Opera in balet SNG Maribor sta premierno uprizorila novo postavitev svetovno znanega muzikala Tima Ricea in Andrewa Lloyda Webbra Evita. Zgodba o nekdanji prvi dami Argentine Eviti Peron, ki še danes buri duhove zaradi kontroverznosti, je tokrat našla novo podobo v režiji Svetlane Dramlić. Čeprav sta oba, skladatelj Webber in pisec besedila Tim Rice, tej politični ikoni, ki ji nekateri pripisujejo svetniški sij, nekateri pa zle namene in krvoločnost, namenila precej kritično obdelavo, se mariborska postavitev o njej ni prav nič opredelila. Primer muzikala Evita namreč obremenjuje večplastno trenje ideologij in za nameček s feminističnega vidika tudi breme mizoginije. (Dodatne dimenzije paternalizma v njeni zgodbi najdemo tudi v šokantnih razkritjih kirurga dr. Daniela E. Nijensohna o skrivni lobotomiji in histerektomiji.)

Mnoge svetovne postavitve so se na svojstven način spoprijele s kočljivimi dramskimi sestavinami Evite. Nekatere so s koreografijo med pevskimi vrsticami pokazale, da Evita kot 15-letno dekle ni bila promiskuitetna manipulatorka moških, temveč žrtev veliko starejšega in prepoznavnega tango pevca Agustína Magaldija ter tudi 25 let starejšega Juana Perona. (Slednji si je po njeni smrti za izbranko vzel 14-letno dekle.) Nekatere postavitve nazorno pokažejo tudi, kako je revščina predstavljala dejavnik Evitinega vzpona. Poleg humanizacije Evite kot ženske žrtve težkih okoliščin obstajajo tudi druge manj naklonjene in ravno tako legitimne dramaturške rešitve. Smiselno je namreč izpostaviti karikaturo zla v kontekstu zgodovinskega muzikala, kot je ta. Slednja je tudi lažja varianta, saj se ne postavlja po robu besedila Tima Ricea, ki Eviti ni prizanesel. Edina škoda je, da se ni osredotočal na njena dejanska nemoralna dejanja, temveč je v muzikalu izpostavil ravno tiste vidike njenega življenja, ki so najmanj sporni in odražajo zgolj moškocentrični vidik oz. se nanašajo izključno na njen spol. Rice ji v muzikalu namreč očita, da je spala z več moškimi, bila samovšečna in da je z lepoto manipulirala, ter kot najhujši greh izpostavi ambicijo. Ko bi si Evita vsaj prislužila svojo zlobo zaradi resničnih dejanj. Ne, poleg tega tudi naracijo njenega življenja prevzame moški lik, Che, in ji tako odvzame nekaj avtonomnega glasu. Kljub temu ali prav zaradi vseh teh vidikov muzikal buhti od potencialnih komentarjev na družbo, zgodovino, seksizem, med drugim, kar ga naredi zanimivega za sodobne postavitve. Razgibanemu poligonu dramaturških iztočnic za nameček Webbrov melodično potenten in historično ter argentinsko obarvan glasbeni stavek omogoča, da še toliko učinkoviteje zareže v globino izbranega zornega kota.  

Toda mariborska postavitev se je sicer z lepimi kostumi, ezoteričnimi pomeni modre in rdeče barve, umetelnimi koreografijami, stiliziranimi projekcijami z vesoljsko zabrisanimi igrami svetlobe in uglajenim pevskim podajanjem distancirala od kakršnega koli možnega zornega kota. Zdelo se je, da se ni obremenjevala niti z zgodovinsko niti s sodobno Evito in je zato brala muzikal naivno. Tako smo bili priča nekakšni sanirani, mestoma morda skoraj sterilni Eviti.

Primer te neopredeljenosti so bile scene, v katerih ima Evita interakcije z Juanom Peronom. V teh je manjkalo gorečnosti temperamenta tovrstne povzpetniške ženske. Juana Perona si je namreč protagonistka ogledovala s sedečega položaja in od daleč v sila elegantni modni salonski obleki. Z rahlim nasmeškom in v umirjeni, a rigidno pokončni drži je Evita v teh trenutkih spominjala na telesno govorico hladne in zadržane ženske, recimo Melanie Trump. Medtem pa se v glasbenem stavku in besedilu dogajata burno osvajanje in manipuliranje. Tudi kostumografija ni pokazala kontrastnosti med Evitino revščino in razkošjem. Skozi celotno predstavo so bili kostumi več ali manj konsistentno elegantni in plesno ter salonsko fino stilizirani s pastelnimi barvami. Plesalci so plesali nek generičen in ne preveč eleganten tango. Kretnje so delovale počasne in previdne brez sinkopiranih zadržkov in izbruhov tango patosa. Iz plesa je vela eleganca baleta, kar je delovalo protislovno. Scenografija je sprva impresionirala z visokokakovostno 3D-projekcijo obraza Evite, ki so ga pomenljivo sestavili leteči in švigajoči snopci svetlobe, toda v nadaljevanju prvega dela se scenografija ni več toliko skladala z vsebino pripovedi. Premikanje nekega okroglega odra nad junaki je mestoma delovalo kot tujek, saj je spominjalo na leteči krožnik ali na gigantski piškot oreo. Ni bilo povsem jasno, zakaj je tam. V pesmi o verigah življenjskih okoliščin, ki oklenejo slehernika, bi bile recimo dobrodošle projekcije verig ali podobno. Na odru pa so se bleščale pokončne neonske luči, kot bi bile svetleči drogovi.

