Jatun Risba je interdisciplinarna in transmedijska ustvarjalka, ki je že od vsega začetka osredotočena na svoje telo in raziskovanje različnih stanj zavesti. Pri tem uporablja najrazličnejše radikalne prijeme, kot je ekstatični ples do popolne onemoglosti ali pa dolgotrajno mirovanje v isti legi. Medtem ko je ekstatični ples pred nekaj leti »uprizorila« pred sodiščem v Strasbourgu, ko je s serijo nekontroliranih gibov pokazala, da ima telo svoj um, ki s preklopom v druga stanja zavesti omogoča katarzično praznjenje in intuitivno razodetje, ki ga ni mogoče opisati z omejenim besednim zakladom, je v seriji performansov Be-coming Tree (P-ostajati drevo), ki ga je v živo prenašala prek spleta, pokazala, kako so določena »prisilna« telesna stanja lahko priložnost tako za iskanje stičišč med človekom in naravo kot za življenjsko lekcijo o iskanju ekstaze skozi umiritev in prizemljitev.
Enourno ležanje na visečem drevesnem deblu v vseh štirih letnih časih (gre za sklop štirih video del, posnetih v gozdu Panovec na obrobju Nove Gorice) si lahko predstavljamo tudi kot svojevrstno meditacijo o življenju in smrti, poglabljanje zavesti o prepletenosti vsega živega in umirajočega, o počasnem razkrajanju, kompostiranju in recikliranju žive snovi, ki nikoli docela ne izgine, temveč se vedno pretvori v nekaj drugega, pa četudi je to zgolj minimalni gib ali spominski odtis v rastlinski celični strukturi. Golo telo performerke, ki se v procesu vedno bolj zliva z drevesom in se vživlja tako v upočasnjeno dojemanje časa in občutenje lastne minljivosti kot tudi v zavedanje prepletenosti vseh živih bitij, začuti na trdi drevesni skorji celo paleto najrazličnejših občutij – od nelagodja zaradi negladke površine, polzečih insektov in (pre)nizkih ali visokih temperatur do ugodja ob popolni predaji situaciji takšna, kot je – tukaj in sedaj. Performans Be-coming Tree, ki se je začel 30. aprila 2020 kot performans v trajanju, je sčasoma doživel nadgradnjo in občo kolektivizacijo. V projekt sta se kot facilitarki vključili dve live art umetnici iz Anglije – Danielle Imara in O. Pen Be, kar je sprožilo serijo online Live Art dogodkov, ki so prvo leto vključevali več kot 100 sodelujočih iz šestih kontinentov. Svojevrstno nadgradnjo tega performansa predstavlja tudi performans Be-coming Cow (P-ostajati krava), ki je nastal v okviru umetniške rezidence v kulturnem centru Záhrada v Banski Bistrici na Slovaškem poleti 2020 kot rezultat tridnevnega sobivanja z dvema kravama z bližnje kmetije. Spet gre za razširjanje zavesti in odnosa do živih bitij na več nivojih, ki vključuje tudi spoštovanje in poistovetenje z govedom ter umeščanje tovrstne zaznave realnosti v svoje konceptualno polje.
V polurnem performansu z naslovom Intimacy of Otherness, ki smo ga imeli priliko videti 6. junija v Špitalski kapeli v Celju, pa avtorica s predvajanjem videoposnetkov povzame večino svojih performansov in jih umesti v specifičen čas in prostor z namenom opozoriti na dejstvo, da drugi kot Drugi ne obstaja, kar izpričuje tudi njena izjava, ki jo objavi tako na spletni strani kot v vabilu na dogodek: »Navsezadnje ni drugega. Drugi je del nas in jaz ga bom v celoti in nežno zajel-a.«
Absorbiranje drugosti, drugačnosti skozi »kožo« drevesa ali živali ne pomeni absorpcije tujka v lastno telo, temveč vrhunec duhovnega uvida, da smo vsi eno – del neskončnega organizma, ki prežema vse plasti naše realnosti. Zato nas ne čudi, da Jatun Risba svoje telo podvrže eksperimentu z enako mero predanosti in ekstaze tako v osrčju pravnega telesa Evropske unije kot tudi v majhni kapelici sredi Celja, kjer je po performansu potekal pogovor med njo in lokalnimi prebivalci.
Absorbiranje drugosti, drugačnosti skozi »kožo« drevesa ali živali ne pomeni absorpcije tujka v lastno telo, temveč vrhunec duhovnega uvida, da smo vsi eno – del neskončnega organizma, ki prežema vse plasti naše realnosti. Zato nas ne čudi, da Jatun Risba svoje telo podvrže eksperimentu z enako mero predanosti in ekstaze tako v osrčju pravnega telesa Evropske unije kot tudi v majhni kapelici sredi Celja, kjer je po performansu potekal pogovor med njo in lokalnimi prebivalci. Ko na nezavedni ravni »ozavestimo«, da med nami in Drugim, lokalnim in globalnim, posameznim in kolektivnim, bolnim in zdravim, gibljivim in statičnim ni (razen v retoričnem smislu) nobene razlike, se proces regeneracije in samozdravljenja našega telesa/duha lahko začne. In performans Intimacy of Otherness spregovori prav o tem – o samozdravljenju multiple skleroze pa tudi celega niza duševnih tegob (od anksioznosti, depresije, samopoškodovanja do spolne diskriminacije), ki jih je avtorica prestala med odraščanjem in kasneje v boju z medicinskim aparatom, ki je njeno telo obravnaval strogo z vidika mehanicistično-tehnicističnega ustroja sveta. Risba, ki je zaobšla medicinsko-farmacevtsko paradigmo – s pomočjo rednega telesnega treninga in somatske prakse interesse, ki združuje spontani gib in glas – je med leti 2012 in 2019 doživela transformacijo tako z vidika »bolnice«, vnaprej obsojene na vedno bolj paralizirano življenje, kot z vidika umetnice, ki izkuša različne življenjske habitate in stanja zavesti, da bi skozi druge oz. drugost našla samo sebe.
