Jaka Smerkolj Simoneti, 24. 10. 2023

Kalejdoskop apokaliptične tesnobe

Karl Ove Knausgård: Jutranja zvezda. SNG Drama Ljubljana, premiera 7. oktober 2023, datum ogleda ponovitve 20. oktober 2023.
:
:
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Za zdaj v slovenščino še neprevedeni roman velikana norveške literature Karla Oveja Knausgårda je na velikem odru ljubljanske Drame zaživel v dramatizaciji Gorana Vojnovića in režiji Ivice Buljana. Zgodba, osrediščena okoli preroške pojavitve nove zvezde na nebu, pred gledalce prinaša presek mnoštva različnih življenj – vzporednih zgodb, med seboj zgolj mimobežno ali sploh ne povezanih, ki jih na odru utelesi izjemno številna igralska zasedba. Četudi je v središču vsake od zgodb (te se skorajda brez izjeme napajajo iz nabora »tradicionalnih« družin) dramski zaplet, ki v sebi nosi izrazit odrski naboj, se celotna pripoved izriše bolj kot nekakšna meditacija na temo smrti, široko razprostrta prek človeških tesnob in tragedij ter razmišljanj o duhovnem in posmrtnem, tudi transcendentalnem. Tu ni nikakršnih razpletov ali velikih razodetij, osebe se pred gledalci pojavijo, zaiskrijo kot naslovna zvezda na nebu ter nato spet razblinijo, s čimer se uprizoritev odreka klasični vzročno-posledični logiki pripovedi in gledalcu pušča dobrodošel nemoralističen kontemplativni izkupiček, ki poraja več vprašanj kot odgovorov.

Režiser Ivica Buljan je v preteklih letih na oder postavil marsikateri veliki roman, v kontekstu SNG Drama Ljubljana mu prav tako ni tuje ustvarjanje velikih kolektivnih uprizoritev (spomnimo zgolj na njegovo sodelovanje z Goranom Vojnovićem pri uprizoritvi Jugoslavija, moja dežela in na v spominu malo bolj svežo uprizoritev V imenu matere Iva Svetine). Jutranja zvezda se tako vpenja v režiserjevo širšo poetiko, pri čemer vendarle v sebi nosi nekakšen ustvarjalni zasuk (ki so ga morda že napovedovale nekatere komornejše uprizoritve v produkciji Mini teatra, kjer Buljan redno režira) od telesnosti in performativnih odrskih erupcij v intimo, refleksijo in večjo posvečenost karakterizaciji odrskih oseb. Temu navkljub je Jutranja zvezda v estetskem smislu še vedno izrazito buljanovska uprizoritev. Zgoščene intenzivne dramske prizore ločujejo ostri svetlobni rezi v izvrstnem spoju oblikovanja svetlobe son:DA in videa Toni Soprano Meneglejte – tandem v tokratni uprizoritvi še posebej pride do izraza. Prav tako je izrazito prezentna in za atmosfero uprizoritve bistvena glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki s poudarkom na klavirju celotno predstavo lazurno povezuje v koherentno melanholično popotovanje. Atmosferski povezovalni člen je kostumografija Ane Savić Gecan (asistentka Ana Janc), ki s strogo zamejeno barvno paleto ustvarja monokromatski (asociativno izhajajoč iz klišejske sivine Skandinavije), a formalno in materialno razgiban svet, katerega največja odlika je, da deluje kot avtonomna kreacija, ki uprizoritve ne obtežuje s pretirano konkretnimi konteksti dogajalnega časa in prostora, osredotoča se na karakterje ali funkcije oseb, ki jih oblači. Kulminacija te kostumografije je v sklepnem prizoru v sodelovanju z oblikovalko maske Merimo Ćehić, kjer predvsem kostum Josteinove babice zaživi skoraj kot skulptura, resnično evokativna in zapomnljiva podoba uprizoritve. Uprizoritveno konstrukcijo zaokrožuje scenografija Aleksandra Denića z impozantnim lesenim kometom, ki deluje kot osrednji element sicer praznega odra, ki ga napolnjuje zgolj par miz in stolov. Vizualno impozantna podoba scenografije (pečat, soroden velikemu hladilniškemu križu, ki ga je zasnoval za Buljanovo uprizoritev Strniševih Ljudožercev v Drami SNG Maribor) pa izrazito zamejuje igralski prostor, mestoma nadvladuje intimnejše prizore in sprva deluje kot izrazit tujek, nepotreben prostorski dekor, ki se vsebinsko kasneje sicer osmisli, a ostane njegova funkcija neizkoriščena. Abstraktnost odrskega prostora, do katerega posamezni igralci gradijo različne strategije, se še posebej v prvem delu uprizoritve izkaže za malenkost neadekvatno in konfuzno. Posledično uprizoritvi v prvem delu ne uspe razviti pravega tempa (dramaturgija Mojca Kranjc) in mestoma ostaja nepotrebno razvlečena ter pregloboko zasidrana v melanholično sivino. Ta primanjkljaj odpravlja drugi del, kjer se zdi, da se celoten igralski ansambel nekoliko bolj ubere in zaigra s polnimi pljuči, medtem ko se režijsko kot izrazito dobrodošla poteza kaže bolj razgibano sovzporejanje oziroma sobivanje različnih pripovedi na isti odrski ploskvi. 

