Pred skoraj dvema desetletjema sta Mateja Rebolj in Magdalena Reiter v predstavi Forma interrogativa preizpraševali medij plesa, a sta se v njej srečevali tudi dve življenjski perspektivi in dve življenjski obdobji. Danes so Preludiji in fuge – ki niso nadaljevanje, temveč prej ponovno preizpraševanje – vrnitev k istim osnovnim izhodiščem, ki preveri, kako se vanje odtiskujejo sledi minevanja časa. V času, ki je pretekel med prvim in drugim sodelovanjem plesalk in koreografinj, se Magdalena Reiter v svojih plesnih delih opazno znova in znova vrača h konsistentnemu koreografskemu jeziku. V njem so najočitnejše prav kompozicijske in kvalitativne odločitve, ki splošnejše rezonirajo prav s formo iz naslova tiste prve uprizoritve v njenem sodelovanju z Rebolj. Plesna komponenta v njih pogosto deluje kot subtilno modificiran monolitni element, na katerega se od zunaj pripenjajo zvočno-prostorske komponente, da povežejo in osmislijo tematsko celoto, medtem ko Preludiji in fuge ponovno mislijo z in skozi gibajoče telo. 

V ospredje še vedno stopa natančen, zadržan in strogo premišljen formalizem, najopazneje v črtah, ki jih telo v prostor zarisuje z drsenjem in vpenjanjem rok in nog v različne točke in kote štiridimenzionalnega prostora, katerega geometričnost je tokrat podčrtana z zarisanim pravokotnim območjem gibanja na tleh. Da so smeri še izrazitejše, je v pomoč kostumografija, ki s črnimi tajliranimi oblačili poudari naravne linije telesa, okrajšani rokavi pa še posebej osvetlijo premike rok. Začetno zadržan in geometričen gib nato med posameznimi miniaturnimi točkami, ki so bodisi dueti bodisi solistične fraze, zasedeta napetost in gnetljivost, ki navidezno mehaničnost zamenjata z intenziteto upora in napora, ter ga naposled omehčata. V ta formalistični gib se naseljujejo odtisi tiste krhkosti, ki izvira iz neizbežnega minevanja časa, v telesu zapisanega kot staranje. Na koncu od forme ostanejo le še okruški, naseli jih življenjskost telesa, ki to izvaja in ki je neizogibno priča nalaganju dvajset let zgodovine med uprizoritvama.   

Sedem preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha s svojo melodično razgibanostjo celoto predstave deli na več krajših prizorov, epizodičnih kompozicij. Zvočna podlaga je tako očitno osnova za sam princip strukturiranja, ki pa se v predstavi nikoli ne razkrije tako dobesedno, da bi bil zreduciran na preprosto vzročno-posledično ali drugo takoj prepoznavno korelacijo med koreografijo in glasbo. Prej gre za vzporedno potovanje obeh komponent, kjer nobena izmed njiju ne nadvlada odrske situacije, temveč druga drugo dopolnjujeta intuitivno in nevsiljivo. Impresija paralel prežema tudi pristop h koreografiji medodnosa obeh plesalk. Odrski duet Magdalene Reiter in Mateje Rebolj dvojino upodablja izven parametrov – in to bo v kontekstu plesnega dela zvenelo hiperparadoksalno – telesne intime oziroma njene najočitnejše manifestacije: medtelesnega dotika. Reiter in Rebolj dvojino gradita prek vezi, ki jih plete vzporednost; s ponekod popolnoma usklajenim, drugje pa le podobnim gibanjem sta potujoči paraleli, ki v ploskvi sicer težita skupaj, a ob minimalni prisotnosti taktilnega stika ohranjata poteze razdalje. To tankočutno orbitiranje tako v fokus sicer postavi dialog, a prepreči, da bi bila dvojina zvedena le na najeksplicitnejše oblike, v plesu prikazane z dvigovanjem, opiranjem, odrivom in drugimi principi kontaktne improvizacije. Raje nas s posameznimi frazami, ki se podvajajo pri vsaki izmed plesalk, vabi, da srž njunega odrskega sobivanja poiščemo v neotipljivem medprostoru, v prepoznavanju vzporednic in identificiranju razlik, ki pričajo o osebnih izkušnjah dveh različnih starostnih obdobij.

Reiter in Rebolj dvojino gradita prek vezi, ki jih plete vzporednost; s ponekod popolnoma usklajenim, drugje pa le podobnim gibanjem sta potujoči paraleli, ki v ploskvi sicer težita skupaj, a ob minimalni prisotnosti taktilnega stika ohranjata poteze razdalje. 

Zmerno in postopno odmerjeno razkrajanje forme, ki strogost in brezhibno natančnost zamenja za nepopolne, a nič manj intrigantne poteze mehkobe, transformira telo kot gibajoč se vizualni objekt, namenjen demonstraciji tehničnih in fizičnih presežkov, v zemljevid njegove subjektivnosti, v kateri lahko uzremo negotovost in nepopolnost človeškega bivanja. Ključni temelj za takšno zaznavanje je zagotovo dramaturgija (Pia Brezavšček) uprizoritvenega časa, ki ne hiti in ne sili v umetno inscenirano gradnjo napetosti, temveč brez nepotrebne dramatičnosti gledalsko izkušnjo ustvari kot stanje prisotnosti, ki dopusti predah za poglobljeno gledanje. Siceršnji formalizem in avtomatizem, ta velikokrat omejujoča in ponavljajoča se struktura koreografij, pod katere se podpisuje Reiter in v katerih je krovna vsebina pogosto nadgrajena z vzvodi scenografskih elementov in prostorsko-kompozicijskih metod, sta tu omehčana z vpisovanjem teh dveh teles in njunih človeškosti v samo gibanje. Četudi se na prvi pogled uprizoritev zazdi kot čisti plesni komad, kjer je na ogled le kinetična prvina, pa tokrat performativni jezik prepozna in implementira možnost, ki je lastna prav plesu, in sicer, da o izbrani temi misli prav skozi telo in njegovo živost.