Je oder pripravil? – Da, gospod. – Je luči prižgal? – Da, gospod. – Je igralce oblekel? – Da, gospod. – Pa obril? – Da, gospod. – Svoj grah pojedel? – Da, gospod. – Naj poje dodatno merico graha, spusti gledalce v dvorano, jih vse po vrsti obrije in se mi skupaj z ostalimi spravi na oder. – Da, gospod. – Prav, Woyzeck. Dober človek si, dober človek …

Enigmatičen tekst, ohranjen le v rokopisnih osnutkih, je nedvomno »interesanten kazus«. Kazus Woyzeck Georga Büchnerja, razdrobljena pripoved o socialni determiniranosti in tragični ujetosti siromaka v igre višje pozicioniranih, že od svojega nastanka leta 1836 kliče k premisleku o aktualnem družbenem redu. Koproducenta SSG Trst in PG Kranj sta klasiko, ki je prelom v modernost in duh ekspresionizma zaslutila že desetletja pred njuno dejansko uveljavitvijo na umetniških poljih, izbrala za uvodno predstavo sezone. Fragmentarna narava korpusa prizorov, ki sodijo v dramo Woyzeck, dopušča brezštevilne poskuse njihovega dramaturškega zaporedja – in prav zato od ustvarjalcev zahteva sporočilno jasnost. Režiser Igor Pison je svojo postavitveno vizijo zasnoval ob izčiščeni dramaturški liniji Darje Dominkuš.

Spočetka so nam na ogled postavljeni skupinski prizori, iz katerih sicer težko točno izluščimo, kdo je kdo, kaj je kdo komu in čemu se sploh godi, kar se godi. Začetni del je za gledalca tako kar zahteven, saj do prizorov, v katerih se karakterji soočijo ena na ena (Stotnik : Woyzeck, Zdravnik : Woyzeck, Marie : Woyzeck), težko najde trdne fabulativne oprimke, ki bi ga vsaj malce odmaknili od nelagodja mračnjaške odrske atmosfere. Nelagodju navkljub pa se v nas množijo vtisi o odrski druščini ter se izoblikuje občutek o svetu, v katerem živijo in ga gradijo. Zgoraj omenjeni prizori, v katerih steče dialog med posameznikoma, so v tem pogledu pravo olajšanje, saj se prej nejasne pojave končno začno formirati v karakterje. Spoznamo Woyzecka, prepoznamo njegovo podrejeno družbeno pozicijo (siromak, vojak pešak) in duševno stisko (Marie, ki mu vsaj malce osmišlja obstoj, ga prevara) ter mu korakoma sledimo v dokončen propad (izgubi prisebnost, umori Marie).

Obupno pomanjkanje smisla v svetu, v katerem sprevrženi avtoriteti narekujeta razpadanje vsakršnih človeških odnosov, naslovnega junaka privede do tragičnega konca. Woyzeck, ne dolžen – in v svoji neprištevnosti niti ne zares kriv – bo plačal za krvoločno sebičnost družbe, v katero je vraščen. Poln bibličnih referenc, skuša ohraniti poslednje koščke morebitnega smisla bivanja, a Bog kot da molči. Vse zemeljsko je nečimrno …

