Zgodbe iz tišine niso zgolj plesni solo, temveč hibrid uprizoritvenih tehnik, od sodobnoplesnih do filmskih, ki se zoperstavlja branju zgolj skozi sodobnoplesna očala. Veliko večjo vlogo, kot je v tem žanru standardno, v Zgodbah odigrata glasba in tehnika, do te mere, da se osrednja performerka Lada Petrovski Ternovšek na odru pojavi zgolj za tri kratke plesne sekvence, vmes pa spremljamo njeno podobo v montiranih videih Boruta Bučinela, projiciranih na zadnjo steno Glejeve dvorane. Pod omenjeni ravni sta podloženi še avtorska glasba Sebastiana Duha in luč (Bučinel), ki že v prvih sekundah naznanita (mono)ton dogodka: dramatičnost!
Orkestralna glasba s poudarjeno zasedbo godal in bobnov, ki začnejo bučati iz zvočnikov, nas pospremi v prvi projicirani video, črno-beli posnetek Petrovski Ternovšek, ki s šopkom cvetja hodi po travniku. Veliko atraktivnejše od njenega gibanja je gibanje kamere, ki preusmerja pozornost z intimnega opravila performerke ter akcijo premikanja z raznimi distorzijami ter visokim barvnim kontrastom naredi za cinematično. Četudi pa bi tovrsten pristop deloval na filmu, na hibridnem dogodku plesnega sola z videoprojekcijami spodleti, saj vizualnim motivom ni dodeljenega dovolj časa in prostora za njihovo razvitje. Hojo telesa, ki se v prvem videu razvije v tek, v drugem videu zamenja telo, ki pada po tleh, ter v tretjem telo, ki plava po vodi, med seboj pa jih povezuje dokaj malo. Poleg tega ima vsak video izrazito poudarjeno osvetljavo in teksturo – prvi se dogaja na jasi travnih bilk, drugi na zasneženem hribu, tretji pod vodno gladino, polno zračnih mehurčkov, ki pa se vsi zdijo, da bolj kot podpiranju vsebine predstave služijo atraktivizaciji njene vizualne podobe.
Preveč dramatična glasba in poudarek na vizualnem proizvedeta dva stranska učinka: prvi je estetizacija vsebine, ki je zgolj iz videnega ne bi prepoznali, prisotna pa je v spremnem tekstu. Če naslovno »tišino« beremo – tako kot je to več kot očitno mišljeno – metaforično, kot tišino izobčencev, ki v širši družbi nimajo glasu, se pred nami razpre najbolj problematična postavka predstave: prisvajanja stigme Drugih za kreacijo lastne predstave. Takšen pristop ni nezaslišan, letos smo si denimo lahko ogledali performansa 8372 (Benjamin Zajc) in The Following Body (Tatiana Kocmur), ki v uprizoritvenem materialu srebreniškega pokola in spolnega nasilja najdeta nekaj občega, s čimer se lahko poistovetita/-mo, hkrati pa do njega zavzemata potrebno distanco. Avtorji plesnega sola Zgodbe iz tišine pa tovrstnega premisleka niso upoštevali, iz ubeseditve spremnega besedila je razvidno celo, da ga niso razumeli. V oči denimo bode poved: "Predstava črpa koreografski vokabular iz [...] nestereotipnega vedenja resničnih ljudi, ki [...] ne spadajo v okvir družbene norme." Ker se beseda stereotip načeloma uporablja nanašajoč se na nenormativno vedenje, bi poved lahko prevedli kot "normativno vedenje, ki ne spada v okvir družbenih norm", kar je konotativni bistroumni nesmisel.
Zgodbe iz tišine niso zgolj plesni solo, temveč hibrid uprizoritvenih tehnik, od sodobnoplesnih do filmskih, ki se zoperstavlja branju zgolj skozi sodobnoplesna očala.
Drugi stranski učinek dramatične glasbe in poudarka na vizualnem pa je neznosna patetika, ki jemlje vrednost tako spodobno zmontiranim videom kot solidnemu gibu Petrovski Ternovšek. Slednji je, kot omenjeno, fizično pred nami prisoten v treh med seboj ločenih sekvencah. V prvi, ko plesalka mojstrsko poustvarja upočasnitve in trzljaje, prisotne tudi v montaži videa, je gib še najbolj prepričljiv. V njegovi preciznosti in tankočutnosti lahko opazimo celo vplive plesne prakse Matee Bilosnić, ki je pod projekt podpisana kot asistentka koreografinje. V drugi sekvenci gib prevzame radikalno drugačno intenziteto. Plesalka naj bi v ritmu z glasbo napenjala mišice, vendar polsekundne zakasnitve prej dajo občutek nehotenega sinkopiranja. V tretji sekvenci pa se kakršenkoli razvoj giba izgubi zaradi odločitve o nenehnem zatemnjevanju dvorane v želji, da bi se občinstvo čudilo nad tem, ali gleda trebuh ali hrbet plesalke, ko se ta med »blackouti« v dolgi toaleti in z lasmi, počesanimi v smer publike, obrača.
Tako kot so nerazviti vizualni motivi ter gib, bi lahko trdili tudi za abstraktno vsebino in dramaturgijo predstave. Slednja je zapakirana v šest poglavij, naslovi katerih se izpisujejo v projekcijah na zadnji steni dvorane ter s kratko malo vsako rendicijo popolnoma spremenijo svojo naravo, zato delujejo fragmentarno in nekoherentno. Prvo poglavje je namreč naslovljeno z imenom performerke, drugo s prvo rimsko številko, tretje se imenuje sneg, četrto ne, peto morje, zadnje pa se na svoj način vrne k drugemu in je naslovljeno zadnji prizor. Plesni solo z videoprojekcijami Zgodbe iz tišine deluje kot sofistična šala na račun ženske z obsesivno-kompulzivno motnjo, ki je po besedah avtorice predstave v oddaji nacionalne televizije navdihnila spektakel, ki se izdaja za plesni solo.