Brina Jenček, 8. 11. 2021

Hočeš nadaljevati igro?

Varja Hrvatin: ZELDA. Varja Hrvatin in Slovensko mladinsko gledališče, premiera 27. 10. 2021, ogled predstave 4. 11. 2021.
Foto: Arhiv SMG
Foto: Arhiv SMG
Foto: Arhiv SMG
Foto: Arhiv SMG

Virtualna resničnost se je v zadnjih dveh letih bolj kot kdaj prej spojila z »resnično« resničnostjo. Vse družabno življenje se je preselilo na splet, prav tako delo, šolanje, kulturno udejstvovanje, nakupovanje ... Navadili smo se, da smo zabubljeni v varni mehurček svojega doma in v zunanji svet vstopamo samo, ko je to nujno. Če smo bili mi večinoma v to prisiljeni, pa glavni lik Zelde (Rok Kravanja) sam izbere tak način življenja in v njem neizmerno uživa. Njegova soba mu služi kot varno zavetje pred nadležnimi vegani, počasnimi starčki, cmeravimi dojenčki in okrutnimi nasilneži. Ustvari si svoje kraljestvo, svojo realnost, v kateri prav in narobe ne obstajata. Predstava Zelda, imenovana po fantazijsko-pustolovski videoigri The Legend of Zelda, je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Varje Hrvatin. Predstavlja nov korak dramaturginje Hrvatin na poti raziskovanja novih tehnologij in uprizoritvenih priložnosti, ki jih ponujajo. Tokrat je z ekipo soustvarjalcev raziskovala dramaturgijo videoiger in ustvarila interaktivno gledališko-»gejmersko« izkušnjo. 

Ob vstopu v dvorano Nove pošte dobimo občutek vstopa v brlog računalniškega navdušenca. Črnina, platno, neonski napis »Let's stay at home«, Pacman, igralna konzola. V uprizoritev nas uvede Rok Kravanja, ki nam solzavo, v videoigrskem žargonu, polnem anglicizmov, razodene zgodbo iz otroštva svojega lika, iz katerega izvirajo vse njegove travme in zaradi katerega se je odločil za življenje v samoizolaciji in svetu videoiger, predstavi nam svoj najnovejši izum – videoigro, v kateri spremljaš dostavljavca paketa, ki se na poti do tvojega doma sooča z različnimi izzivi. Kravanja nas pozove, naj na plano privlečemo svoje pametne telefone in preizkusimo svoje arkadne sposobnosti pri kolektivnem soustvarjanju uprizoritvenega narativa. Vznemirljivo. Prvi korak: »Choose your character.« Bo to ženska (Anja Novak) ali  moški (Stane Tomazin)? Ženska. Dobimo izbiro petih namensko potencirano stereotipnih karakterjev, ki bi jih lahko okvirno poimenovali »južnjakinja«, pretenciozna hipsterka, knjižničarka, modna navdušenka iz leta 2012 in hipijka. Pričakovano izglasujemo tesen izid med južnjakinjo in pretenciozno hipsterko. Kravanja kot nekakšen mojster ceremonije posreduje in z nerodnim metom kocke določi za našo glavno dostavljavko – Hano Ivo, razgledano, a vzvišeno in nezvesto umetnostno zgodovinarko v rdečem usnjenem plašču in s krznenim šalom, ki opravlja dostavo kot raziskavo za umetniški projekt. 

Animacijo na zaslonu zamenja prenos v živo. Vidimo hrbet izbranega lika in temo okoli sebe. Naslednja izbira – naj gre lik levo, desno ali naravnost? Naravnost. Hana Iva se že premika in po par korakih trči ob Cerkev srca Jezusovega ter se vanjo robotsko zaletava eno minuto. Potem čudežno postane živo bitje s svobodno voljo in se premika povsem neomejeno, pri čemer se začnejo pojavljati prve luknje v scenariju uprizoritve. Hani Ivi se pridruži še njen pomočnik, artist Mark Jakob. Skupaj rešujeta naloge, iščeta namige in si utirata pot do paketa, vmes pa klepetata o tem, kdaj bosta naslednjič seksala, kdaj so ju vrgli iz Cukrarne, kako bi rabila en flet v Berlinu, in o podobnih težavah ljubljanske umetniške scene. Njuna karikirana lika nas najprej zabavata, skupaj se posmehujemo njuni plehkosti in ignoranci, vendar se Tomazin in Novak v improvizaciji hitro zaciklata v ene in iste fraze in fore, kot so varianta x, o bog, stara … Vseeno je v spontanih prizorih dosti močnejši in duhovitejši Tomazin, Novak pa kot glavna dostavljavka previdno sledi njegovim pobudam in sploh ne pride do izraza. K temu pripomore tudi slaba vizura, saj ves čas gledamo dostavljavki Hani Ivi v hrbet, zato ne vidimo njenega obraza, telesne govorice niti dogajanja okoli nje. Ne pomaga niti to, da spremljamo njuno pot po Ljubljani v živo, ko je po premiku ure zunaj že trdna tema.

