Fjordski razgled je penzion, v katerem se nabere raznolika druščina živalskih vrst in značajev, družba v malem, tako rekoč, pa tudi njen del, skupnost posameznikov, ki so v ta odročni kraj (začasno ali za stalno) pribežali v iskanju boljšega življenja, miru, dopusta, delovnih možnosti, slave ali zgolj po sili razmer. Kako bivati v tem svetu, z drugimi in, ne nazadnje, s samim seboj, je rdeča nit, ki preči dneve živalskih protagonistov, njihovih življenjskih situacij in odnosov, primerljivih s človeškimi – z le nujnim dodatkom nekaterih specifičnih živalskih lastnosti, kot je denimo ta, da oslič ne more živeti na kopnem in mu sobo predelajo v morski bazen – in v to linijo so vpete tako splošne družbene teme, s katerimi se običajno ukvarjajo odrasli (denar, delo, preživetje, davki), kot tudi vsakdanji pojavi mladostniškega sveta (zaljubljenost, ustvarjanje spletnih vsebin, zvezdniški bend). Stvarnost, premeščena v fantazijsko živalsko situacijo, ponuja plodno izhodišče za nevsiljivo problemsko izpostavljanje določenih vidikov življenja znotraj dinamičnega in nevsakdanjega dogajanja, kar je lahko za ciljno občinstvo 9+ atraktiven in relevanten pristop, ki mu z lutkovnimi protagonisti sledi režiserka Nika Bezeljak.
Bezeljak gradi zgodbo iz odprtega, praznega prostora, s pripovedno vpeljavo o razpadajočem podeželskem penzionu in njegovi renovaciji, ki tudi v nadaljevanju, ko igro prevzamejo lutke, večji del obdrži namensko razvidno prisotnost animatorjev za in ob njih. Nina Čehovin animatorje deloma obleče glede na značilnosti njihovih živalskih likov in s tem med njimi vzpostavi paralelo, kakršna je denimo razločno poudarjena v sceni zaljubljenosti – v spretnem prepletu živalske/animirane in človeške/igrane simpatije med mladostno elegantno gospodično jazbečarko, zaposleno na recepciji (Aja Kobe), in uglajenim ter malce nervoznim pesniškim krtom, prvim gostom Fjordskega razgleda (Voranc Boh). Živalske like naj bi torej gledali in razumeli skozi optiko ljudi, kot osebe s svojimi posebnostmi, ki se v tej heterogenosti družbene konstelacije vedno kažejo tudi vsaj nekoliko »posebne«; ne v vrednostnem in presojevalnem smislu, pač pa enostavno kot odraz naše različnosti in pestrosti.
Tovrstna perspektiva vzpostavlja tudi dramatičnost, ki se bolj kot v klasičnem dramaturškem razvoju odvija s pojavljanji in srečevanji karakterjev v prostoru, v nizu različnih prigod, povezanih s specifičnimi zahtevami, načini ali okoliščinami posameznikovega bivanja v penzionu. A medtem ko uprizoritev režijsko dopušča odprt, nezaznamovan in neopredeljen pogled za srečanje s temi, bi znotraj tega okna vendarle lahko odločneje artikulirala drže nastopajočih figur kot tudi njihova stičišča in nesporazume. V splošnem so liki naznačeni v jasnih potezah, a glede na to, da prav njihove (p)osebnosti vzpostavljajo glavno vsebino in temo uprizoritve, bi bila za komunikacijo teh primernejša izrazitejša oziroma kompleksnejša karakterna izoblikovanost tako na likovni ravni (likovna podoba in scenografija Enej Gala) kot na vsebinski, še posebej glede na določeno starostno skupino gledalcev, sposobnih prepoznavanja zahtevnejših osebnostnih naravnanosti, situacij in družbenih dinamik.
[O]stane predvsem nabirka družbeno ozaveščenih motivov, ki pa ne prerastejo zares v teme, kakršne bi lahko nakazovale svojo problemsko podstat in zastavljale vprašanja.
