Naša doba buta ob bregove prisotnosti od besnenja za hitrostjo. Na gladini vsakdanjika se vsepovsod vrtinči od bliskanja praznih podob in v ušesih bobni od poenostavljenosti udarnih sloganov ter slabokrvne glasbe, ki ne dosega spodnje meje melodičnosti. Svoje misli doziramo po SMS-kapljicah ali pa jih pršimo po socialnih omrežjih. Plima razpršenosti je tako trdno zagozdena v nas, da smo na vsak način pripravljeni preganjati oseko. Hrepenimo po mogočnosti ocena, (pre)prostem toku reke in bistrini izvira, a ob uplasteničenosti vode se vsi ti zdijo oddaljena iluzija, sanje nedolžnosti, optimizem pravljic.

Skupaj s pomladno polnimi potoki so v Ljubljano pritekle zgodbe. Na 27. Pripovedovalskem festivalu je bilo moč prisostvovati vrsti večerov, ki so pod skupnim naslovom Morje v meni med poslušalstvo naplavili bogastvo zgodb z vsega sveta in v valovih pripovedi ob avditorij plivkali s sporočili upanja. Upanja, da so sklenjenost, celost in red mogoči, pa čeprav šele po težavni poti in le za trenutek, preden se ravnovesje naslednjič zamaje – in se začne nova zgodba. Novo zgodbo programskega vodenja je letos začela tudi Tjaša Koprivec Vuga (s svetovalno podporo prejšnje vodje Špele Frlic), ki je osrednji tok tokratne edicije prepoznala v vodnem elementu in kipenju ženskih glasov.

Od pripovedovalk prvi zažubori glas Anje Štefan, ki je zgodbe za pripovedovalsko predstavo Živa voda zajela v slovenskem in svetovnem pravljičnem izročilu. Za vodilo izbora sta ji bila motivika vode in osrednja vloga ženske junakinje. Nanizane zgodbe se izlijejo skozi pripovedovalko in kljub zaključenosti vsake posamične pravljice stečejo brez kakršnegakoli (dramaturškega) zatikanja. Poslušalstvo srka ljudske pripovedi o otrocih, ki so za mamo perico izprosili toplo vodo v potoku, pa o hčerki, ki ji uspe bolnemu očetu priskrbeti žive vode, o vili, ki se zaljubi v nezvestega pastirja, in o kralju, ki za ženo vzame beračico, s katero skupaj zajemata ob izviru, o kralju Arturju in tem, kaj imajo ženske najraje, pa o piškavih skopuljinih nasvetih in odločnosti njene mlade nosačke rožne vode.

Na odru sta velik šop rožmarina in stol, a pripovedovalka se nanj ne usede niti za trenutek. Po prvi pravljici odloži tudi naglavni mikrofonček, kot bi hotela pripoved podajati še neposredneje. Pripovedovanje ne pozna četrte stene, saj brez (takojšnjega) sprejema izgubi pravi smisel. Draž pripovedi je prav v živopretočni povezavi med pripovedujočim in poslušalci. Pripovedovalec bi rad presenetil in poslušalci si želijo presenečenja, pripovedovalec bi rad vznemiril in poslušalci hrepenijo po vznemirjenosti, pripovedovalec bi rad pomiril in poslušalci hlepijo po pomirjenosti. Govor Anje Štefan je tekoč in lepo oblikovan, z nežno naklonjenostjo razgrinja zgodbe oseb od nekoč in nekje. Pozornost poslušalstva drži s preciznim potekom napenjanja in sproščanja, zapletanja in razpletanja, obenem pa ga vabi, da na platno svoje domišljije svobodno slika po vodstvu njene pripovedi. Organsko zlitje pripovedovalkinega načina podajanja z vsebino in sporočilnostjo zgodb iz globine ljudskega spomina poslušalstvo navda z občutkom, da je zgodba tista, ki pripovedovalko vodi pri oblikovanju poudarkov in premolkov ter spregovori tudi v jeziku rok in dlani, pogledov in oči.

Pripovedovanje ne pozna četrte stene, saj brez (takojšnjega) sprejema izgubi svoj pravi smisel. Draž pripovedi je prav v živopretočni povezavi med pripovedujočim in poslušalci.

