Delo Angeli v Ameriki (prevod Katja Zakrajšek) ameriškega dramatika Tonya Kushnerja, ki je bilo prvič premierno izvedeno leta 1991, predstavlja preplet osebnih in intimnih zgodb v času Reaganove vlade, ameriške vojaške ekspanzije, še vedno trajajoče hladne vojne, razcveta neoliberalne ekonomije in epidemije aidsa. Osrednji dramski zaplet nas popelje v svet gejevskega para, zadnjega naslednika ameriških kolonialistov Priorja Walterja (Adrian Pezdirc) in judovskega pravnika Louisa Ironsona (Stane Tomazin). Ko Prior ugotovi, da je okužen s HIV, ga Louis zapusti in se zaplete z mormonskim republikancem Joejem Pittom (Klemen Kovačič). Ko to izve njegova žena Harper (Anja Novak), samotarska in psihotična odvisnica od apavrina, se preseli k moževi mami v mormonski center za tujce. Vzporedno z umirajočim Priorjem za aidsom umira tudi Roy Cohn (Jerko Marčić), odvetnik, Joejev nadrejeni in hkrati tudi resnični ameriški senator, prominenten človek, ki je med drugim pomagal Donaldu Trumpu na začetku njegove kariere.
Bližina smrti, težka politična situacija, diskriminatoren svet, migracijska kriza, razredne razlike in ukleščenost v heteronormativno ameriško družbo ustvarjajo razklane, psihotične ljudi, kar se v dramskem besedilu kaže kot vdor fantazij, sanj in blodenj v posameznikovo realnost. Harperine halucinacije in Priorjeva angelska prikazen, zaradi katere začne verjeti, da je prerok, prekinjajo kavzalno logiko vsakdanjika in razpirajo prostore notranjega sveta, kjer občutek krivde, strah pred smrtjo, fobije in hotenja dobivajo obliko in izraz. Prevedeno v uprizoritveni jezik, režiserka Nina Rajić Kranjac to prepleta predvsem s premiki po prostorih. Dokaj klasično zastavljeni dramski postavitvi v Spodnji dvorani kontrast predstavljajo prizori v atriju Akademskega kolegija. Tam smo namreč priča veliko bolj asociativnemu poteku dogajanja, z manj kavzalnologičnim sosledjem dogodkov. Psihologizirani dramski liki dobivajo bolj tipske, simbolne značilnosti in nas popeljejo v sanjski svet, v pokrajino smrtnikove notranjosti in razklenjene človekove norosti, ki, razprostrta po travniku atrija, opozarja na našo majhnost in minljivost.
Nina Rajić Kranjac inovativno stopnjuje in prepleta svojevrsten gledališki jezik, s tem trajajočim dogodkom pa opozori na toksično dimenzijo prisilne heteroseksualnosti, značilne za vse sloje družbe, ter na majhnost posameznikovega življenja v razmerju do globalne politike, še bolj pa do lastne končnosti
Podobno kot oba zunanja dela deluje tudi začetek predstave, ko zbrani pred barom Publika zremo v podobe na travniku pred sabo in čakamo. Iz podob se sicer šele izrisujejo protagonistke in protagonisti, a hkrati nas uvodni nagovor in kostumografija (Marina Sremac) prepričljivo umestita v prostor in čas dogajanja. V Spodnji dvorani, kjer pred nami stoji dokaj realistična scenografija (Urša Vidic), se nekateri prizori dogajajo istočasno, to prostorsko in časovno stapljanje pa na začetku že deluje kot znak, ki napoveduje prepletenost oseb v bližnji prihodnosti. Dogajanje prekinja vloga Nataše Keser, ki deloma prevzema funkcijo razlagalnega zbora, uspešno pa učinkuje tudi njeno mešanje angleščine in slovenščine, ki se jima zaradi gostujočih igralcev pridruži še hrvaščina, kar nas spomni na idejo ameriškega talilnega lonca in njeno neuspešnost. Predstava se namreč delno dotakne tudi rasizma, seveda pa veliko več prostora namenja outiranju, problemom, zatiranju in ljubezni homoseksualcev, pri čemer manjšinskemu občinstvu (končno) odpira možnost identifikacije.
Predstava večinoma ostaja zvesta besedilu, izjemno dobro izoblikovane osebnosti dramskih likov so večini igralske zasedbe pisane na kožo, najbolj pozitivno pa preseneti Primož Bezjak v vlogi Belize, bivše drag kraljice. Artikuliranost in energija igralcev in igralk skupaj z izjemno pronicljivimi dramskimi dialogi ohranjajo dogajanje živo kljub njegovi dolžini, ki je najbolj vprašljiv element celotne dramaturgije (Dino Pešut), saj se po četrti uri dramsko dogajanje v Spodnji dvorani izkaže za uprizoritveno vedno manj zanimivo glede na to, da časovnost ni osrednja tema predstave. Kar pa ne velja za prostor; elementi svetlobe, odboj zvoka, senčenje, megla in uporaba polkrožne arhitekture atrija Akademskega kolegija vzpostavijo mistično ozračje, gledališče postaja polje igre, kjer so čudeži mogoči. Kljub moralističnemu tonu, ki obremeni Priorja, ti prizori dobijo kvaliteto prav v svoji teatralnosti, v igri svetlobe in uprostorjanju zvoka. Gledališki jezik razume bližino smrti, vse bolj postaja svetišče, in prav ta ekscesivna teatralizacija, izkoriščanje zunanjih prostorov in sublimnost vizualnega izrisujejo podpis režiserke. Nina Rajić Kranjac inovativno stopnjuje in prepleta svojevrsten gledališki jezik, s tem trajajočim dogodkom pa opozori na toksično dimenzijo prisilne heteroseksualnosti, značilne za vse sloje družbe, ter na majhnost posameznikovega življenja v razmerju do globalne politike, še bolj pa do lastne končnosti.