Jaka Smerkolj Simoneti, 22. 11. 2023

Ekološka ozaveščenost v času izumrtja

Miranda Rose Hall: Monolog za živeče v času izumrtja. Drama SNG Maribor, datum ogleda 17. 10. 2023.
:
:
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor

Gledališče, predvsem institucionalno dramsko gledališče, se v zadnjih letih spopada s težavo, kako nagovarjati eno izmed trenutno najbolj obče sprejetih aktualnih tem – ekološko katastrofo. Le-ta je na današnjih repertoarjih skorajda obvezna vsebina, ki se je različni ustvarjalci lotevajo na raznolike načine, od predvsem vsebinskih obravnav na nivoju dramskih predlog do radikalnejših uprizoritvenih strategij, ki se skušajo od besed preseliti k dejanjem. Pri tem lahko omenimo dve težavi, na kateri tovrstne uprizoritve naletijo. Prva je ravno aktualnost teme ekološke katastrofe, ki smo ji gledalci dnevno izpostavljeni tako prek informativnih kakor tudi drugih umetniških kanalov. Posledično se zdi, da uprizoritve pogosto zaostajajo za novicami, dokumentarnimi filmi in okroglimi mizami, saj posredujejo večji del že znane informacije, še posebej, kadar izhajajo iz horizonta znanja povprečnega posameznika, ne pa strokovnjaka. Sama pozicija izrekanja gledališča pa je v tem smislu hitro pridigarska, cinična ali licemerska. Druga je kompleksnost teme, za katero se zdi, da ima nešteto vzrokov in posledic, uprizoritvena selekcija pa pogosto predstavlja zgolj izsek, ki se hitro zdi poenostavljen in naiven. Gledališče, ki mu načelno podajanje odgovorov na kompleksna družbena vprašanja ni tako blizu kot odpiranje vprašanj o njih, se tako znajde pred izzivom, kaj lahko na temo pove, da bi pri tem ostalo esencialno gledališko. Ravno soočanje s temi temeljnimi vprašanji je trenutno klimo v slovenski gledališki krajini pripeljalo do točke, ko smo priča živahnemu kreativnemu spopadanju z izzivi na izrazito raznolike načine, od tistih bolj dokumentarno usmerjenih do vračanja dramskih klasikov v novih postavitvah, v katerih se sozvočje človeka in narave izdatno podčrtava. V ta tok se vpenja tudi uprizoritev Monolog za živeče v času izumrtja ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall, ki je v režiji Tina Grabnarja zaživela na Malem odru SNG Maribor. Monolog se vsebinsko osredotoča na šesto veliko izumrtje živalskih in rastlinskih vrst (ki ga trenutno živimo), formalno pa se vprašanja lastnega ogljičnega odtisa loteva skozi formo samozadostnosti – vso energijo, potrebno za uprizoritev, proizvedeta kolesarja na odru. Uprizoritev je del mednarodne »koprodukcije« več gledališč, ki predstavo Monolog za živeče v času izumrtja (izvorno postavljeno v režiji Katie Mitchell) lokalno replicirajo, da bi se izognili onesnaževanju, ki ga prinašajo gostovanja.

Monolog se vsebinsko osredotoča na šesto veliko izumrtje živalskih in rastlinskih vrst (ki ga trenutno živimo), formalno pa se vprašanja lastnega ogljičnega odtisa loteva skozi formo samozadostnosti – vso energijo, potrebno za uprizoritev, proizvedeta kolesarja na odru.

