Zaslišita se glasen trušč ter vpitje, ki pa ne prihajata s tribune sicer nabito polne dvorane Plesnega teatra Ljubljana, pač pa iz zaodrja, skozi vrata katerega pridejo Petra Peček, Manca Trampuš in Alja Lacković. Videti so kot rokerske zvezde, ki so se ravno poklonile vreščečim množicam, kar vzpostavi prvega v nizu protislovij, ki ga bodo naslednjo uro preigravale: začetek predstave - konec predstave; poklanjanje oboževalcem - zadržano občinstvo; rokerski življenjski slog - prekarizacija življenj umetnic v kulturi. Ko zaprejo vrata in se obrnejo, zagledajo nas – stvarno občinstvo. Jeba. Ozrejo se še na nasprotno stran dvorane in zagledajo naslove člankov iz dnevnega časopisja, ki se plastijo v kaotično kakofonijo (video Kristina Kokalj, tehnična pomoč in oblikovanje luči Janko Oven). Jeba. Telesa plesalk se začno nenadno krčiti. Kontrakcije mišic ob sklepih, kot bi jih tiščalo na malo potrebo, nakazujejo na nelagodje. Slednjega ne proizvaja osebna korporealna okoliščina, pač pa družbena situacija, ki povsem biopolitično vpliva na prvo.

Materija uprizoritve tako kot material zanjo sta materialistična – črpajoča iz materialnih okoliščin, v katerih ustvarjajo članice kolektiva YEBBA in sodobnoplesna scena nasploh. Da umetnice lahko ustvarjajo, so za vse same: privabljajo občinstvo, pripravijo in pospravijo sceno in kostume, zraven pa opravljajo še množico podpornih poklicev. Medtem ko si ne moremo predstavljati, da bi nam vabilo na svojo predstavo v kakšnem SNG-ju poslal sam prvak ali pa da bi na premiero v taistih gledališčih zakusko spekla kar direktorica. V nevladnem sektorju je to že samoumevno, zato je opozarjanje na to nepravičnost angažirano in nujno. Nakazuje pa tudi na naravo delovnih procesov, usmerjenih v raziskovanje in kolektivnost, ki je tudi v ozadju nastanka kolektiva YEBBA. Plesalkama Peček in Lacković se v slednjem pridružuje glasbenica Trampuž, odrski rezultat njihovega dela pa kaže tako glasbeno kot plesno ozadje, ki je izvedbeno prilagojeno obema zvrstema. Trampuž ne le muzicira, Peček in Lacković ne le plešeta, vse se preizkusijo v vsem (in v še čem) ter so pri tem tudi povsem suverene.

Materija uprizoritve tako kot material zanjo sta materialistična – črpajoča iz materialnih okoliščin, v katerih ustvarjajo članice kolektiva YEBBA in sodobnoplesna scena nasploh. Da umetnice lahko ustvarjajo, so za vse same: privabljajo občinstvo, pripravijo in pospravijo sceno in kostume, zraven pa opravljajo še množico podpornih poklicev.

V nadaljevanju uprizoritve LP nastopajoče pobrišejo prah v dvorani, narežejo sirčka in kruha, ga prinesejo občinstvu in šele takrat začno plesati. Drugi prizor, kot vsi nadaljnji, je – četudi soroden po tematiki – mizanscensko povsem drugačen od prvega, kar redko opazimo v plesnih predstavah. Njihovo sosledje prej sledi koncertni ali kabaretni dramaturgiji, le da nima enega konferansjeja. Sam gibalni material prav tako ni sodobnoplesen v svoji postopkovnosti, bolj v smislu gledališkega znaka, po katerem identificiramo nastopajoče kot plesalke. Njihovo gibanje kljub temu preveva plesni trening, od optimizacije enih gibov do elegantnosti drugih. Pri tem velja izpostaviti nekoliko šibkejši zaključni prizor, kjer ples Lacković in Peček postane celo nekakšna parodija sodobnega plesa. Ko se plesalki ob glasbeni spremljavi Trampuž zvijata v ekspresivni maniri, se verbalno sprašujeta o svojem početju: »A je to dovolj konceptualno?« S tem nagovarjata trende, ki naj bi bili v praksi trenutno in, bolj valorizirani ter tako skladni z materialnimi okoliščinami, v katerih ustvarjata.

Skladno z duhom časa, ki preveva sodobnoplesno polje, je osladnost – če že ne za slabiče – dojeta kot nekaj za naivneže, cinizem pa je tisti, ki naj bi zaznamoval realiste. Takšno vzdušje najbolje pričara tudi najbolj impresiven prizor, pri izvedbi katerega se trojici iz občinstva pridružita še gostji Kaja Janjić in Teja Bitenc, obe že preizkušeni kabaretistki (prva je denimo blestela v Kabaret Tiffany presents: Art,druga pa v Dragi drago 2.0). Četudi prizor ni optimalno ozvočen in komponiran, je zvočna slika zelo razgibana. Kadence, krešendi, zakasnitve, premori in parlandi na melodično podlago Velikega zapravljivca ustvarijo pripoved o tegobah samozaposlenih v kulturi, tj. zaposlovalcev in delavcev. Funkcija države izpade če že ne povsem zvodniška, pa omogočevalska izkoriščanja in izčrpavanja, v katera so pahnjene umetnice. Stavki, kot so »sem klicala na FURS, pa so mi rekl, da to pa samo ena gospa v Mariboru dela«, tvorijo anekdotične osebne pripovedi, ki pa imajo široko polje resonance. Vsem tegobam in negotovostim statusa navkljub pa song kulminira v pompoznem »Samozaposlena v kulturi bom!«, ki se vrača v naivna pričakovanja, ki so jih umetnice imele ob vstopu v polje, ki ga res ljubijo.

Če je nekako splošno sprejeto, da premiero obiščejo predvsem sodelavci, prijatelji in družinski člani, ki so bili po občutku pišočega prav tako vsi s scene, ki so ji obravnavane tegobe poznane. Ne zgolj premiera, ampak tudi njena edina načrtovana izvedba se je tako izkazala kot dogodek scene za sceno. Tako se ustvarjalke niso obremenjevale z razlaganjem tematike, ampak so jo lahko naslavljale že v drugi dimenziji. Čeprav niso ponudile nobene rešitve zanjo ali prepričale koga, ki že ne bi bil prepričan, so se svojemu položaju v povsem kabaretni maniri vsaj nasmejale. Tudi smeh pa je zarezoniral v občinstvu, kar je v času cinizma še kako dobrodošlo.