Ana Obreza, 25. 1. 2023

Kakor v zraku tako na zemlji

Vladimir Bartol, Simona Hamer: NEKAJ V ZRAKU (AL ARAF). SSG Trst, 20. 1. 2023.
:
:
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia
Foto: Arhiv SSG / Luca Quaia

Vse je na svojem mestu. Vsak je na svojem mestu. Vsi so naravnost čudovito popredalčkani. Ali dobesedno: vsi so lepo in varno nameščeni v svojih omarah. A te dni, kot da jih odmerjeni prostorček pod soncem tišči … sonca kaj dosti videti ni in megla se je zalezla tudi v glave in duše ljudi. Omare postajajo pretesne za ustaljeni red, glave pretesne za običajne misli, duše za vsakdanja občutja.

Tudi Bartolovi kratki zgodbi Zadnje gibalo se je ob 120-letnici rojstva vsestranskega tržaškega pisca zahotelo iz običajnega mesta v zbirki zgodb Al Araf, kjer sklepa poslednji sklop zgodb – nebesne konstelacije so bile očitno ugodne – in zapisano je postalo odskočna deska za živahno odrsko uprizoritev. Literarna predloga zajema dogodke enega dneva in noči, ko štirje karakterji prestopijo svoje običajne meje in za kratek čas zdrknejo v obleko dotlej nepoznane persone. Vsevedni pripovedovalec z izostrenim očesom sledi vzgibom njihovih misli, čustev in čutov – in prav to s pridom uporabi in dramsko nadgradi dramatizacija Nekaj v zraku Simone Hamer. Pripovedi o teži v dušah ne obtežuje, temveč lajša, poudarjena humorna nota besedila pa dodatno podpira poglabljanje karakterjev in situacij. Bolj ko spoznavamo gibalce odrskih peripetij, bolj ko se z distance smejemo njihovim človeškim pomanjkljivostim, nečimrnostim in nečednostim, jasneje prepoznavamo odseve odrskih oseb in odnosov v onih, ki polnijo naša življenja zunaj varnega naročja gledališkega avditorija.

Zgodba sama se namreč dogaja slabih sto let tega, kar je s pridom izraženo v privlačni kostumografiji Mateje Čibej, ki oživlja duh časa, v katerem se je naraščajoča ekonomska in politična kriza poljubljala z džezovskimi zvoki in frfotavim svingom. Pečat tega duha nosi tudi scenografija s pahljačo izbranih rekvizitov in tapetnimi vzorci v notranjščini omar. Režiserka Anđelka Nikolić si je scenografijo zamislila kot kompozicijo omar, v praksi pa dosegla, da ni le idejno izvirna, temveč tudi zares učinkovita – tako v smislu služenja igri kot tudi tvorjenja pomenov. Česar se ne da pomesti pod preprogo, porinemo v temen kotiček omare, predalčkanje je osnova za normalno delovanje dogovorjenega reda stvari in ljudi; v omarah se skrivajo ljubimci in iz omar padajo okostnjaki. Režija in scenografija sta v predstavi Nekaj v zraku dobro umerjeni po meri besedila, ki se spogleduje z vodvilom in z mestoma skoraj burkaškimi razrešitvami šili ost pripovedi.

Medsebojna odvisnost, zakon privlaka in odboja, vzročnost in posledičnost se materializirajo v gibanju igralcev, ki zgolj pokorno sledi neznanemu »zadnjemu gibalu«. Vsak od njih ima svojo vlogo v svetu, ki jo mora izvršiti – pa najsi bo to vloga izkoriščevalca ali žrtve – eni obstajajo zaradi drugih in obratno.

Vsi štirje karakterji so povezani tako z vidnimi kot nevidnimi nitmi: uspešni podjetnik Anton Jedliček in njegova tajnica Vera, njegova žena Ilonka Jedliček in inovatorski nebodigatreba Leopold Stieglitz. Usoda – ki jo verjetno določa vreme ali kakšna druga sila iz zraka – vleče njihove niti: zbližuje jih in oddaljuje, da se trkajo in odbijajo, se privlačijo in združujejo. Nevidne niti, ki pomembno gradirajo komično v predstavi, postanejo občinstvu vidne po zaslugi uspešne koreografije Bojane Robinson. Medsebojna odvisnost, zakon privlaka in odboja, vzročnost in posledičnost se materializirajo v gibanju igralcev, ki zgolj pokorno sledi neznanemu »zadnjemu gibalu«. Vsak od njih ima svojo vlogo v svetu, ki jo mora izvršiti – pa najsi bo to vloga izkoriščevalca ali žrtve – eni obstajajo zaradi drugih in obratno.

Na premierski predstavi se je prav ta plat pokazala za še ne povsem usvojeno, kot da zvečine še malo manjka, da bi se mehanizem koreografiranih prizorov lahko dodobra utekel med igralci. In vendar: prizor, kakršen je ples tanga vseh štirih vpletenih ob harmoniki, prepriča, da se bodo tudi drobnejše gibalne akcije ob glasbi v medsebojnih interakcijah kmalu dodobra utekle. Pri vseh igralcih je tako bilo čutiti še malce spotikanja, kot da sta jim zmanjkala še dan ali dva, da bi jim celotna scenska partitura lahko med spanjem zlezla globoko pod kožo – zvečine pa so svoje delo opravili kratko malo očarljivo. Kdorkoli je določil zasedbo, je imel nadvse srečno roko: Primož Forte z gizdalinsko lahkotnostjo prepriča kot oblastni poslovnež, ki se ne obotavlja stegniti tac po objektu poželenja; Sara Gorše z nervozno nedolžnostjo, ki jo križa socialna in čustvena stiska tajnice Vere, vzbudi sočutje; Jernej Čampelj s trdovratno zaverovanostjo v lastno podjetniško mešetarjenje kot Leopold Stieglitz premeša že zdavnaj razdeljene karte usode in prinese nemalo smeha; Nikla Petruška Panizon je s koketnostjo, ki niha med razvneto strastjo in hladnim ravnodušjem, kot Ilonka Jedliček v svojem igralskem elementu. Četverico na poseben način povezuje peti nastopajoči, glasbenik Igor Zobin, ki je v predstavo vtkal svojo avtorsko glasbo na klavirju in harmoniki – prav glasba pa zelo točno določa tudi sam ritem predstave.

Lovljenje vetra vseh v male medsebojne igrice in veliko igro »zadnjega gibala« vpetih uspe Nekaj v zraku na humoren, ironičen način naslikati pokvarjeno človekovo plat, gonjo za materialnim in plehkost življenja, ki ne pozna drugega kot lastne koristi in užitek – v isti sapi pa razkriva tudi ozko možnost izbire družbeno šibkejšega. Nekaj v zraku prizemljuje stare zakone (ne)moči in na prijeten način poziva k razmisleku o manj prijetnih temah.

Bojana Robinson, Igor Zobin, Mateja Čibej, Primož Forte, Simona Hamer, Sara Gorše, Nikla Petruška Panizon, Anđelka Nikolić, Jernej Čampelj

Povezani dogodki

Ana Obreza, 16. 1. 2023
Pripovedovati – igrati – živeti!
Ana Obreza, 2. 12. 2022
Čigavo igro igrati?
Ana Obreza, 16. 11. 2022
Trojni odmev srhljivega krika