Grabnar je v preteklosti ekološko katastrofo že tematiziral predvsem v svojih režijah lutkovnih uprizoritev (Nebo nad menoj, 2020, Izginjajoči svet, 2022, oboje Lutkovno gledališče Ljubljana), a še nikoli tako neposredno in brez kakršnegakoli sočasnega fabulativnega okvirja. Izrazito skromno vizualno zasnovana uprizoritev (scenograf Matic Gselman, kostumografka Suzana Rengeo) se pred gledalcem odvija v relativno odprti formi pripovedi Mince Lorenci v neprestani komunikaciji z občinstvom. Precej bojazljivo se uprizoritev spogleduje tudi z minimalno participacijo občinstva, katere učinek gre iskati predvsem v širši atmosferi celotnega dogodka. Avtorski ekipi namreč uspe (in to je sploh glede na monološko formo besedila hvalevreden dosežek) ustvariti izrazito nepretenciozno okolje. Lorenci monologa ne podaja moralistično ali cinično – še več, zdi se, da je v njeno interpretacijo vpleten nekakšen zadržek, nujen vprašaj nad celotnim dogajanjem, ki se širi onkraj uprizoritve tako vsebinsko (kot vprašaj nad našim kolektivnim odzivanjem na ekološko katastrofo) kot metagledališko (kot vprašaj na prej naštete polemike pozicioniranja gledališča do teme). Četudi gre za »repliko« uprizoritve, se avtorska ekipa suvereno umešča v material, Minca Lorenci ga dopolnjuje s spomini in intimnejšimi pripovedmi, s čimer se do kraja uveljavi avtonomnost uprizoritve, predvsem pa se izkristalizira, da nismo priča predavanju, temveč razpiranju občutij, ki jih proizvaja neizbežna bližina (našega?) izumrtja. Iz tega sproščenega občutka zaupanja, zaveze med občinstvom in izvajalko, ki na odru ne kreira dramskega lika, temveč s svojo prezenco utemeljuje besedilo kot nekaj živega in iskrenega, se uprizoritev postopoma gradira z izjemno subtilnostjo, ki jo spremljajo abstraktne, a slikovite zvočne krajine Mateje Starič. Tako se uprizoritev do svojega kraja, ne da bi sploh opazili, iz sproščenega pogovora preigra do čistokrvne monodrame, kjer smo gledalci potopljeni v temo, Minca Lorenci pa navdihuje s pristno emocijo podajanja slike ob koncu sveta.

Ves čas pa v ozadju dva ekrana izpisujeta količino energije, ki jo proizvajata kolesarja (na premieri sta predstavo dobesedno poganjala Tine Borin in Samo Fras Pečlin). V njiju, se zdi, se skriva največji neizkoriščen odrski potencial uprizoritve, saj, za razliko od pripovedovalke, intrigantnost njunega popotovanja skozi uprizoritev ostaja skrita v detajlih pitja vode, brisanja potu in neprestanega kolesarjenja – ki zvočno uprizoritev tudi opremlja z osnovnim ritmovnim okvirjem. Namreč v vložku energije, potrebnem za proizvodnjo elektrike za uprizoritev, se skrivajo še nesluteni vsebinski potenciali, prisotnost kolesarjev na odru pa je za gledalca performativno neizmerno zanimiva. Ta občutek še dodatno krepi dejstvo, da sta kolesarja od igralke občutno mlajša, v besedilu pa se velikokrat izkorišča podoba matere kot slikovit prikaz razmerja med planetom Zemljo in živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki jo naseljujejo. Posledično še toliko bolj pride do izraza dejstvo, da se uprizoritev napaja na telesih, ki bodo to opustošeno izumrlo Zemljo naseljevala, medtem ko sta beseda in čustvovanje prepuščena drugi (starejši) generaciji. Pomenljiva podoba, ki pa v uprizoritvi ostaja nezadostno tematizirana.

Monolog za živeče v času izumrtja tako ne ponuja odgovorov na vprašanje ekološke katastrofe in v vsebinskem smislu ne prinaša izrazito novih informacij, temveč odpira prostor za soočanje z (neizogibnim?) dejstvom izumrtja in v tem dopušča gledalcu ves spekter emocij. Njegova glavna kvaliteta, ki jo predstavlja produkcijska konsekvenčnost vsebine na formo uprizoritve, pa bo svoj resnični naboj pridobila v prihodnjih uprizoritvah, če bodo le-te ozavestile dejstvo, da se gledališče ne more več izogibati prevzemanju odgovornosti za svoj ekološki dolg, ne glede na to, kakšne zgodbe se odloča uprizarjati.

Katie Mitchell, Samo Fras Pečlin, Matic Gselman, Tin Grabnar, Suzana Rengeo, Mateja Starič, Minca Lorenci, Tine Borin, Miranda Rose Hall

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 18. 1. 2024
Kako skopuštvo odzvanja danes?
Jaka Smerkolj Simoneti, 15. 1. 2024
Igralkina smrt in Alica
Jaka Smerkolj Simoneti, 4. 1. 2024
Vse tako, kot mora biti