Logika računalniške numeričnosti, programskega jezika in sklapljanja vezij marsikdaj deluje kot materialno ogrodje oziroma skelet, na katerega lepimo ideje, jezik, človeško kreacijo in kolaž ideologij, ga vzvratno pretvarjamo v naš svet ter ga hkrati prav s tem formiramo. V ta tihi skelet vstopimo s predstavo (╯°□°)╯︵┻━┻ screamage, ki nosi podnaslov postinternetna-indie/live action?tragi-bizarka? Ta internetni skelet se je v koreografiji Jana Rozmana utelesil v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, njegov metaforični prenos pa se zgodi že s tem, ko se v dvorani ne posedemo na stole pred odrom, temveč stopimo na oder, ki razen nekaterih scenskih elementov deluje izpraznjen.
Na odru, kjer lahko med drugim prepoznamo zgolj platno, umetno javkajočo mačko, helijev balonček, mizo in nekaj kablov, se pojavita telesi: telo Jana Rozmana, ki hodi po prostoru, s prstom kaže na predmete in ponavlja poziv »Look« ter nam s tem predoči to, kar sicer razumemo kot samoumeven element gledališkega prostora in časa; luči, tla, praktikabli, zavese ... Hkrati pa nas opomni na vizualni temelj naše sodobnosti, ki nas ves čas poziva h gledanju, opazovanju, ocenjevanju. Druga pojava je črna silhueta, ki se v plašču premika po prostoru v sebi lastnem ritmu. Čeprav se telesi znajdeta v časo-prostoru, med seboj vzročno-posledično ne reagirata.
In tako kot so računalniki samoumevni materialni nosilci vsebine našega vsakdana, se tudi oder počasi polni s pomeni, po logiki nesmisla. To postopno dodajanje vedno novih plasti nelinearnega in razmreženega pomena poteka počasi, zato predstava učinkuje kot ritmična partitura predmetov, teles in njihovih odsevov. Izčiščena dramaturgija Maše Radi Buh se spaja z atmosfersko glasbo Blaža Gracarja, grafiko Sare Bezovšek ter kostumografijo Kiss The Future, kar ustvari celosten umetniški hibrid, čeprav je ta poln nenehnih prekinitev, napak in zastranitev.
Predstava odraža občutje sodobne internetne kulture, napolnjene s teorijami zarote, lažnimi novicami in nenehnimi spami ter reklamami, hkrati pa se avtorji in avtorice predstave izjemno dobro izognejo klasičnemu mimetičnemu pristopu h gledališkemu jeziku ter v prostor vnesejo tesnobno atmosfero, paranoidno občutje in lastno (ne)logiko, s katero zamajejo vprašanje, kaj je še ostalo resničnega na tem svetu?
Na odru se vse bolj kopičijo pomeni in stvari, za čarovniškim motovilom pa prepoznamo Petra Frankla, ki se skupaj z Janom Rozmanom igra igro odseva, približevanja in oddaljevanja s telefonsko kamero, podvajajoče se podobe pa se projicirajo na večje platno in se nato postopoma polnijo s kolaži ter tako ponujajo vse več materiala in možnosti pomena. Nastopajoča se igrata in na odru proizvajata kaos, glasba se ojača, projekcije, luč in vizualije pa se intenzivirajo. Vendar ta energija napetosti ne eskalira v radikalnejši gib in se ne pozunanji, temveč ostane zaprta v lastni samonanašalni zmešnjavi. Začetna natančnost premikov v prostoru postane nejasna, na odru pa se pojavita še Miha Možina (video) in Dan Pikalo (scenografija), ki začetno mističnost prostora, skelet gledališkotehničnega materiala, skupaj s plesalcema dodatno ironizirata, parodirata in tako začetni resnosti dodajata smeh. Vsi štirje se igrajo, najprej z golo lutko Kena, nato še z Batmani, podobam kulture superjunakov pa dodajajo še elemente narcističnega vsakdana, kjer sta selfi in nenehno snemanje videov temelj naše (palete) identitet(e). A začetna komičnost z rahlim moralističnim podtonom se zaradi razpotegnjenosti samega dejanja začne izgubljati.
Kar se je na začetku zdelo strašljivo nerazumljivo, tesnobno zaradi (ne)logičnosti golega računalniškega jezika, se je v predstavi razširilo na tesnobnost kaosa in kopičenja pomenov, ki se v svojem razpomenjanju ponovno gradijo v sicer neulovljivo celoto. Predstava odraža občutje sodobne internetne kulture, napolnjene s teorijami zarote, lažnimi novicami in nenehnimi spami ter reklamami, hkrati pa se avtorji in avtorice predstave izjemno dobro izognejo klasičnemu mimetičnemu pristopu h gledališkemu jeziku ter v prostor vnesejo tesnobno atmosfero, paranoidno občutje in lastno (ne)logiko, s katero zamajejo vprašanje, kaj je še ostalo resničnega na tem svetu? Prostor se na koncu napolni z dimom, skorajda zadušeni in z oteženim vidom se prebijemo z odra na sedeže Linhartove dvorane, kjer se zazremo v podobe ustvarjalcev in ustvarjalk, čemur na koncu v klasični gledališki maniri sledi aplavz.