Primer muzikala Evita namreč obremenjuje večplastno trenje ideologij in za nameček s feminističnega vidika tudi breme mizoginije.

Takih človeških momentov nam zato odrska postavitev ni približevala, temveč odtujevala s preveč futurističnim videzom svetlobnih žarkov in čistih geometrijskih likov (krogov in črt). Posebej moteč je bil moment, ko se iz počasne lirične pesmi vzdušje nenadno spremeni, kot je to za muzikal sila običajno, v eksplozivno plesno točko, saj se takrat na odru nič ni spremenilo, ne barva osvetljave ne projekcija. K motečim elementom je prispevalo tudi neuravnoteženo ozvočenje, ki je pevskim glasovom dalo toliko jakosti, da smo na več mestih od orkestrskega stavka slišali le še brnenje nekih tolkal. Ob koncu prvega dela se je pevska jakost še potencirala z zborom, da je ta s pevskim partom docela pokopal vse druge frekvence. Prevelika jakost pa je harmoniji zadala kar že kričečo kvaliteto.  

Toda kljub statiki v odrski postavitvi in vlogah prvega dela predstave smo bili v drugem dejanju (po odmoru) presenečeni. Zgodil se je namreč velik obrat. Predstava se je kar naenkrat dramaturško močno razgibala, in če nas je prej begala dihotomija nekaterih inscenacijskih elementov, so se tudi vsi ti v nadaljevanju sestavili v neko koherentno logiko. Pesem o mavrici je pospremila učinkovita projekcija mavrice, Evita se je na odru gibala z več zanosa in človečnosti, plesne koreografije pa so tango elemente spravile v učinkovito zmes sodobnejšega popularnega plesa. Ples je nazorno komentiral tematiko zgodbe, tisti leteči oder je deloval logično in ne več kot neke vrste monolitni oreo, inspiriran od Kubrickove Odiseje, temveč kot simbolni piedestal Evite. Njena zvezda se z njim dviguje in pada. Tudi med pevskim in orkestrskim partom se je vzpostavilo jakostno ravnotežje, tako da so prišli do izraza muzikalnejši momenti. Med temi je izstopal nastop Sabine Cvilak s pesmijo »You must love me« in vso drugo polovico predstave je Cvilakova vzneseno igrala ter nas tudi do solz ganila ob umiranjem tako z glasovno kot fizično podobo. Končni zborovski napev je bil predvsem ganljiv, k temi je tudi bistveno prispevala scenografija s svečami in pomenljivo odrsko postavitvijo. Glasovno podajanje Cvilakove je le mestoma logično okrnil njen operni glas, ki je enostavno prevelik za poenostavljeno popevkarski part. Zato je mestoma deloval malček nerodno, posebej ob začetkih fraz, ki niso delovale zglajeno, temveč malček, kot bi ton zahrustal. Tudi vibrato je prišel poredko do izraza, kljub temu pa je njena ekspresivna moč sijala v »Don’t cry for me Argentina«. Toda v večini je bilo očitno, da vloga ni pisana na kožo operni pevki.

Mike Sterling je v vlogi Juana deloval ustrezno vzvišeno in povsem spojeno z duhom vloge. Pevsko je njegov glas za razliko od Cvilakovega deloval gladko ob začetnih nastavkih in gibko v subtilnih niansiranjih melodike. Kot Che je sila navduševal Sergije Lugovski, ki ga je bilo užitek gledati, kako presega popolnoma nevtralno kostumografijo svoje vloge. Na lastno pest je svoji vlogi dodal toliko karakterne pestrosti, da smo spregledali koncertno črnino obleke. Glasovno je podal neoporečen pevski part z veliko akcentov in dinamične razgibanosti. Še en pevec, ki je odražal avtohtoni značaj muzikala, je Tim Ribič. Ta je nastopil s suverenim in prodornim ter bogato vibriranim glasom. Kot mala Evita je Rene Vujinić Cvilak delovala igralsko vzneseno in primerno nedolžno. Njen glas odlikujeta jasnost in svetlost tona. Lučka Krašovec pa je part Peronove ljubice podajala z lirično ostrino. Zbor Opere SNG Maribor je prikazal lepo harmonsko zaobljen part in vidno užival v za operni oder netipični glasbi. Simfonični orkester SNG Maribor bi morebiti prišel veliko bolj do izraza, če bi dobil več pozornosti tonskih mojstrov. Tako smo slišali več tolkalskih pasusov, medtem ko so godalni in pihalni ostali malček preveč zastrti. 

Glasbeni plati izvedbe ni bilo mogoče očitati nič drugega razen logične posledice uprizoritve muzikala sredi opernih nastavkov in kapacitet. To je pač po svojih specifikah zelo drugačen žanr z drugačnimi potrebami. Če se operno središče že dokaj uspešno prilagaja muzikalu, pa naj ta naslednjič le išče več konceptualne globine in sodobne ostrine.