Ko sva se srečali prvič, sva bili istih let. Tvoji dnevniški zapisi so naslavljali Kitty – in vendar sem jih prebirala, kot da zaupnosti pišeš meni. Meni, ki sem ti prisluškovala s šestdesetletnim zamikom od izlivanja besed v ušesa najzvestejšega papirnatega prijatelja. Spremna beseda mi ni prikrila dejstev o izteku tvoje življenjske poti. Pa sem si tedaj sploh lahko predstavljala, da so se tvoji dnevi onkraj dnevniških platnic resnično sklenili? V vsakem zapisu si vendar tako živa, tako neposredna, tako prisotna – tako glasna in tako lepa – kako bi te lahko kdorkoli utišal, kako bi lahko bil kdorkoli sovražen spričo tvoje lepote?

Konec preteklega tedna sva se ponovno srečali. V zgodnjem petkovem dopoldnevu sem se napotila v gledališče. Že sam naslov predstave je obetal srečanje s teboj – in res, tam si bila tudi ti, ponovno oživljena. V Kopru so to, kar si ti papirju zaupala pred osemdesetimi leti, postavili na oder. Želela si si, da bi bili tvoji zapiski po vojni objavljeni, sama si jih pripravljala za objavo – pa si si lahko predstavljala odtiske svoje mlade duše na gledaliških deskah? Avtorica priredbe in režiserka predstave Dnevnik Ane Frank, Renata Vidič, se je za razgrnitev tvoje zgodbe in osebnosti odločila ubrati pot plesne pripovedi. Z dodobra umerjenim dramaturškim čutom je iz obsežnega svežnja zapisov dni, ki si jih tako iz veselja kot iz nuje beležila več kot dve leti, izluščila bistvene poudarke, trenutke preobratov in sprememb. Spočetka izvemo o radosti ob prejemu dnevnika, spoznamo družinske člane ter tedanjo družbeno situacijo, kmalu pa ti sledimo v skrivno stanovanje, kjer se vaše družinsko življenje preplete z van Daanovimi. Glavni liniji pripovedi, tvoje dozorevanje in razvoj zgodovinskih dogodkov, se razvijata izčiščeno in kronološko urejeno.

Posebna kvaliteta predstave je že sama odločitev za sožitje besedne (ki interpretirana postaja igralska) s plesno umetnostjo. Kakor si hiteč plesala s peresom po papirju, da se osvobodiš notranjih in zunanjih spon ter odložiš bremena medsebojnih nesoglasij in trenj, tako zdaj tvoja duševna stanja skušajo gibalno izraziti plesalci (koreograf Siniša Bukinac). V predstavi imaš dve dvojnici: igralsko (Sara Gorše je nastopila kot alternacija Tine Gunzek) in plesno (Tjaša Bucik), ki se lepo dopolnjujeta. Prva nam z besedami izpoveduje tvoja veselja in radosti, strahove in tesnobe, jezo in bolečino, vznesenost in mir; druga pa izgovorjenemu podari polet plešočega telesa. Kako si hrepenela po svobodnem gibanju! pa zrelo sprejemala omejitve, vsiljene z norostjo vojne sovražnosti, ki vas je potisnila za štiri stene … In vendar je tvoj duh ostajal prost. V ujetosti skrivališča si morala marsikaj zadržati v sebi in zase, širok tok tvojih občutij in čustvovanja se ni mogel razlivati drugje kot v dnevniški strugi, predstava pa je to tvojo neuklonljivo prostost izrazila v plesu. Obe, Sara Gorše in Tjaša Bukinac, sta se s pretanjeno občutljivostjo potopili v odmeve tvojih besed in dopolnjujoč odsevali obraze tvoje duše; za njuno telesno podobnost s teboj pa sta vešče poskrbeli kostumografka Anja Ukovič in oblikovalka maske Sara Longar.

