Večina ljudi želi oblikovati svoje življenje po lastnih merilih in biti osvobojena zunanjih in notranjih prisil. V uresničevanje osebne svobode spada tudi zadnja faza življenja, kar potrjujejo številne evropske države (Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Švica …), ki so z uzakonitvijo pravice do evtanazije zainteresiranim že omogočile dostojanstven zaključek življenja. V Sloveniji je vprašanje evtanazije z zdravniško pomočjo še vedno predmet intenzivnih razprav in ni zakonsko urejeno. Človekovo življenje je varovano kot temeljna ustavna kategorija, saj predstavlja nedotakljivo vrednoto. Berlinski odvetnik in pisatelj Ferdinand von Schirach, slovenskemu občinstvu znan po odmevni drami Teror, se v drami Bog prav tako osredotoča na etično dilemo znotraj interaktivne simulacije javnega procesa, tokrat nanašajočo se na vprašanje, ali je pravico do asistiranega samomora mogoče pravno uveljaviti. V drami spremljamo ostarelega, vendar zdravega gospoda Gärtnerja, ki se po smrti svoje žene trdno odloči, da noče več živeti. Ob njegovi prošnji za zdravniško asistenco pri samomoru je sklicana etična komisija, ki jo sestavljajo medicinski, pravni in teološki izvedenci, predsednica etičnega sveta in pravna strokovnjakinja gospoda Gärtnerja. Na podlagi diskusije, ki sooči pomisleke glede morebitnih zlorab in etičnih vprašanj, povezanih z legalizacijo asistirane evtanazije, realizacija v režiji Petra Petkovška in dramaturgiji Eve Kraševec raziskuje napetost med pravico do odločanja o lastnem življenju in etičnimi dilemami, ki se pojavijo, ko se ta pravica sreča z zakonodajnimi in moralnimi normami družbe.

Scenografinja Sara Slivnik prostor Male Drame oblikuje realistično, kot sejno sobo, v kateri poteka zasedanje etične komisije. Poleg zložljivih stolov, v središču odra razporejenih v krog, javno diskusijo o etičnih vprašanjih poustvarja tudi razporeditev gledalcev na dve nasprotni si tribuni. Postavitev gledalcev ne pušča zunaj fiktivnega okolja, temveč jih, s strani nastopajočih naslovljene kot predstavnike zainteresirane javnosti, umešča v dogajalno fikcijo. Četudi krožna razpostavitev nastopajočih sugerira, da etične dileme nimajo enoznačnih rešitev, razdelitev občinstva na dve vrsti na nasprotnih straneh poudarja polarizacijo in razklanost perspektiv. Postavitev, kjer igralci v določenem trenutku kažejo hrbte le enemu delu občinstva, mizanscensko krepi občutek večperspektivnosti in ponazarja idejo, da je resnica vselej odvisna od zornega kota gledanja.

Skozi razpravo, ki ohranja minimalističen forumski pristop, da bi omogočila osredotočenost na dialog in argumentacijo, se skozi precizen, racionalen jezik in logično strukturo argumentov postopoma razkriva večplastnost etičnih dilem. Nosilki nasprotnih stališč, zagovornica osebne svobode odvetnica Biegler (Maša Derganc) in članica etičnega sveta Keller (Pia Zemljič), s sklicevanjem na raziskave, statistiko in primere sodobnih ter zgodovinskih evropskih praks v dialogu z gosti ostrita antagonizem in krepita svoja stališča na način, ki gledalcu predoči argumente za prevpraševanje lastnih stališč. Keller v razpravi opozarja na etična tveganja, ki bi ob legalizaciji samomora z zdravniško pomočjo lahko privedla do širšega sprejemanja smrti kot enostavne rešitve za trpljenje. V dialogu s pravnim, medicinskim in teološkim izvedencem raziskuje, kako bi legalizacija lahko spodbudila depersonalizacijo in normalizacijo smrtne pomoči ter zmanjšala občutljivost za individualno trpljenje, hkrati pa povečala družbeno neobčutljivost do »odvečnih« skupin. Odvetnica Biegler nasprotno zagovarja pravico posameznika do svobodne izbire. Njeni argumenti temeljijo na spoštovanju osebne avtonomije in pravice do dostojanstva. Pri tem se sklicuje na evropske prakse in pravne mehanizme, ki že omogočajo tovrstne odločitve, ter poudarja, da lahko premišljena in regulirana zakonodaja prepreči zlorabe. Od etičnih razprav, ki težijo k spoštljivemu osvetljevanju večplastnih stališč in prepoznavanju meja posameznih argumentov, se debata oddalji v razgretem dialogu z likom katoliškega škofa (Saša Tabaković), ki ne uspe ustrezno predstaviti temeljnih krščanskih stališč. S prevpraševanjem katoliške etike se fokus razprave premakne k oklepljenim nasprotjem in polariziranim razhajanjem.