S tem smo prikrajšani tudi za odzive mimoidočih, ki smo jih v svoji voajerski poziciji tako zelo željni. Najočitneje nam to umanjka, ko na primer izglasujemo možnost, da Novak med tekom po Ljubljani glasno kliče Marka Jakoba, bitboksa ali zajaha bronastega bika Janeza Boljke. Ustvarjalci s ponujenimi možnostmi želijo v publiki vzbuditi razmislek o moralno-etičnem aspektu sprejemanja odločitev, za katere mi kot odločevalci ne nosimo posledic. Bomo kljub temu vedno izbrali najskrajnejšo, najvulgarnejšo oziroma najbolj sadistično možnost? Itak. Od treh podanih možnosti je bila skoraj v vsakem primeru ena, ki je bila za odtenek drznejša in zato predvidljivo izbrana. Tako si lahko mislimo, da se menda ja ne bomo spustili na tak nivo, kot je glasovanje za pridobivanje maske z brskanjem po smeteh, a nam množica vedno znova dokaže, da samostojen glas upora bore malo šteje in si proti moči kruha in iger željne množice povsem nemočen.

Ustvarjalci s ponujenimi možnostmi želijo v publiki vzbuditi razmislek o moralno-etičnem aspektu sprejemanja odločitev, za katere mi kot odločevalci ne nosimo posledic. Bomo kljub temu vedno izbrali najskrajnejšo, najvulgarnejšo oziroma najbolj sadistično možnost? Itak.

A niti »skrajne« opcije niso zares skrajne, temveč precej vsakdanje, zato intriga postopoma izgublja moč, do nalog Hane Ive in Marka Jakoba pa postanemo povsem ravnodušni, kar je nasprotno od učinka videoiger, ki te mojstrsko ohranjajo potopljenega v igro, v stalnem pričakovanju, radovednosti, napetosti in posledično zasvojljivosti. V Zeldi pa naloge potekajo tako gladko, tako mimogrede, da gledalec ostane zelo hladnokrven in distanciran od dogajanja. Zagotovo pa je vsaka uprizoritev precej drugačna. V tem je vsekakor čar in past projektov, ki so tako odvisni od zunanjih spremenljivk. Morda so druga občinstva sprejemala produktivnejše odločitve, vendar Hrvatin v gledališkem listu poudari, da so naloge vedno enake in je tako občutek svobodne izbire le navidezen, saj je ta vedno v okviru zapisane zgodbe in načrta proizvajalca. 

Dostavljavca misijo uspešno, četudi precej antiklimaktično, dokončata. Nenadoma se znajdeta v dvorani pred nami iz mesa in krvi, še vedno zadihana od popotovanja po Ljubljani. Smo ju pripravljeni tudi zdaj poniževati, se z njima obnašati kot z dvema lutkicama, ko je naša anonimnost ogrožena, ko ju ne dojemamo več kot oddaljena lika računalniške simulacije? To v praksi preizkusi Kravanja, ki Novak in Tomazina izkorišča kot izvajalca osebnih fantazij, s katerima lahko počne karkoli. V fetišističnem preigravanju pozicije moči publiki postaja vedno neprijetneje, dokler ne pride do pričakovanega ne zares subverzivnega preobrata, ko upravljavec igre, ki ima ves nadzor na videz v svojih rokah, postane žrtev lastnih (virtualnih) kreacij. 

Zelda je izrazito kolektivno, deloma tudi generacijsko delo celotne avtorske ekipe: Varje Hrvatin, Roka Kravanje, Anje Novak, Staneta Tomazina in Vida Merlaka, ki so podpisani tudi pod scenografijo in kostumografijo uprizoritve, ki se poigravata z različnimi stereotipi in klišeji »gejmerske« subkulture, računalniške estetike. Vse to se zrcali tudi v oblikovanju videa in glasbe, ki je delo Merlaka, in v celotni grafični podobi Dorijana Šiška. Zelda s tem ustvari močno impresijo in vizualno celovito podobo, še preden se predstava začne in še po tem, ko se konča. S tem se povezuje tudi tehnično zahtevna in inovativna plat predstave, vsebinsko pa predstava deluje kot odličen nastavek in teoretsko premišljena intenca, ki se v praksi v taki razsežnosti ni uspela realizirati. V slovenskem prostoru gre vseeno za pomemben premik v dojemanju gledališča onkraj zaprašenih konvencij institucionalnih dramskih gledališč in v eksperimentiranju z aktivnim vključevanjem publike v soustvarjanje gledališke izkušnje. Občinstvo je na humoren in atraktiven način prisiljeno preizprašati svojo moralno držo v virtualni in nevirtualni resničnosti ter dvakrat premisliti ob vprašanju: Hočeš nadaljevati igro?

Anja Novak, Vid Merlak, Stane Tomazin, Rok Kravanja, Dorijan Šiško

Povezani dogodki

Brina Jenček, 19. 10. 2021
Neulovljiva pokrajina sočutja