Performans Intimacy of Otherness se začne s prihodom performerke na prizorišče – njeno golo telo je prevezano z nekakšnimi krvavimi vrvmi, ki simbolizirajo na eni strani prihod menstruacije, ki nastopi po koncu procesa samozdravljenja, po drugi pa napeljuje gledalca na sugestibilno povezavo med seksualnostjo in nasiljem. Risba se lahkotno sprehodi do petih lesenih debel, ki se – prerezana v isti višini – nahajajo v ravni vrsti pred občinstvom, in se nanje flegmatično uleže. Za njo zagledamo serijo videoposnetkov performansov, ki so bili narejeni v zadnjih desetih letih; v ozadju slišimo računalniško generiran glas, ki nam v angleščini prebira besedilo, ki je v osnovi Risbina življenjska zgodba in opisuje travmatično odraščanje z izkušnjo samopoškodovanja, spolnega nasilja, zlorabe substanc ter diagnozo multiple skleroze, s katero se je avtorica soočila že leta 2007. Besedilo, ki bi nedvomno pritegnilo večjo pozornost poslušalcev, če bi bilo nekoliko krajše, počasnejše in interpretirano v bolj »poetični« slovenščini, se na koncu ključnih poglavij vsakič znova zaključi s pomenljivo mislijo: »Our thoughts determine our reality, the absence of our thoughts allows us to recognise our innate basic sanity« / »Naše misli določajo našo resničnost, odsotnost naših misli pa nam omogoča, da prepoznamo naš prvinski zdravi um«.Z njo želi avtorica pozvati k premisleku, da smo narejeni iz takšne snovi kot naše misli in da nam odsotnost misli omogoča razviti tisto primarno čuječnost, s katero lahko presežemo dualizem in vstopimo v sveti prostor enosti, v katerem ni več lažnih klasifikacij, predalčkov, diagnoz in ponesrečenih formulacij, temveč le ena velika praznina, skozi katero nam spregovori tišina. Tiho in negibno telo, ki leži na ozkih lesenih deblih, ne izraža več nobenih čustev, mankov ali dilem, temveč se brez kakršnega koli naboja (ta se je sproti razelektril v videih, ki predstavljajo vdor in kolaps zlatega telesa na sejmu igralništva v Londonu, božjastni ples sredi EU palače v Strasbourgu, neobrzdano plesno intervencijo v sanitarijah domače bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici in še bi lahko naštevali) staplja z ekosistemom okrog sebe, kot bi bili v nebo strmeči hlodi korenine zelo starega drevesa, ki jo držijo v svojem naročju uravnovešeno in posvečeno v skrivnosti, ki običajnemu človeku niso dane.
Po polurnem performansu si Risba nadene haljo in pozove publiko k postavljanju vprašanj. Občinstvo deluje vzneseno, skorajda ekstatično – ena izmed gledalk pove, da bo v znak občudovanja, ki ga čuti do avtoričine umetnosti, vstala, nato pa stoje spregovori o pomembnosti raziskovanja samozdravljenja in nenehnega iskanja rešitev. Nekoga drugega zanima, zakaj je opustila študij modnega oblikovanja, tretjega zanima razlika med religioznim in svetim, četrta išče paralele z lastno obolevnostjo ... Avtorica nam pove, da je pred desetimi leti v Etiopiji raziskovala šamane in njihove primarne strukture v organizaciji ritualov in ceremonialnega prostora.
Ko sem odhajala iz Špitalske kapelice, kjer je na eni strani visel razkrečen in krvaveč Kristus, na drugi pa oprijemljiv spomin na prizemljeno telo Jatun Risbe, prevezano s krvavimi vrvmi, nisem mogla mimo, ne da bi med enim in drugim povlekla simbolične vzporednice. Kot bi se med biblijskim rekom »in beseda je meso postala« in sublimnim stavkom »naše misli določajo našo resničnost« vzpostavila neka skrivna povezava, ki ji je sledila vizija filozofa Nietzscheja, ki se obrača k ranjeni kobili (Be-coming Horse) in ji na uho šepeta odločilne besede: »Če bi verjel v Boga, bi bil to Bog, ki pleše!« Kdor je v živo videl Jatun Risbo, kako predano pleše svoj kompulzivno-ekstatični ples, bi intuitivno dojel, kaj je ta – od sifilisa umirajoči filozof – pred smrtjo želel povedati. In če bi tudi sam zaplesal, kot so »na vse ali nič« zaplesali kužni med epidemijo poleti 1518 v Strasbourgu, bi mar ozdravel? Ali pa bi morebiti vsaj umrl orgazmično srečen, kot si (iluzorno) predstavljamo, da so na koncu svojih telesnih zmogljivosti umirali udeleženci »kužnega« plesnega sprevoda po več tednih ekstatičnega plesa?