Čeprav se sodobna gledališča marsikdaj ponašajo s seksualno odprtostjo in osvobojenostjo, v okviru katerih se zdi, da je vse o seksu že povedano, je na gledaliških odrih govor o ženskem užitku in spolnosti, kjer patriarhalni, falocentični pogled nanju ne bi prevladal, še vedno zelo redek pojav. Zato je predavanje - performans v nastajanju z naslovom Spolna vzgoja II: Diagnoza + Consentire radikalna izjema, ki nas ponovno opomni, da intimno je politično.
Prvi del predavanja - performansa je namenjen vaginizmu, bolezni, ki jo doživlja prenekatera ženska, njeni simptomi pa se kažejo v bolečem spolnem odnosu ali popolni nezmožnosti slednjega. Sedeče v predavalnici Nove pošte (moških udeležencev je občutno premalo) poslušamo zvočni posnetek, ki parafrazira srečanje z ginekologinjo in seksologinjo Gabrijelo Simetinger. Zdravnica opisuje načine zdravljenja vaginizma, hkrati lahko poslušamo tudi pričevanja žensk s to boleznijo. Ob poslušanju zvočnih posnetkov zremo v Niko Rozman, ta na tla zliva lubrikante in kreme, po katerih se nato v črnih hlačkah in majici komično drsa, na razmazano packarijo polaga spodnje hlačke, nato pa se igra z vizualno podobo, ki jo ustvarja s pomočjo grafoskopa, ogledala in prosojnic. Na belih stenah si lahko ogledujemo različne oblike in tipe vulve, ki s svojim rožnatim barvnim spektrom v kombinaciji z zelenim odsevom dreves od zunaj ustvarjajo intimen, skorajda zasanjan prostor. To so podobe, na katere pravzaprav redko naletimo izven pornografsko izmaličene vsebine.
Kombinacija zvočnega posnetka in sicer ločene, a asociativno in tematsko povezane žive vizualne podobe prostora nam omogoča potopitev v svet ženske seksualnosti, ki pa je kljub pogovoru ženske z žensko patriarhalno naravnana. Vaginizem namreč lahko razumemo kot bolezen samo, če se strinjamo, da je za seks potrebna penetracija in da se kot človeštvo moramo s penetracijo reproducirati. Žal je ta misel v sodobnosti še vedno prevladujoča, njene problematike pa se zavedajo tudi ustvarjalke same, saj pomislijo na to, da bi vaginizem bolj kot bolezenski simptom lahko predstavljal upor podrejanju ženskega užitka proti moški penetrativni logiki. Vaginizem je tako razumljen kot bolezen le, če edini pravi užitek pripišemo penetraciji, ki bo svoj cilj dosegla z reprodukcijo.
Predstava tudi v drugem delu razpira kompleksno vprašanje ženskega užitka, tokrat manj biologicistično. Sprašuje nas, koliko je ženska želja popolnoma podrejena vzorcem seksualnosti, ki nam jih je izgradila zgodovina patriarhata, in ali čista želja, torej želja kot taka, sploh obstaja. In ker je odgovor na to zadnje vprašanje nikalen, nam predstava odpre pogled na intimnopartnerske odnose kot na reprodukcijo razmerij moči, vzorcev in izkušenj, ki smo jih v življenju doživele in jih afirmiramo kot užitek ali pa jih, nasprotno, popolnoma negiramo.
Kmalu zapustimo prostor, ki ga režiserka Tjaša Črnigoj že na začetku poimenuje Medenično dno, in se sprehodimo mimo zaodrja, kjer je razstavljen ginekološki stol, v dvorani pa se lahko zapletemo v viseče bele rjuhe in v mah na tleh. Stopamo vse do preddverja, kjer nam pot na ženske toalete onemogoča petje Tee Vidmar. Od tod se povzpnemo do tako imenovanega Nevarnega prostora, ki se nahaja v drugem delu stavbe in ki se tudi tematsko loči od prvega dela (Diagnoza). V nasprotju z nežnostjo prvega dela nas v Nevarnem prostoru pričakajo videi Nike Rozman, ki opisuje izkušnjo posilstva in se sprašuje o njegovi definiciji. Zvočni posnetki raznoraznih intervjuvank, ki so opisovale svoje izkušnje s partnerji, ki jim med spolnostjo niso prisluhnili oziroma so v ospredje postavili svoj užitek ali pa jih zlorabili, se spet prepletajo s fizično prezenco Nike Rozman. Ta vzdolž prostora razpira vreče zemlje in se obnje drgne tako, da kasneje s semeni na obdrgnjenih tleh zapiše besedo »Consentire«, konsenz, kar je tudi naslov drugega dela predstave. Ta se zaključi s kratkim nastopom bosih stopal Barbare Kapelj na klavirju, oba dela pa se na uprizoritvenoestetski ravni uspešno povežeta v celoto.
Predstava tudi v drugem delu razpira kompleksno vprašanje ženskega užitka, tokrat manj biologicistično. Sprašuje se, koliko je ženska želja popolnoma podrejena vzorcem seksualnosti, ki nam jih je izgradila zgodovina patriarhata, in ali čista želja, torej želja kot taka, sploh obstaja. In ker je odgovor na to zadnje vprašanje nikalen, nam predstava odpre pogled na intimnopartnerske odnose kot na reprodukcijo razmerij moči, vzorcev in izkušenj, ki smo jih v življenju doživele in jih afirmiramo kot užitek ali pa jih, nasprotno, popolnoma negiramo. Čeprav Spolna vzgoja II še vedno izhaja iz binarne logike spola in predpostavlja, da se vse ženske definirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, ter se posledično osredotoča predvsem na heteronormativne spolne prakse, je to vsekakor ena izmed pomembnejših predstav, ki odpira prostor za diskurz o tem, kako izmaličena je dandanes podoba naše seksualnosti. S političnim podtekstom, da je te prakse nujno in tudi mogoče spremeniti.