Podganji vplivnež Beni Fjordski razgled prek svojega spletnega kanala predstavi kot prostor posebnežev, odpadnikov, sanjačev in čudakov, kot utopično prizorišče tovarištva in sprejemanja vseh, vendar se prestrašeni pes Samson, smeli maček Roberto, delovno zagnana vidra Oli, učiteljica purica Cviliberg, ki nenehno kritizira in se pritožuje, strašljivi duh penziona, ki je v resnici prijazna jazbečarka Greta, ali krt, ki ga nenadoma popade jeza, ter drugi zdijo povsem običajni in vsakdanji. Benijev intervju z jazbečarko o zgodovini penziona preseneti že s tem, ko se pojavi po enem samem gostu in ko se zdi, da penzion sploh še ne deluje zares, zato takšna oznaka predstavljene skupnosti deluje arbitrarno in ne zmore osrediniti ideje in perspektive na celoto. Ideja marginaliziranih obstrancev – v njihovi karakterizaciji ali razrednem in družbenem položaju – tudi v nadaljevanju ostaja latentna. Lahko da je poanta prav v tem; kakor koli običajni s(m)o, s(m)o tudi (vsaj) malce čudaški, robni, različni, vsak svoj, brez potrebe po poenotenju in uniformnosti.
A namesto podčrtave svojstvenih glasov individualne izraznosti in ustreznega skupnega konteksta te skupnosti, namreč silnic njihovega sobivanja z različnimi odnosi, antagonizmi, sprejemanjem in težavami, se v dojemanje uprizoritvenega konteksta vplete povsem drugačna krovna usmeritev likovne podobe. Njena zasnova se odraža v športni kostumografiji pripovedovalke (Maja Kunšič) ter mačka Roberta in psa Samsona (Miha Arh, Iztok Lužar), ki jo lahko razumemo v navezavi na njihovo odpravo iz mestne revščine na sever, v naravo ob morju, ter v »taborniški« scenografiji s tremi sicer funkcionalno mobilnimi objekti v obliki starejših trikotnih šotorov, pa naj gre za penzion z okenci, skozi katera pokukajo živali, ali za smreke skandinavske narave. Ideja nekakšne popotniške pustolovščine v odmaknjeno naravo v skromnih razmerah enostavne scenske konstrukcije (konec koncev tudi razmajani penzion zahteva stalna popravila) morda podčrtuje finančno, statusno, preživetveno komponento vsebinske obravnave, a z močnim odtisom kampiranja v naravi prevlada v (stereo)tipu človeške dejavnosti, ki nima širše vsebinske utemeljitve.
Tako perspektiva oziroma ideja, skozi katero spremljamo odrsko druščino, ostaja brez ostrine. K temu prispeva tudi priredba, v katero sta Nika Bezeljak in dramaturginja Maša Radi Buh vključili like, situacije in teme kar dveh knjig Ingvarja Ambjørnsena iz serije o Samsonu in Robertu – Dediščina po stricu Rin-Tin-Taju in Vražje vrane. Uprizoritev se sicer ne širi v pretiran obseg ali dogajalno zgoščenost, a ji tudi ne uspe razviti in izostriti ključnih problemskih vprašanj. Doseže predvsem krajše izpostavitve posameznih tem, plasiranih prek posameznih likov.Naslovna pes in maček(ter njuna osrednja ost finančnih skrbi) si po začetni selitvi na deželo pozornost in življenjsko refleksijo zaslužita šele, ko dobita prvo plačilo (od enega zadnjih gostov), ki takoj tudi skopni za te in one stroške. Vidra, ki nenehno popravlja penzion in na katero se lahko zanesejo, da bo uredila vse, nastopi skorajda kot pozitiven zgled optimistične zagnanosti in ne kot nekdo, prek katerega lahko odpiramo kritična vprašanja o delu. Zvezdniški bend vran je vpeljan tako bežno, da sploh ni jasno, zakaj bi koncertirali na tako odmaknjenem koncu sveta in kakšen pomp sem pripeljejo.
Dejstvo, da je bivanje z drugimi in drugačnimi polno zagat in kompleksnih vprašanj, ne more biti vzpostavljeno prek navržene opombe, da oslič pač ne more dobiti vedra sardin, ker je treba biti pripravljen na vse morebitne goste – in gostov se ne jé – sploh če sta Samson in Roberto sprva sanjala o osličih in kotletih, se ob prihodu na sever pomastila s stegnom losa, vse naokrog pa prehranjevalna solidarnost in prehranske potrebe ostajajo ignorirane. Uprizoritev Samson in Roberto verjetno želi zaobjeti preveč, se pri tem izgubi med neopredeljenostjo in potrebo po konciznosti ter ostane predvsem nabirka družbeno ozaveščenih motivov, ki pa ne prerastejo zares v teme, kakršne bi lahko nakazovale svojo problemsko podstat in zastavljale vprašanja.