Zgodba Marte Paulin - Brine je pretresljiva zgodba o plesalki, ki gre v partizane, tam pa ji na pohodu XIV. divizije zmrznejo noge in ne more nikoli več plesati. To bi bila lahko zgodba o plesalki, ki je žrtvovala ples za neko domnevno višjo idejo. Toda ne – v vsej tej strašni zgodbi je najbolj pretresljivo to, da jo je Brina doživela kot skrajno radikalizacijo samega plesa; in o tem, kaj so ji pomenili partizani, največ pove njen glas na koncu predstave Brina, ko slišimo njeno čudovito pripoved na njenem edinem ohranjenem zvočnem posnetku; tam njen glas reče, da je šla »v partizane, hočem reči, med ljudi«.
Brina ni šla v partizane kot plesalka, ki bi pustila ples ob strani, ker bi se žrtvovala za višje cilje, ampak ji je bil najvišji cilj prav ples. Ples sam je bil žrtvovanje, ona pa ni bila žrtev, ampak tista, ki žrtvuje. Tako je bila posvečena plesu, da je v odhodu v neznano videla možnost, da gre v plesu do konca. Slutnja nečesa novega, ki jo je nosila v sebi po prvem javnem nastopu, ko je bila Evropa že v svetovni vojni, je obetala, da se uresniči v tej novi situaciji. Glas na zvočnem posnetku pripoveduje o izkušnji, kako se med nastopanjem pred soborci in soborkami v naravi, ko ni nobene opore v odru, izkušnja plesa neizmerno stopnjuje, kako roke nenadoma segajo čez vrhove dreves, vse se neskončno poveča, sama pravi, da iz enega giba nastane cel pohod. Beseda pohod v njenih ustih v tej situaciji ni metafora; prestala je pohod, ki jo je pripeljal na rob smrti. In celo najhujše, kar se ji je zgodilo, je v spominskem zapisu opisala kot stopnjevanje svojega plesa. Ko so ji zmrznile noge in je morala ležati, ko jo je soborka zdravila, je nenadoma plesala v mislih – in tisti ples, ki ga je odplesala samo v mislih, je doživela kot najintenzivnejši, najresničnejši, najtotalnejši ples svojega življenja. V plesu je šla tako do konca, da ples na koncu ne potrebuje niti telesa.
Tako je Brina postala arhetipska figura. Poosebljenje plesa, ki je šel do konca, in ena najbolj legendarnih osebnosti slovenskega partizanstva, tega po eni strani še posebej heroičnega in po drugi strani še posebej travmatičnega poglavja slovenske zgodovine, ki je bilo tako intenzivno in tako strašno, da ga ljudje še danes ne morejo doživljati kot preteklost.
Zaradi vsega tega je bilo narediti gledališko predstavo o Brini vsekakor zelo tvegano. Prav danes se spet dogajajo zelo nebulozne mitologizacije partizanstva, ki to, kar poveličujejo, z neinteligentnim in nekritičnim pristopom najbolj razvrednotijo. Bara Kolenc in Leja Jurišić sta se s svojim pristopom zavestno izogibali takim nevarnostim in se jim tudi uspešno izognili. V predstavi se izmenjujeta dva različna pristopa, prvi teži k sublimnemu, drugi pa vse skupaj deziluzionistično komentira in dekonstruira, verjetno nekoliko tudi v strahu, da bi čista sublimnost vse skupaj preveč »mitologizirala«. Tako daje predstava konceptualno na trenutke vtis nekakšnega oklevanja, ki pa ga lahko razumemo kot skrajno poštenost in odkrito spraševanje, kako sploh pristopiti k taki témi. A tudi nekaj najsublimnejših trenutkov predstave nastane iz nenavadnih srečanj na videz nezdružljivega. Tak je prizor, ko se srečata Gounodeva Ave Maria in himna XIV. divizije – ob tem pa doživimo čudovit ples, ki ga plešejo lasje Leje Jurišić. V prizoru s teksti, zamrznjenimi v ledene bloke, razpadajočimi, ko jih hočemo izviti iz ledu, da bi jih prebrali, pa je vzpostavljena izjemna metafora našega odnosa do neulovljive preteklosti. Vendar pa prav to neulovljivost še močneje občutimo v trenutkih največje identifikacije, ko plesalki na odru plešeta vsak svoj ples, ki impersonira Brinin ples onkraj vsakega posnemanja. Prav ob tem, da Brino hkrati impersonirata dve osebi, ki imata povsem različen odnos do odra in povsem različna načina plesa, se v predstavi še posebno močno zavemo, kako Brine ne moremo poistovetiti z nobeno od nastopajočih oseb – njena prisotnost je nekaj, kar se prav zato toliko močneje nevidno vzpostavlja v napetosti med njima.
Neka nevidnost je povezana tudi z mojimi osebnimi spomini na Brino. V prvih letih mojega življenja je bila prijateljsko povezana z mojo mamo in takrat sem jo velikokrat videl, vendar v spomin ne morem priklicati njene podobe, zato pa hranim knjižico, ki mi jo je takrat podarila in mi vanjo napisala posvetilo. A moje najintenzivnejše srečanje z njo je bilo povezano z mojim nekoliko poznejšim navdušenjem nad kaktusi in sukulentami. Imela je veliko kaktusov in sukulent in nekoč mi je prek svojega sina podarila cel kup sadik, jaz pa sem ji v zahvalo napisal in naslikal knjižico pesmi o kaktusih in sukulentah. Med njimi je bila pesem o saguaru, ki v puščavi kljubuje smrti. Ta kaktus me je nedavno spet popolnoma prevzel – in puščavo sem zagledal povezano s snegom, v katerem se je znašla Brina. O tem sem napisal pesem, ki sem jo malo pred premiero predstave Brina pokazal Leji Jurišić – in bil sem presenečen in počaščen, ko se je znašla v predstavi.
Puščava in sneg. Na videz največji nasprotji, ki pa ju povezuje čistost. Brinin lik zame pooseblja absolutno čistost, ker je šla Brina v plesu do konca.
15. X. 2019
***
Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.