Tjaša Črnigoj je v zadnjem letu s svojo feministično prakso dokumentarnega gledališča zagotovo izoblikovala lasten, individualen podpis. Tega sestavljajo predvsem raziskovanje ženske seksualnosti in njene osebne ter družbenopolitične zgodovine, kazanje in pripovedovanje kot vodilna principa za razvoj zgodbe, uporaba fotografij in zvočnih posnetkov, kar je nasploh značilno za dokumentarno gledališče ... Na vizualno-scenografski ravni pa se režiserka podpisuje z uporabo grafoskopa, igranjem z njegovim zrcaljenjem, odboji senc in svetlobe. Grafoskop, sestavljen iz sferičnega zrcala in leč, je namreč stalni element predstav, hkrati pa poveden simbol, ki vključuje ogledalo, ki ga lahko razumemo tudi kot metaforo za gledališče, asociira na razredni pouk generacije, ki je v šolo hodila na začetku tisočletja, hkrati pa spominja tudi na raziskovanje, branje in brskanje po arhivih.
Režiserka predstavo Punce razume kot diptih zadnjega dela Spolne vzgoje II, Borbe. Če je bila Borba usmerjena v raziskovanje uveljavljanja in uzakonjanja reproduktivnih pravic, predstava Punce temelji na osebnem spominu igralk, njihovih mam in babic. Predstavi se v tej razliki med seboj dopolnjujeta, materialnost papirjev, časopisov, člankov, zakonov in izjav predstavlja protipol nematerialnosti človeškega spomina, omejenega na življenje spominjajoče se osebe. Poleg dopolnjevanja pa je v Puncah prisotno tudi ponavljanje, predvsem to velja za nekatere podatke, ki smo jih slišale že v Borbi, ter za prizor obešanja krvavih spodnjic.
Punce zgodb ne zaključijo s hvalospevom liberalne kapitalistične sodobnosti, temveč opozorijo na repatriarhalizacijo družbe.
Na oder tokrat stopijo vse štiri članice reškega Kolektiva Igralke (Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol, Vanda Velagić), ki v pripoved ves čas vpletajo elemente samonanašalnosti, saj skupaj z zgodbami njihovih mam in babic slišimo še njihov lastni raziskovalni proces in prepreke, ki so jim onemogočale, da bi od svojih prednic dobile informacije o seksualni vzgoji in izkušnjah, pridobljenih v času njihovega odraščanja. Podobno kot pri predstavi Babice, ki jih je ista zasedba ustvarila pred dvema letoma, kjer so se ukvarjale s starejšimi ženskami, ki za dodaten zaslužek na Reki zbirajo plastenke, tudi tokrat uporabljajo telefonske posnetke mam in babic, kjer nekatere odkrito spregovorijo o prvem seksu in tudi o tem, zakaj se po nepričakovani zanositvi niso odločile za splav. Intimne pripovedi žensk odsevajo takratno patriarhalno družbo, pri čemer na koncu predstave ne moremo trditi, da ji sledi napredek liberalne, emancipirane družbe, prej obratno.
Bela podlaga na tleh Nove pošte se polni s krvjo in raznoraznimi predmeti, ki delujejo kot koščki asociacij in kot vstopne postaje za razširitev pokrajine predstav in spominov občinstva. Takšen je predvsem prizor Anje Sabol, ki s pasom tolče po lužici krvi, ključni element tega prizora pa je njegovo trajanje in ponavljanje. Po drugi strani je bela podlaga tudi prostor za komično, na primer za polaganje figuric Sendi Bakotić, s katerimi prikaže vse svoje moške, ki so ji obogatili seksualne izkušnje. Igra niha med neemocionalnostjo pripovedovanja in popolno emotivno potopljenostjo v žalostno vsebino, prizori na odru so v nekaterih delih predvidljivi, nekateri pa nas presenetijo z neskladnostjo besede, glasbe in govora. Kri, tradicionalna hrvaška noša (kostumografija Tijane Todorović), v katero so oblečene vse štiri igralke, in otožna glasba delujejo kot estetizacija nasilja, postjugoslovansko oziroma balkansko družbo predstava namreč reprezentira kot tragično, vlogo ženske v njej pa predvsem kot žrtev. A prav zaradi dokumentarnih, samonanašalnih, pripovedovalnih, torej potujitvenih elementov nam predstava onemogoča popolno identifikacijo in potopitev vanjo. To delo pa je istočasno treba brati v razmerju do Borbe, ki se je osredotočala predvsem na izborjene reproduktivne pravice in ki področje Balkana predstavi skozi prizmo emancipacije.
Punce zgodb ne zaključijo s hvalospevom liberalne kapitalistične sodobnosti, temveč opozorijo na repatriarhalizacijo družbe. Delanje splava na Hrvaškem je veliko bolj oteženo kot v času socializma, stigma in poniževanje pa skorajda podobna tistima v času njihovih babic. Zgodbe anonimnih sedemnajstletnic z Reke, s katerimi so ustvarjalke zaključile osebne pripovedi, do neke mere predstavljajo protipol preteklosti, po drugi strani pa iz njihovih ust še vedno lahko zaznamo (večni?) sram in elemente stigme. Konec predstave odpira prostor za novo temo, sprašuje nas, kako biti mladostnica danes, ko se izborjene reproduktivne pravice vse bolj krčijo.