Osebnosti in odnose med/s tvojimi najbližjimi, ob katerih si hitro zorela v letih skrivanja – očeta, mamo, sestro, van Daanove (in Petra še posebej), Miep in Dussla – so v (večinoma) skupinskih koreografijah naselili plesalci (Siniša Bukinac / Angelo Menolascina, Vito Colangelo, Patricija Crnkovič, Noemi Bak / Dana Petretič, Luka Ostrež). Odskočna deska njihove izraznosti je glasba (Mirko Vuksanović), ki jih glede na srž pripovedi popelje v ples, pa najsi bo to razposajeno rajanje, navdahnjeno s pridihom klezmer glasbe, obteženo beganje ob hrumečem prepletu bobnenja in siren ali pa nežno sanjarjenje mlade ljubezni ob svetlo obarvanem glasbenem motivu. Minimalnost scenografskih elementov (pisalna mizica s stolom v sprednjem levem kotu odra) dosega polnost s smiselno rabo videoprojekcij (Amar Ferizović), ki kolažno spajajo arhivske zgodovinske posnetke in fotografije ter časopisne izseke z animiranimi čačkami. Kruta in neizpodbitna realnost se na ta način za trenutek ali dva zazdi le sanjska mora – nato pa surova neolepšanost dokumentarnega vsakokrat prevlada in zgodovinskim dejstvom ob bok postavlja klicaj. Sicer pa smo lahko uzrli tudi obraze tvojih bližnjih, ki jih omenjaš v svojem pisanju – s fotografijami njihovih obrazov so še dodatno oživeli pred menoj.

Dvorana je bila nabito polna, avditorij napolnjen z osnovnošolci zadnje triade. Bila sem vesela, da jim ponujaš svoje prijateljstvo. Njim se je najprej zdelo vse smešno – kdo pa danes še piše dnevnik in se pogovarja z namišljeno zaupnico, mar ni videti ples prav trapasto ipd. Prav kmalu so obmolknili, se umirili. Zaostrovanje situacije, grožnje nacizma in dušeči oblak antisemitizma jih niso pustili ravnodušne. Tvoje stiske ujetosti in utesnjenosti so prepoznali v sebi, razumeli so te, kakor ti razumeš njih. Nisi bila le običajna trinajstletnica v neobičajnem času. Bila si posebej občutljiva in artikulirana mladenka z izrazitim darom za prisluškovanje notranjosti – in prav zato še danes lahko vsem razvijajočim se dušam v boleče temnih zavojih rasti prižigaš luč.

Že odkar sem te srečala, razmišljam: naj ti povem, naj ti zamolčim? Ne bi hotela, da ti kdorkoli karkoli prikriva, naj je še tako hudo – raje imaš resnico, pa čeprav bridko. Radi rečemo, da se zgodovina ponavlja. A zgodovina se nikoli ne ponavlja, čas le teče, odnaša naše dni in mi vanje darujemo svoja dejanja. Človeštvo vsak dan zagreši nove napake, se odloča za novo hudo, pa čeprav na neizviren način. Ko sem se vozila domov s predstave, so po radiu govorili o Davidovih zvezdah, ki jih rišejo na fasade judovskih stavb v Berlinu. Tudi po tolikih žrtvah holokavsta in toliko prestanega kolektivnega gorja (tudi od tedaj krvniškega naroda) semena antisemitskega sovraštva še niso pomrla. Med Izraelom in Palestino se je razdivjala vojna. Zgodba je drugačna kot pred osemdesetimi leti – pa vendar ne more biti drugega kot njeno nadaljevanje. Vsi narodi, udeleženi v drugi svetovni vojni, so tedaj – če so jo še imeli – izgubili nedolžnost. Nasilje rojeva nasilje, trpljenje se množi. Zato, Anne, danes še posebej potrebujemo tvoje življenja polne besede. Zato, Anne, potrebujemo tvojo željo po življenju, prostosti, ljubezni in miru. Da spet najdemo svojo željo. Željo po življenju. Po prostosti in ljubezni. Da vse to najdemo – in delujemo za mir.

Tvoja Ana