Evelin Bizjak, 10. 11. 2021

Družinsko gnezdo kot gojišče travm, daril večnega bremena

Tracy Letts: AVGUST V OKROŽJU OSAGE. Mestno gledališče ljubljansko, 4. 11. 2021.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

S Pulitzerjevo nagrado ovenčana drama Avgust v okrožju Osage Tracyja Lettsa je nadvse univerzalna in hkrati zelo ameriška, saj z gradnjo na pogosto uporabljenih lajtmotivih ameriškega gledališča razbija mit idealne ameriške družine. Dialoge z motivi iz klasičnih ameriških dram, kot so očetov samomor (Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja), od drog odvisna mati (Dolgega dneva potovanje v noč Eugena O'Neilla), zakonski prepiri (Kdo se boji Virginije Woolf Edwarda Albeeja) in tri sestre, ki imajo vse in hkrati nič skupnega (Zločini srca Beth Henley), Letts razvije v tragikomično dramsko mojstrovino, ki se spogleduje tudi z bolj populističnimi oblikami ameriške zabave: z živahno humornostjo situacijske komedije in dinamičnim pripovednim pogonom žajfnice. Pa vendar ne gre zgolj za mojstrsko subverzijo že obstoječih besedil in žanrov, temveč tudi za delno avtobiografsko dramo, ki avtorja Tracyja Lettsa iz polja zvijačnih, s krvjo prepojenih žanrskih komadov, kot sta Morilec Joe ali Hrošč, vodi po poti družinskih dogodkov (dedkov samomor z utopitvijo in babičina spirala odvisnosti od drog) v natančno razgrnitev prikritih področij družinskega življenja.

Po Češnjevem vrtu, ki je zaradi zaprtja države premiero doživel šele to sezono, se Janusz Kica na veliki oder MGL ponovno vrača z režijo besedila, ki ne izstopa veliko iz polja že nakazanega zanimanja za psihološki realizem, za poglobljene karakterne študije in dramo, odvijajočo se znotraj utesnjujočega družinskega interjerja. Slovenska krstna uprizoritev drame Avgust v okrožju Osage režiserja tako vodi v spopad z že znanimi izzivi, ki jih tokrat realizira z večjo mero živosti in polnokrvnosti. Morda je razlog za to predvsem v naravi dramskega besedila, ki za razliko od Češnjevega vrta ne gradi na statični atmosferi, temveč na realistično zasnovanih interakcijah zelo intenzivnih ritmov in izostrenih dialogov.

Zgodba je preprosta: V trenutku, ko po izginotju moža Beverlyja njegovo ženo Violet (Judita Zidar) na podeželskem domu v okolici Pawhuske v Oklahomi obiščejo njene tri hčerke, se začenja odpirati družinska rana, ki občinstvo postopoma seznani z vrsto disfunkcionalnosti, izvirajočih iz preteklosti protagonistov. Nosilec družinske tesnobe ni prostor, odet v okusno kombinacijo turkiznih tapet in lesa, temveč ves čas prisotna neznosna poletna vročina, ki postane, naznanjena tudi z ohlapnimi oblačili likov (kostumografija Bjanka Adžić Ursulov), simbol nenehnega boja z utesnjujočo družinsko situacijo. Z dramaturgijo skladna scenografija (Karin Fritz) uspe družinski interjer prek globinske razplastitve prizorišča izoblikovati v komunikacijski element, ki prav tako priča o postopnem razpadu in razgrinjanju plasti disfunkcionalnih odnosov.

Prvi vpogled vanje razstre že uvodni prizor, ki gledalca potopi v mračno vesolje zadnjih dni družinskega patriarhata. Violetin mož (Boris Kerč), alkoholik, pesnik in nekdanji profesor, se še zadnjič potrudi, da bi v družinski kaos, ki ga deli s svojo bolno in od tablet odvisno ženo, vnesel nekaj reda. Preden odide v soparno poletno noč in za vedno izgine, najame Johnno (Diana Kolenc), Indijanko, da zanje kuha in čisti. Njun pretežno monološki pogovor s citiranjem T. S. Eliotove zbirke Votli možje odpre vpogled v njegov družbeni in čustveni propad, Kerč pa prek igre, polne zbrane sprijaznjenosti in ležerne predavateljskosti, pridoda le malo indicev za notranjo razrvanost svojega lika. Violet po njegovi smrti postane glavni katalizator za sprostitev dolgoletnih potlačenih frustracij in nikoli izrečenih resnic: kot otrok revščine, zanemarjanja in zlorabe v sebi nosi voljo do življenja, neločljivo povezano z željo po boju; kri v svojih žilah lahko ohranja le tako, da jo črpa od drugih. Njeno spremenljivo čustveno stanje, ki iz omamljenosti pod vplivom tablet impulzivno prehaja v toksično, skoraj presenetljivo lucidno kritičnost, predstavlja zahtevno igralsko nalogo, ki jo Judita Zidar izvede relativno uspešno in svoj lik dosledno udejanji v večplastni kompleksnosti. Violetina začetna neprisebnost z nekoliko okorno jecljavostjo, ki izgubo nadzora in vpliv drog na njeno telo udejanja manj spretno, se sicer učinkovito preliva v nenavadno funkcionalno ostrino, pri tem pa ne zanemari niti tistih zaigranih čustvenih stanj, ki si jih njen lik z namenom manipulacije drugih spretno natika v trenutkih ogroženosti. Njeni konflikti so najbolj živi ob stikih z najstarejšo hčerko Barbaro, izvrstno Jano Zupančič, ki se postopoma prelevi v pijano, zrcalno podobo svoje matere, vse dosledneje zatekajočo se k nasilju.

