Sodobni ples celo v pregovorno majhni Sloveniji srečujemo tako v radikalno raziskovalnih oblikah, ki se skladno z zapuščino plesnega postmodernizma ukvarjajo z bistvom medija samega, kot tudi v plesno-gledališkem formatu, kjer je ples medij za komunikacijo plesu sicer tujih vsebin. Takšna odprtost je po svoje sicer dobrodošla, pogosto pa publiki, ki ne ve, kaj od posamezne uprizoritve pričakovati, nastavlja past. 

V trenutku vstopa v dvorano Plesnega teatra Ljubljana nam vse postane jasno. Ženska v romperju in petkah pleše na eni strani meščanskega stanovanja, moški v copatih, na drugi strani strmi v nasprotno smer, pred njim pa potovalni kovček. Vsi elementi – med njimi kostuma v izdelavi Suzane Krapež in »jugošik« svetila Nine Savič – napovedujejo, da se v naslednje tri četrt ure pred nami ne bo odvila nekakšna feydeaujevska vesela zgodba iz zakonskega življenja, temveč njeno nasprotje. Namesto besed bodo skladno s plesnim medijem po zraku med parom letele okončine, nekoliko skladneje z meščanskim gledališčem pa tudi pohištvo in afekti.

Plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, tokrat tudi avtorica, koreografinja in izvajalka Kaja Lin Jagodič Avguštin, je po uspešni in odlik polni mednarodni karieri plesa v številnih tujih združenjih lani v okviru avtorskega opusa Plesnega teatra Ljubljana ustvarila plesno solo predstavo Odtujenost. Avtorski opus je letos s podporo kreativne producentke Katje Somrak dobil nadaljevanje, ki ga je Jagodič Avguštin oblikovala s soavtorjem, koreografom in soplesalcem Mickaelom »Marsojem« Riviérjem. Produkt sodelovanja nosi naslov Orbit_a (level up), ki pa v naslovu in spremnem besedilu sicer obljublja nekoliko več, kot pokaže. Nekaj med angleškim glagolom »to orbit« in slovenskim samostalnikom »orbita« se nanaša na astrofizikalni odnos med dvema telesoma. Masa oziroma teža, ki pogojuje takšno razmerje, pa avtorski dvojec prenese v metaforično težo medosebnega odnosa, ki ga ne o(b)težuje podrejenost obeh teles enakim astrofizikalnim zakonom, temveč njuna svojeglavost in vpetost v različni življenji.

Plesalka in plesalec se zapodita v duet turbulentnega razmerja, ki ga izvajata s telesnimi napetostmi, minimalno mimiko, igro pogledov in plesno akrobatiko.

Jagodič Avguštin po uvodnem sunkovito in spiralno razgibanem plesu nekajkrat z vsakdanjim, namerno štorastim gibanjem zapusti prizorišče, zamarkirano s spolzkim parketom, in ga začne naseljevati z objekti: z gromozansko tropsko sobno rastlino šeflero, perzijsko preprogo, oblazinjenima stoloma, mizo. Tudi soplesalec je sprva obravnavan kot objekt. Na prinašanje objektov, njihovo prestavljanje in nevrotično prerazporejanje začnemo vezati interpretacije zgodbe, gnezdenje v skupno stanovanje, partnerski odnos, ki ga zaznamuje stalno zapuščanje - vračanje, kar je povsem konkretno umeščeno tudi v fizični prostor, ki začne utripati v ritmu prisotnosti - odsotnosti. 

Akustično izvedena avtorska glasba Domenica Angarana podkrepi posamezna razpoloženja in njihovo razdeljenost na različne prizore s samostojnimi lajtmotivi. Plesalka in plesalec se v tem okviru zapodita v duet turbulentnega razmerja, ki ga izvajata s telesnimi napetostmi, minimalno mimiko, igro pogledov in plesno akrobatiko. Tudi vsakdanje geste, kot je poskus polaganja dlani na ramena izmikajočega drugega, razširita v plesne gibe, ko mimetični obrat vstran postane povod za spiralo, ko umik sunku roke postane povod za spust in delo na tleh. Avguštin in Riviére sta izjemno usklajena in vešča gibanja, kar postane najočitneje v odvodih v tehnike in principe, bolj domače v drugih žanrih. Avguštin denimo s cirkuško virtuoznostjo skače z mizo pod svojimi podplati, Riviére se s kabaretsko humornostjo useda, vstaja in ponovno useda na stol, na katerega, čuti, se ne bi smel. V spajanju različnih tehnik se narativ začne tudi zapletati, ko v unisonih trenutkih začneta plesalka in plesalec stapljati tehnike svojih različnih ozadij, v primeru Riviérja hiphopa in v primeru Avguštin baletnih ekstenzij, pri čemer sta partnerja enakovredna. Spajati se začne tudi glasbena spremljava, ko se denimo repriza violončelskega motiva spoji s klavirskim.

Pomemben element uprizoritve je tudi razvlečeno trajanje, ki v kontekstu obravnavane tematike učinkuje tudi v konstantnih repeticijah in vračanjih, v metaforičnem in fizičnem vrtenju v krogih istih debat (orbit), ki so nam znane iz del, ki tematizirajo turbulentna razmerja iz drugih medijev (menda najbolj iz Albeejeve drame Kdo se boji Virginie Woolf?). Sam gledalski učinek pa se izogne razvlečenosti zaradi številnih iztočnic, ki razgibajo odrsko dogajanje. Znaten element tu je predvsem oblikovanje luči (Leon Curk), ki dvorano v pravih trenutkih povsem zatemni ali pa zasije z nervoznim utripanjem. Tako kot v režijsko-koreografskem projektu dramaturginje predstave Natalije Manojlović Varga Golazen (PTL, 2023) prepoznamo tudi v Orbit_i izjemen posluh za delo z objekti, precizno izvedbo in dober tajming. Projekta pa se paradoksno razlikujeta prav v izkoristku trajanja. Medtem ko se narativ Golazni razveji skladno z raziskovanjem protagonista, Orbit_a ostane zavezana plesni ruminaciji enega in istega, četudi tehnično in izvedbeno dovršenega. 

Če je torej gledalec_ka, ki išče kompleksnejši koncept, pripravljen_a požreti dejstvo, da plesno-gledališka predstava Orbit_a (level up) tega pač nima (težava pišočega, priznam), in na predstavo pogledati skozi njena lastna merila, ji nima veliko očitati. Poraja se le neotresljiv pomislek glede uvodno omenjene širine medija sodobnega plesa, namreč, da se mu po tem, ko so avantgardne postmodernistke že vse odkrile, sodobne koreografinje ne upajo zavezati, temveč ga poskušajo atraktivizirati z odvodi v popularnejše oblike, kot je meščansko gledališče.