Festival Teden slovenske drame v Kranju se že vrsto let začenja na svetovni dan gledališča, 27. marca, ko gledališka skupnost proslavlja moč žive umetnosti. Letošnje slavnostno odprtje je dopolnila premierna praizvedba besedila Gospodarji neumnosti Jureta Karasa. Označeno kot vesela tragedija, se zazira v aktualno družbeno sliko našega malega sveta in meri utrip stanja duha. Pa se duh sploh še lahko izmuzne v naša delovišča in bivališča, v naše misli in srce – ali pa smo neprodušno zatelebani v narekovani red, ki nad vse postavlja materialno blaginjo in Uspeh? V režiji Tijane Zinajić in z dramaturškim sodelovanjem samega dramatika uprizoritev komični naboj nanizanih prizorov oživlja po principih burlesknega in grotesknega.
Groteska se je tokrat odela v rožnato – tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Oder z vseh strani obkrožajo rožnate zavese z belimi pikami (morda oblački), belo nališpane obraze igralcev dopolnjujejo živo rožnati poudarki (veke, ustnice, obrvi, brki – oblikovalec maske Matej Pajntar), rožnat nadih vratu in dlani pa se zlije z roza kostumi, od katerih sta dva krojena klasično formalno, druga dva pa sproščeno športno (kostumograf Matic Hrovat). Igralske figure se tako zlivajo z ozadjem večno-srečno-romantično-rožnatega sončnega zahoda, kar poudarja omejeni horizont dramskih oseb. Svojemu la-vie-en-rose povsem pripadajo, z ničimer mu ne kontrirajo – bele pike krasijo celo njihove oprave. Sredi odra stoji premično stopnišče, sestavljeno iz belih valjev (scenograf Darjan Mihajlović Cerar), ki je dovolj abstraktno in obenem popolnoma funkcionalno, da ga igralci naselijo kot dnevno sobo, pisarno ali rajski vrt, ga uporabijo kot mrtvaški oder, ladjo in še kaj.
Na rožnatem odrčku visokih nožic je nameščen pianist (tudi avtor glasbe in korepetitor) Anže Vrabec, ki odrsko dogajanje glasbeno spremlja. Glavo mu obkroža ogromno oko, ki prekriči njegovo človeško postavo – zdi se, da oko sámo poplesuje na nebu, s katerega zre na človeške neumnosti in jih prevaja v glasbeni jezik. Komedijski kod uprizoritve je karseda burlesken – smešno se pretvarja, da je resno, medtem ko se resno pretvarja, da je smešno. Način uprizarjanja je nasploh tesno povezan s koreografijo (koreografinja Lada Petrovski Ternovšek), ki skupaj z gledališko masko (igralki imata denimo poudarjeno majhna srčasta usteca) večkrat sproža asociacijo na lutke ali kakšna drugačna programirana bitja, ki ne poznajo spontanosti telesnega odziva.
Nasploh so dramske situacije spretno zastavljene in sem ter tja nas presenetijo bistroumni preobrati, vendar v besedah zeva praznina. Naj bo le-ta sama na sebi sporočilo, pa kljub temu hitro vzbujeni smeh, ki ga prinašajo instant šale, tudi hitro izzveni – in ne zadovolji.
Med štiri igralce je razdeljena kopica epizodnih vlog. Večina prizorov se formira okrog problemske osti odnosa gospodar-hlapec oz. Prvi in Zadnji. Igralci iz prizora v prizor menjavajo pozicije moči, enkrat zapovedujejo, drugič se uklanjajo – oboje v okvirih poudarjeno karikiranih likov. Karikaturne poteze med drugim stopnjuje tudi nižje pogovorna, narečna in slengovska raba jezika (lektorica Maja Cerar). Upodobljenim likom sicer očitno primanjkuje pristnih človeških povezav – izpraznjenost njihovih odnosov in mehanskost medsebojne komunikacije pa igralci poantirajo prav z močjo skupinske igre. Sporočilnost besedila se zgoščuje v songih (spesnjenih na znane melodije, npr. marseljeza), ki jih večkrat odreši odigranih vlog Prvega/Zadnjega in jih združi v enost; v solo songu pa posebej zablesti Vesna Pernarčič. Pristnost likom, ki jih igra Suzana Krevh, bolj kot njena govorna interpretacija vlivata njeno odlično obvladovanje telesa in (samo)zavestno oblikovanje giba. Borut Veselko se večkrat znajde v vlogi potlačenega Zadnjega (uslužbenec, prodajalec, pacient, mrtvec), po drugi strani pa uteleša tudi pretečo, nemo agresijo (petintridesetletni sinko, »fant« Hitler). Kot uravnotežen igralski par dobro sodelujeta Vesna Pernarčič in Miha Rodman (direktorja, starša dekleta, ki hodi s Hitlerjem), slednjega si sicer zapomnimo še po absurdno napihnjenem zdiranju medicinskega brata na čakajočega pacienta.
Nasploh so dramske situacije spretno zastavljene in sem ter tja nas presenetijo bistroumni preobrati, vendar v besedah zeva praznina. Naj bo le-ta sama na sebi sporočilo, pa kljub temu hitro vzbujeni smeh, ki ga prinašajo instant šale, tudi hitro izzveni – in ne zadovolji. Zvečine se smejimo klišejem o »tistih drugih«, enem odstotku pokvarjenih bogatašev, ki živijo za jahte, izkoriščevalcem, ki garajo ob pošiljanju mailov, nemočnim staršem, ki jim vlada zadušljiva posesivnost, ali razvajenim gospodičnam, ki živijo za svoje nohte. Zdi se, da se besedilo ujame v past čezmernega distanciranja, saj ne ponuja prav veliko priložnosti za samorefleksijo (morda v tem smislu še največ ponuja prizor v rajskem vrtu). Kopičenje neumnosti kulminira v moralističen govor, katerega sporočilo ostaja zabrisano. Figura (interpretira jo Borut Veselko) je od začetka zastavljena togo pravičniško, nato pa se sprevrže v kričeče žugajočo pojavo, ki (sploh z živo rožnato poudarjenimi hitlerjanskimi brčicami) asociira na nevarne politikante. Upanja ni: napuh bo vladal dalje, pa naj bo odet v neumnost ali naj to neumnost razkriva. Napuh nam vlada (ampak mi že nismo kot tisti, ki nam vladajo).
Na robu kritike pa je treba povedati tudi, da je publika, tisti večer malone povsem gledališka, Gospodarje neumnosti nadvse toplo sprejela. Dvorana je donela od sproščenega smeha in nebrzdanega krohota, po dveh songih sta se usula bučna aplavza, ob zaključku pa so se slišali vzkliki navdušenja. Hvala bogu (ki ga mi, za razliko od neumnice s telefonom, ne kličemo): vsaj mi nismo neumni.