Človek se udružblja tako, da postaja subjekt opazovanja, in s samospoznanjem / lastno analizo – tako Michel Foucault. Pri vpisovanju družbene vednosti oziroma moči v človeka je lokus vpisa prav telo posameznice_: prek našega vedênja nam družbene institucije in agensi dajo vedeti, kako nas prepoznavajo ter kje je naše mesto. »I won't admit to where I am,« zapoje glas Tine Arene v najnovejši uprizoritvi Alje Branc: »But I know baby / I'm in chains.«

Proces udružbljanja je precej sličen uprizoritvenemu postopku: pomene v subjekt - performerko_ na podlagi videnega in svojih predispozicij vpiše družba - občinstvo. Ni čudno, da je nebroj sociologinj_ za opis takšnih procesov uporabljal metafore prav iz sveta gledališča. Alja Branc pa je že v plesno-performativni raziskavi Izbrano telo (Emanat, 2023) predelovala vprašanja telesa kot lokusa vpisov zunanjih pomenov v telo. Presek gledališča in sociologije je izredno plodovit. Bolj kot presek gledališča z drugimi vedami pa omogoča tudi znotrajgledališko politično subjektivacijo, ki je ključna za udejanjanje t. i. angažiranega gledališča.

V spodnji dvorani Španskih borcev avtorico koncepta in izvajalko Aljo Branc sprva gledamo v dveh stadijih: statičnem - okovanem in razgibanem - osvobojenem. Nobeno od njiju ni končno stanje, vendar sta v konstantnem izmenjevanju, kar denotira razpetost plesalke_ med možnostmi plesnega izraza in implicira razpetost posameznice med možnostmi osebnega izraza.

Drža, ki jo do obravnavane tematike v spremnem besedilu zavzema Branc, spominja na nadidentifikacijo – obliko kritike, ki z vpletenostjo in identifikacijo postavlja gledalko v stanje, ki ga potem kritizira – le da se zdi, kot da v takšno stanje namerno postavlja tudi sebe samo. »Cilji: Razkriti samozaroto in razumeti telo onkraj konvencionalnih identifikacij,« denimo zapiše. V raziskovanju skritih mehanizmov, ki opredeljujejo njen fizični obstoj, je Branc sprva obračunala s pogledom – ki nas interpelira v družbene subjekte.

Ko Branc eno za drugim sleče svoja oblačila, njeno gibanje postaja bolj razgibano. Oblačila, četudi udobna, tako simbolizirajo okove družbe – snemanje oblačil je osvobajanje od družbeno pogojenih inhibicij. Kritika pa se tu skriva v ideologiji, ki jo družba prodaja, naj se teles sramujemo in naj se udobno počutimo v oblačilih, ne goli.

Kadar Branc vidimo frontalno, kadar vidimo njen obraz in njeno figuro, odeto v oblačila, se med nami vzpostavi pogled, kar umetnico paralizira – če se že giblje, to počne počasi, nadzorovano, previdno. Kadar pa si čez obraz povezne majico in je očesni stik prekinjen, njeno gibanje zavzame svobodnejšo obliko. Inhibirano je zgolj še toliko, kot je telesno – iz dveh nog, dveh rok, trupa in glave. Njeno gibanje postane nečloveško, prostor njenega gibanja pa prevzame nove dimenzije. Ko Branc eno za drugim sleče svoja oblačila, njeno gibanje postaja bolj razgibano. Oblačila, četudi udobna, tako simbolizirajo okove družbe – snemanje oblačil je osvobajanje od družbeno pogojenih inhibicij. Kritika pa se tu skriva v ideologiji, ki jo družba prodaja, naj se teles sramujemo in naj se udobno počutimo v oblačilih, ne goli.

Uprizoritev Hišna preiskava je zasnovana z minimalno scenografijo. Iz zvočnikov bučijo škripajoči ritmi (oblikovanje zvoka Sahareya), têmo komornega prostora pa prebada zgolj nekaj izmenjavajočih se žarometov (oblikovanje svetlobe Veronika Hana Grubič). Branc se skozi to krajino začne gibati, kot bi hodila skozi vodo – počasi, s težkimi koraki. S pogledom se izogiba luči, noče stopiti v spotlight, kadar pa ima oči prevezane, zasleduje svetlobo. »Hišna preiskava« pokaže, da »klic prihaja iz notranjosti hiše«: družbena ideologija je bila ponotranjena – opazovanje - discipliniranje se je preslikalo v samoanalizo. Na tej točki Branc izvede preobrat: ne giba se več kot tujka v lastnem telesu - hiši, kot jetnica lastnih oblačil - okov, kot pridna punčka v očesu občinstva. Odreče se enoznačnemu pojmovanju oblačil, pogleda in svetlobe kot simbolov zatiranja ter se jih odloči uporabiti v svoj prid. To demonstrira s tehniko žnabljenja (ang. lipsync) komada Tine Arene Chains. Žnabljenje, ki se je razvijalo predvsem v dregovski kulturi, pomeni preseganje omejitev. Zaobide imanenco dodeljenega glasu in subjektu ponudi možnost izbire. Brančina majica naenkrat postane obleka, krilo, ne nekaj, kar jo definira, temveč nekaj, s čimer se definira sama.

V predstavi Hišna preiskava (Emanat, izvršna produkcija Sabrina Železnik; zunanje oko Jan Rozman) Alji Branc uspe povezati prevečkrat izmuzljive prvine: teorijo z umetnostjo, kritiko z duhovitostjo in koncept s plesom. Razen manjših dramaturških šibkosti, ki pritičejo predvsem trajanju posameznih delov, in povezovanja vseh elementov v koherentno celoto se Brančina perspektiva izkaže kot izjemno aktualna in obetavna.