Privlak besedila Tri verzije življenja priznane francoske dramatičarke Yasmine Reza je v spretnem variiranju nasnute situacije. V večerno dinamiko družine Henrija in Sonie nepričakovano zareže prihod Henrijevega nadrejenega, Huberta Finidorija, ki se skupaj z ženo Ines pojavi na vratih večer pred dogovorjenim. Vsak izmed štirih akterjev se glede na sebi lastne nagibe giblje proti izteku zapletenega večera, dramatičarka pa že z majhnimi odkloni – tako v dialogu kot v akcijah – doseže, da se na robu vsake izmed treh prikazanih verzij znajdejo povsem drugje kot v prizoru pred tem. Skladno z notranjim nabojem besedila režiserka Nina Šorak v novi uprizoritvi koprskega gledališča z igralci sledi razvejanim razpotjem posameznikovih brezštevilnih odločitev.
Henri in Hubert sta astrofizika, raziskovalca komaj slutenih zakonov vesolja – in vendar s svojimi strastmi in hrepenenji neizpodbitno gravitirata proti tlom. Henri bi se s svojimi raziskavami rad prebil v višje znanstvene sfere in zato klečeplazi pred Finidorijem, temu pa pozicija moči več kot ustreza – Henrijevo podložništvo zgolj dodatno podpihuje njegovo aroganco. Tako je vsaj izhodišče. Na različne razplete večera bistveno vplivata tudi obe ženi in zakonski (pred)zgodbi obeh parov. Variiranje je za dramatičarko mikaven postopek, ki preizkuša elastičnost svojih dramskih karakterjev – nič manj pa ni dražljiv za občinstvo, ki hvaležno sprejema drobne spremembe in iz njih izvirajoča velika presenečenja.
Režiserka Nina Šorak je celoti nadela okvir filmskega/televizijskega snemanja in s tem repeticijo situacije dodatno osmislila, gledalcem pa je med posamičnimi verzijami podarjen kratek čas za refleksijo in polzavedno beganje med brezštevilnimi možnimi scenariji za nadaljevanje oz. naslednje repeticije. Režijski okvir poudarja scenografija Urše Vidic: sredino odra zavzema velika okrogla preproga, na njej pa stojijo jedilna miza s štirimi stoli, zaboj (raztresenih) igrač in mizica/omarica, ki služi tudi kot majhen pult. Znotraj oboda te preproge se odvijejo vsa srečanja in soočenja, medtem ko so v vse štiri kote odra postavljene igralske garderobne mizice z ogledali (za vsakega izmed igralcev ena), kjer se igralci zadržujejo, kadar je njihov lik iz neposrednega dramskega dogajanja izvzet. Odrski tehnik in rekviziter (Matija Šik) se na sceni pojavi pred pričetkom vsake izmed variant, pripravi prizorišče in se še enkrat prepriča, da je vse na svojem mestu, nato pa na svoja mesta pokliče igralce in zapove luč. Med rekviziterjevo pripravo scene se igralci pripravljajo na igro. Opazujemo lahko njihovo raztegovanje in sproščanje, vaje za artikulacijo in tiho koncentracijo, medtem ko atmosfero gosti plazma glasbe (avtor glasbe Laren Zdravič Polič). Ko se garderobne žarnice utrnejo, zasveti odrska luč (oblikovanje svetlobe Jaka Varmuž) in igralci stopijo v središče odra, ki za čas gledališke iluzije postane center vesolja. Liki iz drame oživijo le v svetlobi reflektorjev, ki so (v tesni navezavi s scenografijo in režijo) na stojalih razpostavljeni okrog preproge.
Režiserka Nina Šorak je celoti nadela okvir filmskega/televizijskega snemanja in s tem repeticijo situacije dodatno osmislila, gledalcem pa je med posamičnimi verzijami podarjen kratek čas za refleksijo in polzavedno beganje med brezštevilnimi možnimi scenariji za nadaljevanje oz. naslednje repeticije.
Okrog jedilne mize ob piškotih in krekerjih – ter vinu! – posedejo štirje odrasli, ki zdaj kažejo, zdaj skrivajo svoje kremplje in čekane. Henri Roka Matka izmed vseh štirih karakterjev doživi največ sprememb, saj se iz ukročenega in pohlevnega mladega znanstvenika prelevi najprej v frustrirano besnega, nato pa v optimistično pokončnega raziskovalca, ki pa mu tudi nihljaj v melanholijo ni tuj. Spočetka vzkipljivo kričava Sonia Anje Drnovšek tekom uprizoritve ubere hladnejše tone in se mestoma od druščine distancira. Hubert Finidori Luka Cimpriča je presenetljiva pojava, saj igralčeva dobrodušna pojava in šaljiva podstat Finidorijevo škodoželjno objestnost prikažeta predvsem kot igračkanje samozagledanega napihnjenca. Alenka Kraigher Ines Finidori oblikuje kot dokaj izumetničeno damo, ki ji visok družbeni položaj podeljuje dobro mnenje o sami sebi – njeno zanimanje za gostitelja je pokroviteljsko, odnos do moža, od katerega je odvisna, pa sovražen. Poleg otroka (glas iz zaodrja), ki k svoji postelji z raznimi izgovori in zahtevami kliče starša, v igri nastopa še en akter: vino, ki se v polnem toku iz steklenice zliva v kozarce in nato hitro po grlih navzdol. Potrjujoč pregovor In vino veritas, treznost oz. omamljenost karakterjev tako delno upravičujeta spremembe v njihovem ravnanju. Bi se četverica enako odkrito pogovarjala brez opoja utekočinjenega sonca?
Čeprav evidentno eni in isti – tudi kostumografija Tine Pavlović posamični karakter označi zgolj z enim, skozi variante nespremenjenim, realističnim kostumom – se karakterji iz prizora v prizor spreminjajo. Spreminjajo jih njihove odločitve, ki jih vodijo k različnemu ravnanju. Okvir »snemanja« nas posede ob režiserko, skupaj s katero prežimo za najboljšim možnim posnetkom. Zdi se, da režiserka (oz. dramatičarka) akterje vsakič znova pošilja v areno, kjer opravljajo popravni izpit iz vedenjskih/odnosnih vzorcev, na katerih jim vselej spodrsne. Pa vendar jim spodrsne vsakič na drugem mestu – Henri denimo postaja vse bolj samozavesten oz. samoozaveščen in vse jasneje postavlja meje ne le svojemu sinu, temveč tudi Hubertu – in ob sklepu tretje različice čutimo, da za njo ostaja neskončno polje neizpisanih variant.
Tri verzije življenja so zgoščeno napisan tekst, ki ne dopušča večjih dramaturških posegov, kar upošteva tudi pričujoča uprizoritev. Smisel igre se tako razkriva v psihološkem plastenju karakterjev, ki pa je podprto z niansiranjem podpomenov posamičnih replik. Igralci smelo preigravajo pogovor ob zagatni večerji iz plastičnih vrečk, dogajanje pa se zaradi enakomernega in čez celotno predstavo nespremenjenega tempa sem in tja nagne k monotonosti. Kljub temu pa občinstvu ponudi pravšnjo mero zbodljajev in smeha ter priložnosti za samorefleksijo.