Režijsko učinkovit ritem in prepričljiva igra krstno uprizoritev gradita v zgleden, estetsko atraktiven in navkljub trem uram trajanja nič dolgočasen izdelek, poln komičnih in tragičnih momentov. Žal pa z osredotočanjem na virtuoznost izvedbe zanemarita tisto, kar besedilo dela najbolj relevantno; Avgust v okrožju Osage se na pogorišču popularnih mitov, kot so idealizirana družina, videz, mladost in lepota, s problematizacijo rasizma in nasilja namreč ponuja kot bogat zalogovnik raznolikih družbenokritičnih žarišč, teh pa Kica v uprizoritvi ne izčisti v nobeno zares prepoznavno sporočilo in ne ponudi več od tistega, kar v sebi nosi že samo besedilo.

Najmlajša hči Karen (Tjaša Železnik) je točka problematizacije povezave med mladostjo, naivnostjo in nedolžnostjo. Njeni krčeviti poskusi, da bi sestri Barbari do potankosti razgrnila vse podrobnosti svojega nedavno rehabilitiranega ljubezenskega življenja, prikažejo razočaranje in samoobtoževanje, ki ga čutijo ženske, ki tudi globoko v odraslosti še vedno živijo s ponotranjenimi najstniškimi ideali. Njen kričeče naličen, vedno urejen videz in rahlo pretirano izumetničena igra Tjaše Železnik izražata njeno potlačeno nezadovoljstvo, manko stika z realnostjo in potrebo po tem, da se po odhodu na Florido loči od travmatične družinske zgodovine. Nasprotje štiridesetletne Karen, ki je večino odraslega življenja porabila za soočanje z nerealnimi pričakovanji, je njena 14-letna nečakinja Jean (Klara Kuk), ki se navkljub mladosti ne vdaja nikakršnim sanjarijam, kadi travo in je ob osvajanju tetinega novega partnerja Steva (Gaber K. Trseglav) povsem neprizadeta. Režija eskalacije v spolno nadlegovanje mladostnice ne reflektira, temveč z njim opravi kar mimogrede. Z mladim in privlačnim telesom se ukvarja predvsem kot s točko dekonstrukcije ideala mladostniške lepote, ki v nasprotju s telesi starejših žensk deluje kot marker za spolni subjekt tudi takrat, kadar si tega sploh ne želi.

Edina oseba, za katero se zdi, da nanjo družinska drama ne vpliva, je Johnna. Za razliko od Westonov pripada skupnosti, kar simbolizira tako njeno spominjanje na družinsko ime Cheyenne kot tudi tradicionalna zapestnica, v kateri nosi svojo posušeno popkovino. Njena prisotnost pomeni življenje, urejeno okoli mitov in vrednot, ki jih ne konstruira beli srednji razred, in tako predstavlja drugačno dojemanje stvarnosti. Umeščena v pozicijo skrbnice, ponuja tudi opomnik na zgodovinski kontekst izkoriščanja staroselcev in s tem jedro za prevpraševanje družbenih predsodkov. Tem pa režija, ki Johnno bere predvsem kot obrobno in funkcijsko vlogo, ne namenja preveč pozornosti.

Letts je dialog z gostobesednostjo sočasnih razprav, ki jih presekajo nenadni premori, strukturiral z naznanitvijo realistične, navzkrižne konverzacije. Podobno se tudi Kicova uprizoritev usmerja k tovrstni estetiki in konverzacijskemu verizmu. Gradi jo učinkovito, do absolutnega razmaha v prizoru osrednjega trenutka besedila: pogrebne večerje, namenjene praznovanju Beverlyjevega življenja in dediščine, ki se na vrhuncu krutosti spremeni v brutalno vojno besed. Kica ta prizor uprizarja z rahlo zadržanostjo, tako, da ne zaide v melodramatičnost, vendar ves čas ohranja potrebno napetost »push-pull« dinamike manipulativnih besednih dvobojev celotnega igralskega kolektiva. Režijsko učinkovit ritem in prepričljiva igra krstno uprizoritev gradita v zgleden, estetsko atraktiven in navkljub trem uram trajanja nič dolgočasen izdelek, poln komičnih in tragičnih momentov. Žal pa z osredotočanjem na virtuoznost izvedbe zanemarita tisto, kar besedilo dela najbolj relevantno; Avgust v okrožju Osage se na pogorišču popularnih mitov, kot so idealizirana družina, videz, mladost in lepota, s problematizacijo rasizma in nasilja namreč ponuja kot bogat zalogovnik raznolikih družbenokritičnih žarišč, teh pa Kica v uprizoritvi ne izčisti v nobeno zares prepoznavno sporočilo in ne ponudi več od tistega, kar v sebi nosi že samo besedilo.

Tjaša Železnik, Karin Fritz, Jana Zupančič, Judita Zidar, Bjanka Adžić Ursulov, Janusz Kica, Klara Kuk, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč

Povezani dogodki

Evelin Bizjak, 20. 5. 2019
Taka sem kot vi, rada imam jabolka (3)
Evelin Bizjak, 11. 9. 2021
Zamujeno življenje