S participativnim pristopom, ki je značilen za forumsko gledališče ali gledališče zatiranih, je na koncu predstave občinstvo povabljeno, da se z glasovanjem vključi v etično razpravo.

Nedinamično dramaturgijo drame, ki temelji na zaporednem predstavljanju govorcev in predvidljivi matrici zaporednih soočanj mnenj ter zasliševanj, ki jih izvajata osebi na nasprotnih straneh ideoloških perspektiv, režija rahlja z izpostavitvijo vloge gospoda Gärtnerja (Ivo Ban). Odet v kopalni plašč in copate, se počasi giblje skozi prizorišče in na kubusih, razporejenih ob straneh prizorišča, izvaja vsakodnevna opravila, kot je kuhanje kave, urejanje bonsaja, britje ali prehranjevanje. Njegove akcije barva umirjena, melanholična izvedba, ki poudarja intimno in eksistencialno težo njegove želje, izhajajoče iz globokega občutka osamljenosti po smrti žene, s katero je preživel več kot štirideset let. Z režijskimi intervencijami, ki krepijo kontrast med cerebralnostjo izvedencev in čutnostjo protagonista, gospod Gärtner postane lik, ki zaživi v vzporedni realnosti, četudi z izvedenci obstaja znotraj istega prostora. Njegovo prisotnost potencirajo stenske videoprojekcije – posnetki njegovih telesnih delov, kože in gub, ki s svojo povečano dimenzijo vizualno razgaljajo njegovo človeško minljivost. Ko se s premiki prek prizorišča udejanja kot v miselnem horizontu intelektualcev skoraj nezaznavna prisotnost, je okrepljen razkol med hladnostjo izvedencev, živečih v svetu idej in prepričanj, ter čutnostjo in predanostjo preprostega človeka. Režija tako poglobi brezno med teoretično in izkustveno, javno in intimno, zasebno in individualno obravnavo moralnih vprašanj.

Ti perspektivi – racionalno-analitična in čutno-eksistencialna – na odru trčita kot dve nestični in žanrsko raznoliki odrski estetiki. Kamera, ki jo v rokah nosi gospod Gärtner in s katero snema sebe ter druge, v nasprotju s faktografsko resničnostjo izvedencev gradi bolj senzibilno in referenčno odrsko zaznavnost (avtor videa Urban Zorko). Projekcije v formi eksperimentalne videodokumentacije postanejo abstraktne podobe, s katerimi krepi subjektivnost in relativnost zaznavnosti, ustvarja distanco med objektivno resničnostjo in njegovim osebnim doživljanjem sveta. Pomenljiva sinteza abstrakcije se zgodi, ko se s kamero zajeta podoba uprizoritvenega prostora na platnu sintetizira v podobo hodnika ali tunela, kot nekakšen prehod v onostranstvo, ki postane metafora za celotno življenje, vodeno v neizbežno minljivost.

Integracija kamere, četudi s konceptualno ne najbolj jasnimi podobami, širi interpretacijski razpon uprizoritve. Nasprotno pa se zdi, da so nekatere Gärtnerjeve akcije in replike predvsem formalne narave, vključene zato, da osmislijo njegovo sicer manj utemeljeno odrsko prisotnost. Nekoliko odvečne so tudi časovne zamrznitve, ki z dogajalnimi rezi razbijajo koherentnost uprizoritve, strukturirane prav na zgoščenosti preigravanja nasprotujočih si stališč, ki s prepričljivostjo spodjedajo in preobračajo gledalčeva prepričanja. Igralski kolektiv etičnega sveta (Maja Sever, Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec in Saša Tabaković) z natančnostjo obvladuje podatkovno gosto dialoško tkivo. Hkrati njihova interpretacija ostaja nekoliko formalistična, saj med njimi umanjka izrazitejša raznolikost karakterne in čustvene profilacije.

S participativnim pristopom, ki je značilen za forumsko gledališče ali gledališče zatiranih, je na koncu predstave občinstvo povabljeno, da se z glasovanjem vključi v etično razpravo. Tako kot v primerih drugih evropskih uprizoritev, kjer se je odločitev o Gärtnerju skoraj vedno pomaknila v smer podpore legalizacije asistiranega samomora, se tudi tukaj gledalci soočijo s težko moralno izbiro. S tem predstava presega pasivno gledališko izkušnjo in postane prostor za kolektivno raziskovanje vrednot, odgovornosti in moralnih dilem, ki neposredno vplivajo na posameznika in družbo.