Razgrnitev ustvarjalnega procesa gledališke improvizatorke Sare Šoukal je v predstavi Umetnost procesa: umetnica na preizkušnji procesualna tvorba raznolikih domišljijskih pokrajin, ki poleg angažmaja ustvarjalkinega celotnega psihofizisa kreativno vključuje tudi gledalčevo receptivno in domišljijsko kapaciteto. Gledališki prostor, ostro ločen na izvajalce in spremljevalce, spreminja v prostor vzajemnega, idejnega sooplajanja. Ta vključuje tako inkorporacijo gledalčevih kreativnih impulzov, ki s predlogi izvajalki usmerjajo levitve uprizoritvenega dogajanja, kakor tudi spodbujanje njihovega subjektivnega, individualnega poustvarjanja, ki se v vsakokratno notranjo živost vgradijo na podlagi razprtih, nefiksiranih, metaforičnih in večpomenskih uprizoritvenih sugestij.
Improvizacije Sare Šoukal so polne iz izpraznjenega prostora porajajočih se ustvarjalnih impulzov. Zgrajene situacije se širijo, plastijo ali poglabljajo s performerkinim dodajanjem materiala ali pa se razpustijo v vzgib za asociativno kreacijo nečesa povsem novega. Rizomsko dramaturgijo uprizoritve določa princip igrive nestanovitnosti, edina stalnica v njej pa pripade performerki kot katalizatorki najrazličnejših vsebin. Komično začinjeni, karikirano udejanjeni prizori prehajajo v težje, kontrastne podobe ali sanjsko lirične vtise, združujejo fragmente družbene kritike, osebnih in globalnih tegob ali se, nanizani okrog ponavljajočega se motiva ljubezni, strnejo v hrepenenju. Z nepredvidljivostjo znova in znova porajajočega gledalce ustalijo v zaznavanju z minljivostjo zamejenega neposrednega trenutka.
Kljub temu se Šoukalina improvizacija izkaže kot kalejdoskop ustvarjalkinih mnogoterih plasti, ki v nenehno transformacijo vključuje tudi širok razpon uprizoritvenih tehnik: ustvarja s telesom, gibom in glasom, tiplje in preizkuša meje, gradi stanja in domišljijske pokrajine, ki podirajo prepoznavna določila performerke - subjekta v onkrajčloveški fenomen.
Šoukalin improvizacijski princip vključuje asociativni princip ustvarjanja; impulze, ki se v njej sintetizirajo in sproščajo, sprožajo tako predmeti in površine s svojo sugestivno obliko in teksturo, torej konkretnosti, izhajajoče iz ne povsem gledališko nevtralnega okolja, ki jo obdaja, kakor tudi notranji, vzbujajoči se pod vplivom njenih lastnih emotivnih stanj in vzvodov; poleg ustvarjalnega zanosa, čudenja in navdušenja, ki v raznolikih emotivnih premenah barvajo njene improvizacijske tvorbe, se ustvarjalnosti in necenzuriranemu izrazu podredijo tudi stanja negotovosti, sramu ali neudobja – nekaj, kar želi z namenom konstrukcije lepo spoliranega izdelka in v želji po kreaciji virtuozne umetniške persone ustvarjalke v večini uprizoritev ostati prikrito, je tu dano na vpogled in izkoriščeno kot kreativni impulz, ki se z občinstvom poveže na stvarnem, človeškem nivoju. Pa vendar imata to tipanje po negotovosti in pogreznjenost v občutenje, ki ga tvori ekstenzivna repeticija istega v upu na proizvajanje novega, za rezultat občutek ošibelega domišljijskega potenciala. Podobno velja za princip nenehnega opuščanja slik in poustvarjanja novih nastavkov, ki včasih delujejo kot izmikanje priložnosti za kompleksnejše, večplastno grajenje iz elementov že nakazanega sveta: tako se tudi v njenem ustvarjalnem pristopu izkaže (morda neprevprašana) dominacija hiperprodukcije.
Kljub temu se Šoukalina improvizacija izkaže kot kalejdoskop ustvarjalkinih mnogoterih plasti, ki v nenehno transformacijo vključuje tudi širok razpon uprizoritvenih tehnik: ustvarja s telesom, gibom in glasom, tiplje in preizkuša meje, gradi stanja in domišljijske pokrajine, ki podirajo prepoznavna določila performerke - subjekta v onkrajčloveški fenomen. Je pripovedovalka in poustvarjalka svoje persone, a se temu principu tudi izmika, ko se preobrazi v kreatorko stanj, atmosfer, konceptov in pojmov. Integrira tudi glas, ki se pogosto izogiba besednemu in ustaljuje v karikiranih krikih, vzklikih ali spakedranščini. Principom lutkovne animacije so prepuščeni tako scenski elementi kakor tudi njeno telo, ko na primer animira palca na ljubezenskem srečanju. Prepoznavni so principi pantomime pa tudi bolj dramskega načina poustvarjanja, ki se oplaja z elementi igralske tehnike ameriške učiteljice igre Stelle Adler – ta uspešnost igralskega nastopa pogojuje z njegovo zmožnostjo generacije plastično predstavljivega prostora, ki ga naseljuje. Tako tudi Šoukal pred nami zgradi kuhinjo (z otokom in barskimi stolčki brez letvice) ali dnevno sobo, ki s preobiljem živalskih delov naslovi problematizacijo sodobnega preobjedanja z materialnim in postopno izumiranje živalskih vrst. A sliki, zastavljeni kot plodno prizorišče za gradnjo subverzivno kritičnih idej, opusti, še preden izkoristi njun potencial.
Nadvse koherentno se v uprizoritev vključuje glasbena spremljava Justina Durela. Ko Šoukaline uprizoritvene kreacije z melodičnimi in atonalnimi glasbenimi fragmenti prelije v zvočno krajino, izkaže izjemno senzibilnost za prepoznavanje žanrske kvalitete pred njim nastajajočega sveta. Pri tvorbi glasbe se tudi sam izlušči iz ozkih okvirjev tehničnega igranja in bendžo pretransformira v tolkalo ali izvablja zvok na druge ustvarjalne načine. Dogajanju dodaja ironične, komične in dramatične podtone ter z izpeljavami pripomore k občutku zaključenosti posameznih prizorov. V gledališki dogodek se uvaja s skrbno odmerjenim ritmom in celo tišine vključuje tako, da podpirajo odrsko dogajanje. Sinhronost med glasbenikom in performerko doseže simbiotičen spoj, ko zvoki bendža niso zgolj odziv in spremljava, temveč postanejo izhodišče za improvizacijo, za kvalitativno in ritmično gradnjo prizora. Manj izstopajoče je delo lučnega tehnika, ki se eksperimentalnih manevrov z lučjo polašča občutno redkeje in tako ustvarja subtilnejšo lučno podobo uprizoritve.