Jutranja zvezda je tako predvsem v svojem drugem delu izrazito prepričljiva uprizoritev, ki izkazuje kakovost ansambelske igre in pred gledalca postavlja izrazito sodobno gledališko pripoved, ki se bolj kot v iskanju končne poante izkristalizira v premišljanju tesnobnih vsebin predapokaliptične zdajšnjosti, več kot očitno dokončno usidrane v naš vsakdan. 

Vsekakor je gonilna sila uprizoritve še vedno igralska in številen ansambel dokazuje, da so največji adut SNG Drama Ljubljana ravno velike ansambelske uprizoritve in mojstrske igralske kreacije. Vsi igralci in igralke zelo uspešno hitro in učinkovito okarakterizirajo svoje like ter jih prepričljivo peljejo skozi skrivnostne, ne do konca razjasnjene krajine pripovedi. Izpostaviti velja vnašanje humorja Silve Čušin in predvsem Polone Juh, ki s svojo pantomimično komiko v prizoru vožnje avtomobila z Evo Jesenovec v vlogi njene hčere prinese dobrodošel predah tej izrazito mrakobni uprizoritvi, v bolj žalobnih legah blestijo Petra Govc in Nina Valič ter telesno mojstrsko skonstruirana Saša Pavček kot bolna Solveigina mama (vlogo igra v alternaciji z Zvezdano Mlakar), ki predvsem v končnih prizorih s svojo pojavo v uprizoritev prinaša zadušljivo pretresljivost. Skozi cinizem in sarkazem pa se razplastijo prizori slikarke Grete Ive Babić in novinarja Josteina Gregorja Bakovića, ki zagotovo predstavljajo enega izmed vrhuncev uprizoritve. Sicer pa vsak v zasedbi, ki jo sestavljajo še Marko Mandić, Pia Zemljič, Vojko Zidar, Uroš Fürst, Rok Vihar, Gorazd Logar, Janez Škof, Matija Rozman, Benjamin Krnetić, Maja Sever, Valter Dragan, Maja Končar in mladi naturščiki Jakob Merkač, Ivan Javornik, Brina Miholič ter Jaš Fujs, uspe v uprizoritvi najti mesto za izraz svoje igralske veščine. Morda nekoliko nejasni in nepotrebni ostajajo zgolj pevski vložki.

Jutranja zvezda je tako predvsem v svojem drugem delu izrazito prepričljiva uprizoritev, ki izkazuje kakovost ansambelske igre in pred gledalca postavlja izrazito sodobno gledališko pripoved, ki se bolj kot v iskanju končne poante izkristalizira v premišljanju tesnobnih vsebin predapokaliptične zdajšnjosti, več kot očitno dokončno usidrane v naš vsakdan. V formalnem vidiku vsekakor še pušča prostor za razigravanje in ostaja predvsem na začetku pretirano shematična. Dramatizacija Gorana Vojnovića najdeva mesta za izrazito intrigantno besedilo, ki bi mu uprizoritev mestoma lahko dopustila več prostora, vsekakor pa gledalca napeljuje k branju izvornega romana, za katerega lahko le upamo, da bo kmalu deležen tudi slovenskega prevoda. Morda je edini kanček, ki uprizoritev še potiska v polje preživetega, distanciran pogled na nabor likov, ki vendarle kažejo malenkost preenotno sliko sveta. Med njimi se sicer dobrodošlo najdeva prostor za reprezentacije različnih obolenj, s poudarkom na duševnih. Format sočasnosti vzporednih zgodb, osrediščenih okoli enega dogodka ali dejavnika, je v zadnjih letih postal tako rekoč konvencija sodobnega gledališča oziroma dramskih besedil, šele z odslikavanjem različnosti življenja pa bo lahko ustvaril trdnejši spoj v identifikaciji z občinstvom.

Valter Dragan, Zvezdano Mlakar, Iva Babić, Jaš Fujs, Petra Govc, Matija Rozman, Mojca Kranjc, Toni Soprano Meneglejte, Ivica Buljan, Karl Ove Knausgard, Silva Čušin, Goran Vojnović, Benjamin Krnetić, Polona Juh, Marko Mandić, Mitja Vrhovnik Smrekar, Saša Pavček, Maja Končar, Uroš Fürst, Eva Jesenovec, Maja Sever, Rok Vihar, Janez Škof, Pia Zemljič, Gorazd Logar, Gregor Baković, Nina Valič, Vojko Zidar, Aleksandar Denić, Jakob Merkač, Merima Ćehić, Ivan Javornik, Brina Miholič

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 18. 1. 2024
Kako skopuštvo odzvanja danes?
Jaka Smerkolj Simoneti, 15. 1. 2024
Igralkina smrt in Alica
Jaka Smerkolj Simoneti, 4. 1. 2024
Vse tako, kot mora biti