V Stari mestni elektrarni - Elektru Ljubljana nas je 10. oktobra 2019 Bara Kolenc v sodelovanju z Lejo Jurišić »sprejela« v kar tri prostore. V uvodu smo vstopili skozi zadnji del odra, ki ga je od sprednjega (glavnega) ločevalo platno, na katerem smo strmeli v projicirano fotografijo iz časa druge svetovne vojne, na kateri je plesalka Marta Paulin - Brina s svojim solo s(v)obodnim plesom vedrila partizane. V prvi prostor za platnom sta se nastopajoči med predstavo vračali, kot bi se vračali v preteklost. V drugem (prednjem) prostoru so nas pričakali, ob strani posedeni, člani tehnične ekipe, v tretji prostor pa smo se, večinoma na tla, posedli gledalci. V vse tri prostore sem se počutila sprejeto zaradi podrte četrte stene med nastopajočima, tehnično ekipo in publiko. Predstavo označujem za zelo sodobno prav zaradi organizirane sproščenosti med nami ter vidno neposredno prisotne celotne tehnične plati, ki jo je ekipa vnesla na oder. Ob tem naj opozorim na star pisalni stroj, ki je sodobne medije povezal z zgodovinskim ozadjem partizanke Brine.

Z organizirano sproščenostjo mislim predvsem na številne nasmeške in iskrene navale smeha, ki sta jih, kakor tudi žganje v steklenici, »servirali« nastopajoči, na fizično prisostvovanje tonskega mojstra v enem od njunih odigranih prizorov, na neprikrito »tečnost« (angl. annoyance) Leje Jurišić ob preveliki čustvenosti ob branju Kajuhove poezije, na vpogled v njuno »zaodrje« (na odru med tehnično ekipo) in na mnoge druge značilnosti predstave, ki so me sprostile in povečale mojo zmožnost sledenja in razumevanja vseh vmes prebranih informacij.

Brinino usodo pomrznjenih prstov na nogah, zaradi katerih ni zmogla kasneje nikoli več plesati, smo lahko prepoznali že v zamrznjenih listih papirja, s katerih sta brali, prav tako pa so dali zamrzniti mikrofon, kar mi je vzbudilo radovednost ob tem, ko je Bara Kolenc z njim udarjala ob tla. Mikrofon, dobesedno zamrznjen v kocko ledu, je ob udarcih ob tla izzival prijetne, spevne zvoke, ki mi jih je kasneje uspelo prepoznati med predvajanjem partizanske pesmi – kot bi tonski mojster »ujel« pesem v zaledeneli mikrofon – kot nam samim uspe le redke sledi iz preteklosti »ujeti« in arhivirati za danes.

Bara Kolenc in Leja Jurišić sta predstavljali Slovenki, ki živita sto let narazen. V Barinem začetnem solu je čutiti Brinino nežno, krhko postavo, ki želi odstopiti od baletnih form in seči po svobodi. Ta ženska je še vedno ženska konservativnih okoliščin, ženska v tanki obleki, ki ji izrisuje vso ženstvenost, ženska, za katero se bojiš, da jo bo kruti svet vojne ranil in poteptal pod težkimi vojnimi škornji, v kakršnih je tudi sama plesala. Poslušali smo originalni avdioposnetek (arhiv RTV Slovenija), kaj plesalka doživlja in dela, ter se tako lažje približali življenju, kakršno je živela.

Svoboda gibanja na neravnih naravnih tleh je predstavo peljala v gibalno improvizacijo. Tovrstno svobodno improvizirano gibanje sem prepoznala v Lejinem (katere kostum je aktualen in športen, odmaknjen od nedolžne obleke) močnem maskulinem solu plesu, ki ni poosebljal le Brinine borbenosti, temveč se je bolj nanašal na večjo trdnost položaja sodobnih žensk danes. Močna ženska. Glavna ženska. Borka.

Predstava Brina vsebuje veliko besedila in informacij, s čimer gledalca ogromno nauči, prav tako pa ga »nahrani« z različnimi žanrskimi prvinami: s plesom, pesmijo, poezijo, igro. Brina je bila po mojem mnenju utemeljeno umeščena na festival Mesto žensk, saj z enakopravnostjo žensk povleče kar nekaj veliko vzporednic. Predstava je iz arhivov izbrskala nekatere pomembne dragulje slovenske zgodovine, pomembne tudi za nastanek sodobnega plesa v Sloveniji, zaradi česar bi morala biti vidna znova in znova in še velikokrat.

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.