Slovensko komorno glasbeno gledališče nas je tokrat v koprodukciji z Novo opero Fribourg - Nouvel Opéra Fribourg (Le NOF) in Cankarjevim domom počastilo z uprizoritvijo dveh sodobnih opernih del. V svojih dveh novih monooperah sta sodobne komponistične tokove z medžanrskimi primesmi razgrnila popularni in vsestranski britanski skladatelj Richard Harvey ter mlajši in v nemških, angleških in francoskih akademskih krogih delujoči Benedikt Hayoz. Kratki operi, ki sta bili uprizorjeni v enem večeru, sta smiselno naslovili perečo tematiko prepoznavnosti žensk znotraj umetnosti in kulture pa tudi ženske vloge znotraj stereotipov spola.

Monoopero Céline, ki je pred kakšnim letom izšla izpod peresa skladatelja hollywoodskih razsežnosti Richarda Harveyja, je vživeto podala francoska sopranistka Gloria Tronel. Lanska debitantka Nacionalne opere v Parizu je v Linhartovi dvorani blestela v vlogi, ki se ji zdi pisana na kožo ne samo s človeškega vidika, temveč tudi glede tehnične zahtevnosti. Zlahka se je namreč poistovetila z vlogo judovske emigrantke, pomembne ustvarjalke na področju dadaizma, ki so jo zgodovinsko zasenčili in izdali njeni kolegi, mentorji. Z gibkimi in gladkimi prehodi med registri nas je njen prodorni pretežno dramski sopranski glas potisnil v različne afekte. Posebej izoblikovano je obvladovala svoj široki vibrato, ki ga je za nameček ob koncu fraz znala zožiti in pohiteti, upočasnjevati ali kar nenadoma prekiniti oz. dahniti v praznino izdiha. Za nameček nas je notranje premikala tudi z nežnejšimi liričnimi pridihi umetelno izdelanih koloratur. Voluminoznost njenega glasu je bila prisotna tudi v ekstremnih viških in se je toplo prelivala čez publiko, ko je nastopila iz ozadja dvorane. Posebej osupljiva je bila akrobatska glasovna izvedba intervalnega skoka v višino v posebej pomembnem stičišču dramaturškega loka opere, ko se preda svojemu tragičnemu koncu, čeprav hkrati verjame v pravičnost zgodovine, ki da bo prepoznala, skozi čas, vrednost njenega pisanja.

Glasbeni stavek Harveyja izkazuje sicer stilno eklektičen, a izdelan in pretočen glasbeni stavek, ki zna iz opernega glasu napraviti dramatične viške z več virtuozne potence, pa čeprav jih poganja mestoma logika filmske glasbe. Iz teh zgoščenih virtuoznih pasusov zlahka preide v razrahljane ariozne dele. Med slednjimi je bila posebej ganljiva žalostinka o tem, kako je zdrsnila v vodo. Orkestrski stavek je tako uspešno prenašal notranje vrvenje protagonistke kot tonsko slikal zunanjost njenega sveta. Posebej učinkovita je bila staccatirana pasaža, ki je v glasbenem stavku slikala poetiko dadaizma. Spremembe tonalitet in kompozicijskih stilov, ki so črpale iz postmoderne intertekstualnosti in mestoma še iz minimalizma v stilu Philipa Glassa, so spremljale določene premišljene spremembe inscenacije. S presenetljivo strateško postavljenimi svetlobnimi in simbolno pomenljivimi rekviziti je scenografija brez težav spregovarjala o veliki zgodbi. Režija Vincenta Veillona je poskrbela za razgibano in estetsko zanimivo odrsko dogajanje, pri čemer je tudi orkester igral svojo vlogo. Tega namreč režija ni želela skrivati oz. zavijati v temo, temveč obratno, osvetljen ansambel godal, tolkal, dveh pihal, klavirja in harfe je na odru deloval kot ekspresivni podaljšek Céline Arnauld. Dirigentka Jerica Bukovec je s pronicljivo gestiko glasbenike suvereno odvodila po dinamičnih in agogičnih vzpetinah in dolinah raznolikega glasbenega materiala, ki se nikoli ni zatikal ali spotikal ob glavno pevkino vlogo, temveč se je z njo organsko spojil. Dvorano je skozi celotno opero napolnila otipljiva osredotočenost publike, zato je prvi del večera minil, kot bi mignil. 

