Zadnja letošnja radijska premiera prinaša svojevrsten poskus Doroteje Nadrah z lastnim glasom interpretirati trinajst različnih vlog. Nadrah se pri tem preizkuša tudi kot avtorica besedila, režiserka in organizatorka izvedbe. Z veseljem do igre se igrá v vseh vlogah produkcije slabih dvajset minut trajajoče radijske igre – in z veseljem do igre ter dobro merico (samo)ironije odigra vse like Iger.

V Igrah se prepletata dve liniji: prva se izrisuje v formi podkasta »(P)level up«, ki, ne brez poetičnih opazk, poučuje o plevelu, druga pa niza fragmentarne drobce doživetij mlade ženske, ki gre prvič sama na morje. Pripovedna tokova sobivata v sožitju in se uspešno dopolnjujeta, preklopi med njima potekajo po principu asociativno-metaforičnih navezav. V mimobežnem odnosu, ki (neželen) sam od sebe vznike med naključnima posameznikoma na plaži, odzvanja kal plevela, obenem pa nam voditeljica hortikulturnega podkasta Dorina Drah  skuša zrahljati zategli pogled na plevel s tem, ko razkriva tudi njegove dobre plati.

Zgodbi sta zvočno jasno ločeni (tonska mojstrica Sonja Strenar, glasbena oblikovalka Mateja Starič), kar prispeva h gladkemu toku celote. Podkast je uveden z glasbo po zgledu generičnih glasbenih podlog, kakršne sicer prerade uporabljajo radijske/televizijske oddaje, kasneje pa posnet v odsotnosti drugih zvokov, medtem ko so dogodivščine s poti slikovito opremljene z zvočnimi atmosferami morja in vsega, kar morju pritiče. Od plaže do večerne zabave, od krikov galeba do drgnjenja škržatov – zvočni prostori poslušalce hitro in učinkovito postavijo v okolje zgodbe.

Pripovedna tokova sobivata v sožitju in se uspešno dopolnjujeta, preklopi med njima potekajo po principu asociativno-metaforičnih navezav.

Protagonistka, mlada igralka Aba, ki gre sama kampirat, je sidrišče morske linije Iger. Zasidrana v lastni zgodbi, neodvisna od spremenljivih akterjev, ki valovijo okrog nje in jo skušajo bodisi potegniti na suho ali jo potunkati, celotni igri nadihuje svetel značaj. Aba ve, kaj hoče in česa noče, nikogaršnja žrtev ni. Moškemu »plevelu« se ne pusti zadušiti, pravi čas ga zna prepoznati in odstraniti – obenem pa ga je zmožna z naklonjeno radovednostjo motriti. Odločitev, da avtorica besedila in režiserka Doroteja Nadrah sama odigra vse vloge, je sama po sebi intrigantna, a v izvedbi ne prepriča popolnoma. Isti igralski glas vsekakor zdržita interpretaciji napovedovalke Dorine Drah ter mladenke Abe; tudi Abino mamo, ki jo slišimo na telefonski distanci, zlahka sprejmemo. Z interpretacijami ostalih (predvsem moških) vlog, pa nastane nekaj zmede – predvsem pa venomer isti glas sproža vprašanja o sporočilu Iger. Gre za podoživljanje morskih spominov v Abinih mislih, gre za njeno empatično vživljanje v drugega ali pa za njeno preigravanje drugega (Aba je vendarle igralka)? Namiga na kakršenkoli odgovor ni in ob sklepu se zdi, da odločitev zgolj za en glas izvedbeno ni niti idejno podkrepila niti kakorkoli nadgradila radijske uprizoritve.

Zgoščenost vsakega izmed Abinih mimobežnih srečanj je kvaliteta pričujoče radijske igre (dramaturgija Kaja Novosel), nekaj pomislekov pa vzbudi njihova kronologija (od ljubimkanja že prvo noč do vprašanja o kavsanju pri koncu). Skozi natančno izrezljana okna kratkih prizorov sicer brez težav zagledamo širšo sliko, živahni poudarki (nošenje spodnje majice v vseh letnih časih, raba besede »atavizem«, zgodbica o sv. Lovrencu) pa v izredno kratkem času uspejo izrisati nazorne profile sicer obrobnih karakterjev. Drobci morskih doživetij so humorni okruški, skodelice espressa, ki primejo močneje, kot bi učinkovala razvlečena podaljšana kava z mlekom oz. daljša dramska slika s sicer istimi parametri, celota Iger pa je igrivo eksperimentiranje z radijskim uprizarjanjem.