Opera in Balet SNG Maribor sta svojo novo operno sezono odprla z Donizettijevo znamenito belkantistično opero Lucia di Lammermoor ter posvetila svetlo luč v sicer še pretemačno krajino slovenskih opernih desk. Slednje namreč pesti prepogosta težnja po stresanju površinskih interpretacij opernih del iz rokava železnega repertoarja. Kljub temu da dotična tragična opera ne orje repertoarne ledine, pa je produkcija z izostrenimi izvajalskimi močmi in alkimijo poglobljenih režijskih potez Giulia Ciabattija ter občutljivega glasbenega vodstva dirigenta Ivana Huta jasnoprebila zvočni zid povprečja. Mnogi muzikalni podvigi in dih jemajoči nastopi solistov, predvsem protagonistov Lucije (Nina Dominko) in Edgarda (Martin Sušnik), so predstavo še utrdili v soju umetniškega presežka, za katerega bi si moja kritiška malenkost le želela, da bi bil nagrajen s še več entuziazma pri občinstvu. Mariborska publika je očitno za razliko od ljubljanske že vajena mariborskega kvalitativnega standarda.

Režija Ciabattija je poskrbela za logične povezave med klasično estetiko kostumografije, neizdatno inscenacijo in dramaturško poanto. Miljé Škotske je ponazarjalo le nekaj estetskih indicev, na primer nošenje baretk, nazobčana razgibana tla so dajala pridih pečin, vse pohvalno izpeljano brez kričečih stereotipnih signalizacij z zelenimi karo vzorci. Namesto teh je težo nosilo simbolno trenje med belo in črno barvo. Lucia kot nosilka luči plamena neokrnjene pristne ljubezni je vedno v belem in kontrastira s črnino obče družbe, ki njeno svetlobo poskusi zatemniti s svojimi konvencijami in normami ter s tem povzroči njen dokončni razbesneli požar blaznosti. Njeno psihološko zatemnitev sta učinkovito ponazarjala ogromna luna in njen mrk. Iz učinkovitih odtenkov prelivajoče se sive, srebrne, bele in črne pa je toliko učinkoviteje izstopala rdeča obleka Enrica Luka Brajnika, ki je ponazarjal njeno pogubo tako z vzneseno dominantno odrsko prezenco kot z jakostno neprekosljivim in barvno izrazitim glasom. Temu je kontrastirala romantična liričnost Lucijinega ljubimca Edgarda, kot ga je z izrisanim bleščečim tenorskim tonom podajalMartin Sušnik. Tudi v srh vzbujajočem nastopu jeznega ljubimca drugega dejanja mu ni zmanjkalo voluminoznosti. Lucijino karakterno kompleksnost z nepredvidljivimi nihanji razpoloženja je z izostrenimi agogičnimi prehajanji in dinamično prožnostjo podajala Nina Dominko. Če ji je na par mestih v prvem dejanju v jakostno prodornejšem trenutku glas le ušel izpod nadzora lepega tona, pa nas je v tretjem dejanju naravnost osupnila. Prizor blaznosti je izpeljala presunljivo in glasovno suvereno v koloraturi ter izvirni interpretativni globini. Med melizmatičnimi prevračanji nas je presenetila s čistim tonom v artikuliranih višinah in pianissimi ter z zaustavljanjem sunkovito virtuoznih pasaž zavoljo poudarjeno počasnega podajanja tistih nekaj ključnih tonov za pomembnejši afekt. Njen bleščeči sopran je ponesel svoj lesk nad vsako strmino. Danilo Kostevšek je svojo vlogo Artura glasovno neoporečno izpeljal in zaigral z dobršno mero karakterne prožnosti, ki ji je dodal tudi konture humornega. Luka Ortar in Bogdan Stopar sta kot vzgojitelj in poveljnik vsak svojo vlogo odigrala vživeto in s skrbno izdelanim solističnim fraziranjem, kot to velja tudi za Dado Kladenik v vlogi Alise.  

Dramaturški lok in posamezne soliste pa je budno spremljal in naplasteno tonsko slikal zbor SNG Maribor, ki je prehajal iz povednih detajliranih statičnih tablójev v razgibano zrcaljenje čustvene vsebine. 

Dramaturški lok in posamezne soliste pa je budno spremljal in naplasteno tonsko slikal zbor SNG Maribor, ki je prehajal iz povednih detajliranih statičnih tablójev v razgibano zrcaljenje čustvene vsebine. In če je moški zbor v prvem dejanju orkester mestoma preglasil, se podobno v nadaljevanju ni več pripetilo, še več, nastopi mešanega zbora SNG Maribor so nosili harmonsko os glasbenega stavka. Konsistentno je zbor deloval enovito ter barvno in po registrih sila usklajeno.

Toda posebnost Donizettijevega koncepta belkantistične opere se je izživela pa v orkestru. Ko so Rossinija, velikana belkanta, vprašali, kaj naredi dobro belkantistično opero, je odgovoril »Glas, glas in glas«, s čimer je zapečatil solista pevca kot glavnega nosilca čustvene vsebine. Temu je Donizetti oporekal v Lucii di Lammermoor prav z orkestrskim partom.

Zato je bila nosilka celostne podobe dramatičnega dogajanja predvsem budna in spretna orkestrska igra, ki je izpod vihrave dirigentske roke Ivana Huta vzplamtela v izjemnih harmonskih gostotah in bravuroznih izbruhih. Nastopi solističnih instrumentov pa so nam naslikali ključne notranje preobrate zgodbe. Poleg zgledne, v prvem delu opere povsem intonančno neoporečne melodike rogov sta izstopala gibko fraziranje godal pa tudi nastop solistične harfe, ki je z uravnoteženo arpeggirano legato igro napovedala lebdeči lepotni ideal podobe Lucie iz prvega dejanja. V nadaljevanju je nastop čustvenega mrka naznanila solistična oboa, ki je z ganljivo hlipajočo oz. punktirano padajočo motiviko ponazorila depresijo, še veliko preden se prav ta afekt pojavi v glasovnem partu protagonistke. O tem, da je Donizetti z orkestrskim partom v tej operi presegal belkantistične operne norme, pa priča še nastop flavte, ki je pretanjeno frazirala in poleg imitacije ptičjega petja dejansko izzvala še občutek neprizemljenosti v preboju onstran duševne normalnosti.