Kratki operi, ki sta bili uprizorjeni v enem večeru, sta smiselno naslovili perečo tematiko prepoznavnosti žensk znotraj umetnosti in kulture pa tudi ženske vloge znotraj stereotipov spola.

V drugi operi večera, Orlando, nas je vznemirljiva odrska karizma Sare Briški Cirman, ki jo iz popularne glasbe poznamo kot Raiven, na svojstven način povezala s tematiko ženske junakinje. Odsekani elektronsko obarvani zvoki elektronskega klavirja in violončela so nas potopili v umetno alikvotno nasičen in izbrušen tonski spekter. Nad melodičnimi okruški se je občutljivo gibal glas Briški Cirmanove, ki je znala iz monotone in morda mestoma le malce preveč enostavne melodične strukture opernega stavka Hayoza izzvati več izrazne globine. Solistka je prepričala s svojim utrjenim opernim mezzosopranskim glasom, ki ga je tako tehnično kot tudi muzikalno obvladovala. Njen glas vsebuje vse umetniške prvine izbrušenega opernega tona in zdelo se je, da bi zlahka nastopila brez ozvočenja, toda tako bi se logično podrlo ravnovesje v elektronsko obarvani melodiki. V vlogo Lene, ki se sprašuje o vplivih in omejitvah ženskega telesa v družbi, družini in umetnosti, se je pevka z lahkoto vživela in poudarjeno frazirala. Glede na to, da je glasbeni stavek deloval nekoliko manj zapleteno, se zdi, da bi lahko glasovno pokazala še veliko več, če bi dobila priložnost. Zato je njen nastop izstopal predvsem po igralski prepričljivosti.

Glasbeni stavek Hayoza je odlikovala jasna izpeljava melodično dodelanih glasbenih misli, z nekaj burnejšimi prevrati in, tako kot Harvey, z nekaj modnimi dotiki, melodičnimi citati preteklih estetik minimalizma in neobaroka. Kljub efektivni in všečni melodiki ter učinkovitim utrinkom preteklih slogov pa se zdi, da bi skladatelj v prihodnosti lahko izdelal še bolj poglobljeno osebno poetiko. Te globine je na trenutke primanjkovalo tudi v libretu, ki se morda le ni dovolj izpovedal in logično navezal na zgodbo. Libreto bi vsekakor lahko vseboval več utemeljenega dramskega dogajanja. Drama je tako delovala močno abstraktno. Čustveni izbruhi so bili usklajeni z glasbenim potekom, tako kot tudi domiselna scenografija. Posebej kakovostna in ekonomična je bila simbolna raba kostumografije Anjane Pavlič; baročni ovratnik, ki si ga je protagonistka nadela, nas je prestavil v drugi spol, vlogo in čas ter tako dopolnjeval luknje libreta. Slednje pa so zanemarljive v primerjavi z vrednostjo, ki jo prinaša kulturi sveže uprizoritve in produkcije sodobnih opernih del.

Če je kdaj opera uživala vlogo glavne glasnice psihologije in čustvovanja naše zahodnjaške kulture, pa zdaj le peščica navdušenih ljubiteljev zanjo išče prostor znotraj življenja mladih in obče družbe. Mednje lahko prištejemo Slovensko komorno glasbeno gledališče, ki izbira umetniška dela, s katerimi želi nagovarjati sodobnost in nam nastaviti zrcalo. Z vrednim sodelovanjem s tujino in izpostavljanjem slovenskih umetnikov odpira slovenski operni oder ter krepi pomen opere, ki je sicer težko dostopen umetniški jezik. Izvajalce pa izbira med takimi, ki imajo primerno karizmo, da nam približajo abstraktnejšo glasbo.