tako poenostavljeno in brez subtilnosti, da se zdi naravnost neverjetna. Neoprijemljivost uprizoritvenega žanra k temu še pripomore, saj predstava obenem spominja na afektirano karakterno komedijo, farso s potencialno satirično ostjo in melodramo, ki se ne brani patetike – pa vendar se v celoti ne uresniči kot nič izmed naštetega. Kako in koliko resno jemati lik odrasle osebe, ki se venomer znova v razgovoru obrača na plišasto psičko Šanti? Na čem naj bi temeljili njeni prijateljski odnosi – kaj ju veže z najboljšo prijateljico Eli, zdravnico, da se ji na telefon oglaša tudi po nočnih izmenah, kadar se hoče Carla pridušati o »trogloditih«? Kako verjetno bi moderna ženska, ki občasno poskuša meditirati, tako neposredno sovražno izrazila pretirane predsodke do soseda - priseljenca? Se tolikšni zadržki res lahko razblinijo v nič ob prebranem odlomku iz knjige in pogovoru z babico (glas na posnetku Nikla Petruška Panizon)?

Jasneje začrtano žanrsko izhodišče bi bilo uprizoritvi morebiti lahko v pomoč – tako od začetka do konca plava na oblaku naivnosti. Predstava Tako bližji se sklene s čustveno oživelo protagonistko, ki odprtih vrat začenja novo dobo; pa vendar kot celota mnogo prepovršno reflektira sicer tehtno izbrane teme skrajno individualistične družbe in odzvanjanja priseljenske problematike v njej.