V naboru grozeče morbidnih likov Woyzeck Blaža Setnikarja najprej deluje prisebnejši od ostalih, preprosto in neprizadeto brije Stotnika, uporno odgovarja na Zdravnikova vprašanja, Marie nese denar zanjo in njunega otroka. Po plesu, na katerem se Marie zavrti s Tamburmajorjem, pa se Woyzeckovo krhko notranje ravnovesje podre in v Setnikarjevi igri lahko spremljamo srhljivo razpršenost misli, naraščajočo neobvladanost emocij, skrajno odtujenost od samega sebe. Marie Tine Gunzek v sebi združuje kontradiktorni želji po zvestobi svojemu možu, ki ji ne prinaša več veselja, ter slo po potešitvi strasti in poželenja, ki jo v njej vzbudi Tamburmajor – v njej zremo tako poniž(a)nost kot ponos. Nicola Ciaffoni kot Tamburmajor je utelešeni mačo, bikovski lev, ki dobi, kar hoče, zlepa ali zgrda, z glasbo ali z batinami. Scela prepričljiva, groteskno živa sta tudi vzvišeni kvazifilozofski Poročnik Aljoše Ternovška in nepopustljivo vrtajoči Zdravnik Boruta Veselka. Tako prvi kot drugi predstavljata avtoriteti, ki svojo pozicijo moči zlorabljata – Poročnik s svojim zaničevalnim, poniževalnim odnosom do Woyzecka, Zdravnik pa s sadističnim eksperimentiranjem na njem. Vojska in znanost sta poslednji avtoriteti v svetu, kjer je morala le puhlica, vsak poskus sočutja in sodelovanja pa grobo zatrt. Takšne okoliščine narekujejo Margareti Nikle Petruške Panizon privoščljivo pikrost, Woyzeckovemu vojaškemu kameradu Andresu Primoža Forteja pa prostodušno naivnost. Najmanj definiran je izmuzljivo neoprijemljivi Tony Miha Rodmana, sicer nekakšen radiooperater, ki v sebi združuje drobce iz igre črtanih likov.

Odrsko dogajanje je zaznamovano s sodobnim (raba fotoaparata, radijske postaje, slušalk, tablice), pa vendar vanj postavljeno ohlapno. Zdi se, da spremljamo životarjenje tistih, ki so po (ne)srečnem naključju preživeli katastrofo, obenem pa nas navdaja slutnja, da pravo apokalipso šele pričakujejo. Ta vtis podkrepljuje tudi kostumografija (Ana Janc) z dobro umerjenimi vojaškimi in proletarskimi poudarki. Scenografija (Anneliese Neudecker) je dvonivojska. Nižji nivo zapolnjujejo tri gasilske mize s klopcami, od teh je ena postavljena višje, na praktikabel; na zgornjem nivoju dominira dvodelen pano, nekakšna španska stena, ki omogoča senčno igro. Kontrastno razmerje med odkrito surovostjo nižjega nivoja in subtilnostjo same španske stene režija izkoristi predvsem v vezivnih prizorih, kjer gibljive podobe prevzamejo vajeti od besedne pripovedi. Skrivnostni privlak plešočih, smejočih, zgolj porajajočih se senc za panojem močno učinkuje – zdi pa se, da potencial senčne igre ni bil docela režijsko-dramaturško izkoriščen.

Uprizoritev s pretanjeno natančnostjo podkrepljujejo svetlobne spremembe (Andrej Hajdinjak), medtem ko jo nekoliko šibi izpeljava glasbene linije. Nicola Ciaffoni kot Tamburmajor sicer s svojimi tremi glasbenimi vložki na kitaro in trobento vsakokrat izrazito doprinese k izgradnji posamičnih prizorov, pa tudi petje, izhajajoče iz karakterjev (Andres, Marie), se v dogajanje organsko vključuje – zmotijo pa posnetki pesmi popularne glasbe. Zaradi maloštevilnosti in neposrečene umeščenosti (predvsem v prizoru Woyzeckovega poslednjega iskanja stika z Marie, katere senca poplesuje za špansko steno) delujejo vsiljeno in nedomišljeno.

Obupno pomanjkanje smisla v svetu, v katerem sprevrženi avtoriteti narekujeta razpadanje vsakršnih človeških odnosov, naslovnega junaka privede do tragičnega konca. Woyzeck, ne dolžen – in v svoji neprištevnosti niti ne zares kriv – bo plačal za krvoločno sebičnost družbe, v katero je vraščen. Poln bibličnih referenc, skuša ohraniti poslednje koščke morebitnega smisla bivanja, a Bog kot da molči. Vse zemeljsko je nečimrno …