Pripovedovalka pri svojem nastopu ne vstopa v nobeno vlogo – in vendar se zastre s tančico pripovedovalske persone. Ali z besedami Špele Frlic: »Način pripovedovanja je prav tako vezan na temperament pripovedovalca, kar lahko dela interpretacijo zelo osebno. Ne govorim o privatnosti, bolj o majhnem razkoraku med človekom in njegovo pripovedovalsko prezenco na odru. Osebno mi je ljubše, če na odru ne privzemam vloge, temveč zgodbo povem dokaj iz sebe« (Dialogi, let. 59, št. 9).

Osebno ljubšemu načinu pripovedovanja je Špela Frlic ostala zvesta tudi v spletu balkanskih čudežnih pravljic, naslovljenih Dekle, obljubljeno soncu. V kratkem uvodu mehko utemelji izbor pričujočih ljubezenskih zgodb, nato pa se napoti v jedro pripovedi. Za podajanje zgodbe so na odru Štihove dvorane postavljeni štirje mikrofoni; trije v ospredju in eden v globini, ob sedežu, med glasbenicama dua All string detached. Za vsako izmed štirih zgodb ima pripovedovalka tako drugo prostorsko sidrišče, iz katerega zgodba vzpluje proti občinstvu. Topla osvetljava oranžno-rdeče-rumenih tonov skupaj z iskrivo toplino pripovedovalkinega glasu in šarmom njenega nastopa ustvarja občutek varnosti in ljubeče sprejetosti, čeprav so izbrane pravljice neolepšane. V njih namreč kar vrvi od zapletov in težav, ovir in preizkušenj, napetosti in negotovosti – ter celo srhljivosti.

Pripovedovalka dramaturgijo večera ključno zaznamuje z odločitvijo, da pripoved prvih treh pravljic prekine na točki zadnjega zapleta. Grofič kot napovedano pozabi svojo mlado čarovnico, Sonce se maščuje prelepi Nasti, mrtva kraljična in stražar, s katerim sta se za življenja ljubila, se soočita. Poslušalstvo obvisi in konec zazeva nerazrešen – besedo pa povsem prevzame duo All strings detached (glasbenici sicer z drobnimi zvočnimi efekti občasno vsebinsko dopolnjujeta pripovedovanje in z valovanjem glasbe poglabljata vzpostavljeno vzdušje). Močna izpovednost obeh vokalistk se izriše ob spremljavi elektroakustične kitare in električnega basa ter se zavrta v emotivno središče poslušalcev. Zven z elektriko ozvočenih inštrumentov, glasov, tako pevk kot pripovedovalke, posredovanih z mikrofoni, in pa tudi besedila pesmi v angleščini podarijo starim zgodbam s področja nekdanje Jugoslavije nov sij. Brezčasne pravljice obžarijo z nadihom sodobnosti in pritrdijo relevantnosti njihove prisotnosti v zdajšnjosti. Četrta pravljica o kraljeviču in drobni vili, povedana v enem zamahu, je otožnega sklepa; za njo pa nam pripovedovalka enega za drugim izroči še prej zadržane zaključke zgodb. Postavljene pike harmonizirajo krizno dogajanje in v dvorano prinesejo zadoščenje ponovno vzpostavljenega reda.

Prisostvovanje pripovedovalskim predstavam od občinstva zahteva drugačno zbranost od običajne gledališke predstave. Možnost distanciranega opazovanja in hladnega motrenja dogajanja na odru odpadeta. Če bi radi sledili toku zgodbe, moramo vanj zaupljivo stopiti in se prepustiti vodstvu besede. Dih in duh besede, ki se udejanja po glasu in telesu pripovedovalke, nas tedaj z lahkoto reke, ki ve za svojo smer in cilj, vodi do izteka zgodbe v morje pripovedi. In kako dobro to dene – prepustiti se modrosti življenja, biti nošen v naročju njene vode! Povsem poln avditorij tako ne preseneča, temveč pričuje o veliki žeji po ponovno odkritem sladkovodnem izvirku … po teku v koraku z vedočo reko … po spoštljivem potapljanju v globine ocena.